Razveza — v tem se Vzhod strinja z Zahodom
Od dopisnika Prebudite se! iz Japonske
»DOVOLI mi, da se tudi jaz umaknem.« Presenetljivo je, da so bile te besede namenjene upokojenemu oddelčnemu poslovodju velike japonske trgovske družbe. Njegova žena se je namreč želela upokojiti ali z drugimi besedami, ni želela biti več njegova žena in gospodinja. V Japonski se je namreč razveza kar razbohotila, nepričakovano pa se najpogosteje razvežejo pari v srednjih in starejših letih. Število tistih, ki so se razvezali v starosti petdesetih do šestdesetih let, se je v zadnjih dvajsetih letih — potrojilo. Videti je, da s pobegom iz zakona skušajo ujeti zadnjo priložnost za srečo.
Na nasprotni strani starostne lestvice pa so mlajši pari, ki se drug nad drugim razočarajo že v medenem mesecu in se zato odločijo za Narita rikon (razveza Narita). Narita je tokijsko mednarodno letališče, naziv pa kaže, da se mladoporočenca poslovita drug od drugega in od zakona, že ko se vrneta na Narito. Na Japonskem se pravzaprav želi razvezati vsak četrti oziroma peti par. Razveza se jim zdi vstopnica v srečnejše življenje.
Tudi v Hongkongu, kjer stare kitajske vrednote še vedno nekaj veljajo, se je število razvez v samo šestih letih (med letoma 1981 in 1987) več kot podvojilo. V Singapurju pa je število razvez med letoma 1980 in 1988, tako med muslimani kot nemuslimani poskočilo skoraj za 70 odstotkov.
Priznati je treba, da se žensko mnenje na Vzhodu dolgo ni upoštevalo. Na Japonskem se je nekoč na primer mož lahko razvezal od žene s samo »tremi vrsticami in pol« ,pojasnila‘. Vse, kar je moral narediti, je bila tri vrstice in pol dolga izjava oziroma potrdilo o ločitvi, ki ga je napisal na kos papirja. Nasprotno temu pa soproga ni tako zlahka dosegla razveze, dobila jo je le, če se je zatekla v tempelj, ki je nudil zatočišče ženskam, ki so pobegnile od nasilnih soprogov. Žena se je morala sprijazniti z zakonom brez ljubezni in potrpeti z možem tudi, če jo je ta varal.
Danes marsikateri soprog, ki ga zaposlitev, lahko rečemo, pogoltne, na družino dejansko pozabi. Živi samo za svoje podjetje in se mu to zdi čisto v redu. Preveč se predaja delu, zanemarja pa dejstvo, da ga tudi žena potrebuje. Namesto, da bi bil do nje pozoren, jo gleda le še kot brezplačno deklo, ki mu kuha, čisti in pere.
Vsekakor je zahodnjaška miselnost še kako vplivala na ženske na Vzhodu in oblikovala njihov pogled na zakon in zakonsko življenje. »,Osvoboditev žensk‘ je,« opaža Asia Magazine, »brezpogojno najvažnejši posamičen dejavnik, ki povzroča rast števila razvez v Aziji.« Upravnik singapurskega Centra za svetovanje in pomoč Anthony Yeo, je povedal: »Ženske so čedalje bolj odločne glede svojih pravic in se bolj zavedajo svojega dostojanstva. Nič več nočejo biti v ozadju in tiho prenašati slabega ravnanja. Današnje ženske imajo več pravice do izbire, zato se ne puste več toliko zapostavljati oziroma zlorabljati. Razveza je torej prava odločitev za tiste, ki ne najdejo zakonske sreče, še posebej tam, kjer jih okolica zaradi tega vse manj obsoja in kjer to ni več sramotno kot še pred kakšnimi 25 leti.«
V zadnji četrtini stoletja se je veliko spremenilo tudi v državah na Zahodu. Samuel H. Preston pravi, da je ta sprememba »potres, ki je ameriške družine v zadnjih dvajsetih letih dodobra pretresel«. V letu 1985 je že skoraj četrtina družin z otroki, mlajšimi od osemnajst let, imela le še enega roditelja, večinoma zaradi razveze. Potemtakem bo verjetno 60 odstotkov otrok, ki so se rodili 1984. leta, še pred svojim osemnajstim letom živelo v družini z enim roditeljem.
Ali je glede na to, da zakonska skupnost slabi, razveza vstopnica v srečnejše življenje? Preden odgovorimo, bomo raziskali, zakaj ljudje menijo, da je razveza vsestransko zdravilo za njihove družinske težave.
[Okvir na strani 4]
Posledice »ločenega življenja«
RAZEN številnih razvez poznamo še tako imenovane »skrite« ločitve. Na Japonskem, kjer je še vedno veliko žena ekonomsko odvisnih od soprogov, ki so jih po tradiciji dolžne spoštovati kot svoje gospodarje, partnerja sicer ostaneta pod isto streho, živita pa ločeno. Žene, ki žive v takšnih razmerah, vso svojo energijo vložijo v vzgojo otrok. Takšne matere so največkrat prezaščitniške in se zato otroci kasneje težko postavijo na lastne noge.
Marsikateri takšen mamin sinček, ko odraste in se poroči, ne zna pokazati svojih čustev. Nikoli ljubeče ne objame svoje žene, še celo po mnogih letih zakona ne. Trpi zaradi navezanosti na mater, ne more zlesti iz njenega naročja in se ponavadi poroči le zato, ker mu je pač mama tako rekla. V časopisu Asahi Evening News je pisalo, kaj je o tem dejal dr. Jasuši Narabajaši, strokovnjak za zakonsko svetovanje. Povedal je, da je ta problem ,nastajal‘ desetletja in da je danes na desettisoče takšnih moških, ki pa jih je sram vprašati za nasvet.