Zakon — zakaj iz njega mnogi bežijo

V HONGKONGU se srečujeta vzhodna in zahodna kultura in glede tamkajšnjega gledišča o razvezah je Asia Magazine zapisala naslednje: »Tako pri Kitajcih kot Zahodnjakih so ponavadi glavni krivci težav v zakonu — nepogovarjanje, nezvestoba in težave, povezane s spolnostjo.« Vendar so razmere tudi drugod po svetu takšne.

Oboji, moški in ženske, ki jim je na prvem mestu poklic oziroma kariera, kaj hitro žrtvujejo družino v prid svojega dela. Zaprejo se vase in ne komunicirajo več z družino. Soprog se, utrujen po celodnevnem delu, loti le še časopisa. Juniči in njegova žena imata tri restavracije in vsak na svojem koncu delata od osmih zjutraj do desetih zvečer. »Res se ne pogovarjava kot mož in žena,« priznava Juniči. Sčasoma se, ker ni komunikacije, v zakonu ustvarijo resni problemi.

Naslednji dejavnik, ki rahlja zakonske vezi, je gledišče glede zunajzakonske spolnosti. Zunajzakonska spolnost se je zelo udomačila. Kakšnih 20 odstotkov moških in 8 odstotkov žensk, ki so odgovorili na anketo, je priznalo, da so v zadnjih letih poleg svojega monogamnega razmerja imeli spolne stike še z drugimi. Na Japonskem ni nič nenavadnega, če poročena poslovna ženska hodi z drugim moškim. Teka od enega do drugega in si misli: »Če bo mož izvedel, se bova pač razvezala.« Današnja družba pa kot da ne vidi takšnih stvari.

Ta ista družba se je tudi oprijela stališča ,najprej jaz‘, zato so oboji, možje in soproge, samoljubni in nespravljivi; to pa je naslednji vzrok razveze. »Najina skupnost je že od vsega začetka tako krhka, da je ločitev samo še vprašanje časa,« pravi Kijoko. »Takoj, ko sva se poročila, je mož dejal, da moram biti brezpogojno poslušna in delati tako, kot mi reče. Ko mu je šlo dobro od rok, niti ni bilo slabo, ko pa so se zadeve obrnile na slabše ni hotel priznati svojih napak, za njih je krivil vse okoli sebe. Znašal se je tudi nad menoj, ker sem se rada upirala njegovi oblastnosti. Zelo težko se mi je bilo pokoriti možu, kadar je bil nepravičen.«

Ostali vzroki razvez so še nasilje in pijanstvo, denarne težave, težave s partnerjevimi sorodniki in duševno nasilje.

Kaj je pravzaprav vzrok razvez

Kakršnikoli so že vzroki razvez, za tem svetovnim navalom razvez tiči še nekaj. Vzhod sicer za to bolezen krivi vpliv Zahodne družbe, vendar je tudi na Zahodu razveza sprejemljiva šele kratek čas. Pravzaprav se je število razvez v Združenih državah Amerike potrojilo in v Britaniji početverilo šele v zadnjih nekaj desetletjih. Andrew J. Cherlin z raziskovalne organizacije za preučevanje socialnih in ekonomskih težav v Združenih državah Amerike sicer priznava, da vzroki za povečevanje števila razvez niso povsem razumljivi, vseeno pa navaja dejavnike, ki to težnjo pospešujejo: »vse večja ekonomska neodvisnost žensk« in »na splošno spremenjeno stališče družbe«.

V ZDA, pa tudi v drugih industrijskih državah, je čisto običajno, da so poročene ženske zaposlene. Ni pa tako zelo razširjena navada, da bi tudi soprogi prevzeli svoj del domačih opravil. Zato ni nič čudnega, da nekatere ženske modrujejo: »Veste, kaj najbolj potrebujejo zaposlene ženske? Ženo, ki bi jim postorila ženska dela!«

Medtem ko si ženske v ZDA skoraj izrabijo roke s pranjem, čiščenjem, kuhanjem in z delom z otroci, pa »mnogi moški tratijo čas s pohajkovanjem«, piše v knjigi The Changing American Family and Public Policy. Antropologi pravijo, da je tako po vsem svetu. Na Japonskem je v navadi, da gredo moški po opravljenem delu skupaj ven, v družbo. Trdijo, da morajo ohraniti in utrditi medsebojne odnose, ki so si jih ustvarili na delovnem mestu, ne menijo pa se za odnos s svojo družino. Moški so po njihovi razlagi hranilci družine, zato se ženske in otroci ne bi smeli pritoževati. Sedaj, ko je zaposlenih več žena, je takšno mišljenje seveda le še prazno opravičilo.

Po tem, kar je pisalo v Journalu of Marriage and the Family, je naslednji važnejši vzrok zakonskega poloma »družba brez predsodkov« oziroma to, da se več »ne verjame v trajnost zakona«. Tradicionalna zaobljuba o veljavnosti zakona, »dokler naju smrt ne loči«, nevestam in ženinom v 1990-tih ne pomeni več tega. Še naprej se ozirajo po boljšem partnerju. Če novoporočenca tako gledata na svojo zvezo, kako močna je potem sploh ta vez?

Takšne družbene spremembe pa preučevalce Biblije ne presenečajo. Ta navdihnjena knjiga razkriva, da od leta 1914 živimo v »zadnjih dneh«, ko so ,nastopili hudi časi‘. Ljudje so ,samoljubni, . . . nehvaležni, nezvesti, trdosrčni, nespravljivi‘. (2. Timoteju 3:1⁠-3) Zato ostane ljudem, ki bolj ljubijo sebe kakor partnerja, ki so svojemu zakonskemu tovarišu nezvesti in ki v svojem zakonu nočejo odpraviti nesoglasij, razveza edini izhod iz zakonskih problemov.

Vstopnica v srečnejše življenje?

V večini primerov se razveza ni potrdila kot dobro izbrana stvar.a »Razveza je varljiva,« je izjavila Judith Wallerstein, ki raziskuje njen vpliv na duševno zdravje, zatem ko je 15 let opazovala 60 razvezanih parov. »Po zakonski plati je razveza preprosta stvar, psihološko gledano pa je včasih to že kar veriga dogodkov, selitev in korenitih sprememb v odnosih, ki so se spletli skozi čas.« Njene raziskave kažejo, da četrtina žensk in petina moških še deset let po razvezi ne zna normalno zaživeti.

Razveza je najbolj boleča za otroke. Wallersteinova je v prej omenjeni raziskavi ugotovila, da razveza na prav vsakega otroka, čigar starši so se razvezali, »vpliva močno in povsem nepredvidljivo«. Nekaterim otrokom, ki sicer glede razveze staršev niso črnogledi, se to morda zgodi kasneje v življenju, ko si sami iščejo življenjskega sopotnika.

To seveda ne pomeni, da nobena žrtev razveze ne najde sreče, nekateri so namreč srečni. Ti si izoblikujejo novo osebnost, ponavadi iz pepela stare. Na primer, ko se nedolžni zakonec znebi neprijetnega občutka, ki mu ga je zadala razveza, in s tem povezane žalosti in dvoma v lastno vrednost, utegne iz te težave iziti močnejši, poln poleta, skratka nepoškodovana osebnost.

Ženska, ki jo je mož zapustil zaradi druge, je povedala, da je, ko sta se ji bolečina in jeza polegli, »ugotovila, da je drugačna. Spremenijo se čustva. Nikoli več nisi takšen, kot prej,« je rekla. Takole svetuje: »Vzemi si čas, da spet spoznaš samega sebe. V zakonu se ponavadi prilagodiš drugemu človeku, po razvezi pa rabiš nekaj časa, da ugotoviš, kaj ti je pravzaprav všeč in kaj ne. Če skriješ svoje občutke, še ne pomeni, da si z njimi opravil. Nekega dne se bodo prebudili in moral se boš spopasti z njimi. Zato pred občutki ne beži, potrudi se, da jih obvladaš.«

Ljudje se vse bolj zavedajo, da razveza prinese veliko problemov, zato ni več tako priljubljena izbira. Revija Time je zapisala, da sicer majhno število svetovalcev, ki paru v težavah svetujejo, »naj ostaneta skupaj«, raste. David Elkind s Tufts University je napisal: »Izkušnja, ki jo človek doživi ob razvezi je malce podobna izkušnji, ki jo občutite, če si pri smučanju zlomite nogo: Čeprav si je tudi veliko drugih takole zlomilo nogo, vas zato nič manj ne boli.«

Razveza ni lahkotna pot iz zakonskih problemov. Kako bi torej lahko boljše reševali drugačnost oziroma spore v zakonu?

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 7]

Zakonci se danes često sploh ne pogovarjajo