(3. del) Znanost — človeštvo v iskanju resnice

Religija in znanost slaba mešanica

TISOČLETJA iskanja znanstvene resnice so po vsem videzu postavila čvrst temelj za nadaljnje raziskave. Nič ni več moglo preprečiti nadaljnjega napredka. Kljub temu pa je The Book of Popular Science izjavila, da se je »znanosti v tretjem, četrtem in petem stoletju po Kr. slabo pisalo«.

Dva dogodka sta k temu znatno pripomogla. V prvem stoletju je z Jezusom Kristusom nastopilo novo versko obdobje. Nekaj desetletij pred tem, 31. p. n. š., pa je z vzponom rimskega cesarstva nastopilo tudi novo politično obdobje.

Rimljani so se za razliko od predhodnih grških filozofov »bolj zanimali za reševanje vsakodnevnih življenjskih problemov kot pa za iskanje abstraktne resnice«, pravi že omenjeni priročnik. Razumljivo je torej, da je bil »njihov prispevek k čisti znanosti pičel«.

Vendar pa so Rimljani pripomogli k prenosu znanstvenih dognanj, ki so se do tedaj nakopičila. Plinij starejši je na primer v prvem stoletju napisal znanstveno kompilacijo z naslovom Naravoslovje. Čeprav delo ni bilo brez napak, pa je ohranilo različne znanstvene podatke, ki bi sicer bili za poznejše rodove izgubljeni.

Kar pa zadeva religijo, se hitro rastoča krščanska skupnost ni ukvarjala z znanstvenim raziskovanjem tistega časa. Kristjani niso imeli ničesar proti temu, le da so po zgledu samega Jezusa dali prednost razumevanju in širjenju verske resnice (Matevž 6:33; 28:19, 20).

Pred koncem prvega stoletja pa so odpadniški kristjani že pričeli ponarejati versko resnico, za katero so bili pooblaščeni, da jo razglašajo. To je kasneje vodilo do uveljavitve odpadniškega krščanstva, kar je bilo tudi napovedano (Dejanja apostolov 20:30; 2. Tesaloničanom 2:3; 1. Timoteju 4:1). Kasnejši dogodki potrjujejo, da je zavračanje verske resnice spremljal brezbrižen odnos — včasih celo nasprotovanje — do znanstvene resnice.

»Krščanska« Evropa izgubi svoj primat

The World Book Encyclopedia razlaga, da so bili v srednjem veku (od 5. do 15. stoletja) »evropski učenjaki bolj zagreti za teologijo oziroma za preučevanje religije kot za preučevanje narave«. Takšen »poudarek v rešitve, ne pa tudi v odkrivanja narave, je bil bolj ovira kot spodbuda znanosti«, sklene Collier’s Encyclopedia.

Kristusovim naukom ni bila namenjena takšna zaviralna vloga. Vseeno pa je labirint krivih verskih zamisli, ki ga je zgradilo krščanstvo, in pretirano poudarjanje rešitve domnevno neumrljive duše, takšen razvoj še pospešilo. Večina znanja, ki je bilo omejeno predvsem na samostane, je bila pod cerkvenim nadzorom. Religiozna klima je upočasnila iskanje znanstvene resnice.

Teologija je imela prednost pred znanostjo že od samega začetka našega štetja. Do edinega omembe vrednega znanstvenega napredka je prišlo le v medicini. Dela Avla Kelza na primer, rimskega pisca zdravstvenih priročnikov iz prvega stoletja n. š., ki so mu rekli kar rimski Hipokrat, v zdravstvu še danes veljajo za klasiko. Grški farmakolog Pedanij Dioskorid, kirurg v Neronovi rimski vojski, je sestavil izjemen farmakološki priročnik, ki je bil stoletja v splošni rabi. Galen, Grk iz drugega stoletja, je z utemeljitvijo eksperimentalne fiziologije vplival na zdravstveno teorijo in prakso še v srednjem veku.

Obdobje znanstvenega mrtvila pa se je raztegnilo še čez 15. stoletje. Evropski znanstveniki so v tistem času sicer opravljali raziskave, vendar te zvečine niso bile nič novega. Revija Tiem opaža: »[Kitajci] so bili v znanosti prva violina na svetu. Že dolgo pred Evropejci so uporabljali kompas, izdelovali papir in smodnik, tiskali s premičnimi črkami.«

Zaradi splošnega vakuma v znanosti v »krščanski« Evropi so v ospredje stopile nekrščanske kulture.

Znanstveni napredek

V devetem stoletju so se arabski znanstveniki hitro prebijali proti znanstvenemu vrhu. Še zlasti 10. in 11. stoletje, ko so krščanske dežele obtičale na mestu, sta bili znani kot zlata doba velikih dosežkov. Njihov prispevek medicini, kemiji, botaniki, fiziki, astronomiji, predvsem pa matematiki je dragocen. (Glej okvir na 22. strani.) Maan Z. Madina, izredni profesor arabščine na kolumbijski univerzi, pravi, da je »moderna trigonometrija pa tudi algebra in geometrija v glavnem plod arabske znanosti«.

Večina tega znanstvenega spoznanja je bila nova. Nekaj pa ga je slonelo na širokem temelju grške filozofije in je presenetljivo vzniklo ob sodelovanju religije.

Razmeroma zgodaj v našem štetju se je krščanstvo razširilo v Perzijo, zatem pa še v Arabijo in Indijo. V petem stoletju se je Nestorij, patriarh v Carigradu, zapletel v spor, ki je povzročil razkol v Vzhodni cerkvi. To je privedlo do ločine nestorijancev.

V sedmem stoletju, ko se je na svetovnem prizorišču pojavila nova religija, islam, in začela svoj ekspanzionistični pohod, so nestorijanci svojim arabskim osvajalcem kaj hitro postregli s svojim znanjem. Po The Encyclopedia of Religion so bili »nestorijanci prvi, ki so pomagali pri uveljavitvi grške znanosti in filozofije, s tem ko so grška besedila prevajali v starosirščino, nato pa tudi v arabščino«. »Prvi so [tudi] predstavili grško medicino v Bagdadu.« Arabski znanstveniki so pričeli nadgrajevati znanje, ki so ga dobili od nestorijancev. Arabščina je tudi izpodrinila starosirščino kot jezik znanosti v arabskem imperiju in se izkazala kot zelo primeren jezik za znanstvena dela.

Toda Arabci niso samo jemali, so tudi dajali. Ko so v Evropo skozi Španijo prišli Mavri — kjer so ostali več kot 700 let — so s seboj prinesli prosvetljeno islamsko kulturo. In med osmimi križarskimi pohodi, med 1096 in 1272, je na zahodne križarje velik vtis naredila napredna islamska civilizacija, s katero so se tedaj srečali. Vrnili so se z »množico novih vtisov«, kot se je izrazil neki pisatelj.

Arabska poenostavitev matematike

Pomemben arabski prispevek Evropi so bile arabske številke, ki so zamenjale dotedanje rimske. Pravzaprav izraz »arabske številke« ni ravno najbolj točen. Verjetno bi bilo pravilneje reči »hindujsko-arabske številke«. Ta sistem je v devetem stoletju sicer predstavil arabski matematik in zvezdoslovec Al-Havarizmi, vendar ga je prevzel od hindujskih matematikov iz Indije, ki so ga razvili že več kot tisoč let pred tem, v tretjem stoletju p. n. š.

Ta številčni sistem je bil Evropi dokaj neznan vse do leta 1202, ko ga je v Liber abaci (Knjiga o abaku) predstavil odličen matematik Leonardo Fibonacci (znan tudi pod imenom Leonardo iz Pize). Prednost novega številčnega sistema je takole ponazoril: »Devet indijskih številk je: 9 8 7 6 5 4 3 2 1. S temi devetimi številkami in znakom 0 . . . lahko zapišemo katerokoli število.« Evropejci sprva niso pokazali prevelikega zanimanja. Toda ob koncu srednjega veka so novi številčni sistem sprejeli, njegova enostavnost pa je pripomogla k napredku znanosti.

Če dvomite, da so hindujsko-arabske številke res bolj enostavne od predhodnih rimskih, poskusite odšteti LXXIX od MCMXCIII. Ne gre, kaj! Verjetno je laže odšteti 79 od 1993.

Ponovno prebujanje Evrope

V začetku 12. stoletja je vedoželjnost v islamskem svetu začela popuščati. Do oživitve pa je ponovno prišlo v Evropi, ko so skupine učenjakov pričele ustanavljati predhodnice današnjih univerz. Sredi 12. stoletja sta se rodili pariška in oksfordska univerza. V začetku 13. stoletja je sledila univerza v Cambridgeu, v 14. stoletju pa praška in heidelberška univerza. Do 19. stoletja so univerze postale glavna središča znanstvenega raziskovanja.

Spočetka so bile te šole pod velikim vplivom religije, saj se je študij vrtel večinoma okoli teologije ali pa se je k temu nagibal. Istočasno so te šole odprle vrata tudi grški filozofiji in še zlasti so se uveljavili Aristotlovi spisi. Po The Encyclopedia of Religion »je sholastična metoda . . . ves srednji vek . . . v svojih tekstovnih razlagah in reševanju težav slonela na Aristotlovi metodi opredeljevanja, razčlenjevanja in umovanja«.

V 13. stoletju je učenjak Tomaž Akvinski, ki so mu kasneje rekli krščanski Aristotel, skušal združiti Aristotlove nauke s krščansko teologijo. Vendar ponekod ni soglašal z Aristotlom. Akvinski je na primer zavračal misel, da svet obstaja že od vekomaj in se pridružil Svetemu pismu, ki pravi, da je svet ustvarjen. »Bil je prepričan, da živimo, v urejenem vesolju, ki ga lahko doumemo s pravilnim sklepanjem,« pravi The Book of Popular Science, »in s tem je mnogo prispeval k razvoju moderne znanosti.«

Toda večina Aristotlovih, Ptolomejevih in Galenovih naukov je obveljala kot sveta resnica, tudi v cerkvi. Prej omenjeni priročnik pojasnjuje: »V srednjem veku, ko je bilo zanimanje za znanstvene poizkuse in neposredna opazovanja kaj klavrno, je Aristotlova beseda veljala za zakon. Ipse dixit (,On sam je to rekel‘) je bil dokaz, s katerim so srednjeveški sholastiki dokazovali resničnost mnogih ,znanstvenih‘ opazovanj. Zaradi takšnih razmer so Aristotlove zmote stoletja zavirale znanstveni razvoj, še posebej v fiziki in astronomiji.«

Nad takšno slepo privrženost tem naukom se je v 13. stoletju spravil oksfordski menih Roger Bacon. Pravijo mu »največji človek srednjeveške znanosti«, saj je Bacon skorajda edini zagovarjal poizkuse kot sredstvo v spoznavanju znanstvene resnice. Pravijo, da je že 1269, stoletja pred drugimi, napovedal avtomobile, letala in motorne ladje.

Kljub tolikšni zmožnosti predvidenja in briljantnega uma pa Bacon ni poznal vseh dejstev. Zaverovan je bil v astrologijo, magijo in alkimijo. To dokazuje, da je znanost res stalno iskanje resnice, nenehno podvrženo popravkom.

Kot je videti, je znanstveno raziskovanje v 14. stoletju spalo zimsko spanje, toda človekovega iskanja znanstvene resnice konec 15. stoletja še zdaleč ni bilo konec. Dejansko je bilo naslednjih 500 let neprimerno bolj produktivnih kot čas pred tem. Svet je stal na pragu znanstvene revolucije. In kot ima vsaka revolucija svoje junake, malopridneže, predvsem pa žrtve, tako jih je imela tudi ta. Več o tem boste izvedeli iz 4. dela serije Človeštvo v iskanju resnice v naslednji številki.

[Okvir na strani 22]

Zlata doba arabske znanosti

Al-Havarizmi (osmo in deveto stoletje), iraški matematik in zvezdoslovec; znan zaradi izraza algebra (iz al-gebr), kar v arabščini pomeni združitev razbitih delcev.

Abu Musa Džabir ibn Haijan (osmo in deveto stoletje), alkimist; znan kot oče arabske kemije.

Al-Batani (deveto in deseto stoletje), astronom in matematik; izboljšal Ptolomejeve astronomske izračune in tako na primer natančneje določil dolžino leta in letnih časov.

Ar-Razi (Razes) (deveto in deseto stoletje), eden najbolj znanih Perzijskih zdravnikov; prvi, ki je pričel razlikovati med kozami in ošpicami in ki je razvrstil snovi na živalske, rastlinske in na minerale.

Abu Ali Al-Hasan ibn Al-Hajtam (Al-Hazen) iz Basre (10. in 11. stoletje), matematik in fizik; mnogo pripomogel k razvoju optike, zlasti k refrakciji, refleksiji, binokularnem gledanju in atmosferski refrakciji; prvi, ki je pravilno opisal vid kot posledico svetlobe, ki prihaja od predmeta v oko.

Omar Hajam (11. in 12. stoletje), priznan perzijski matematik, fizik, zvezdoslovec, zdravnik in filozof; na Zahodu ga poznajo predvsem po pesnitvah.

[Slika na strani 20]

Aristotel (zgoraj) in Platon (spodaj) sta močno vplivala na znanstveno misel skozi stoletja

[Viri slik]

Državni arheološki muzej v Atenah

Musei Capitolini, Rim