(4. del) Znanost — človeštvo v iskanju resnice

Revolucija je oživila znanost

SVET je v drugi polovici 18. stoletja zajel val nemirov, ko je revolucija spremenila politično podobo najprej v Ameriki, potem pa še v Franciji. Medtem se je v Angliji pričela drugačna revolucija — industrijska. Ta revolucija pa je igrala pomembno vlogo še pri eni vrsti revolucije — znanstveni.

Nekateri menijo, da je do preporoda znanosti prišlo v 1540-ih letih, ko sta poljski astronom Nikolaj Kopernik in belgijski anatom Andreas Vesalius objavila knjige, ki so močno vplivale na znanstveno misel. Nekateri ta mejnik postavljajo še bolj nazaj, v leto 1452, ko se je rodil Leonardo da Vinci. Leonardo, ki je kar naprej opravljal kakšne poizkuse in je mnogo prispeval k znanosti, je razvil zamisli, ki so bile v nekaterih primerih predhodnice izumov, do katerih je prišlo stoletja pozneje, kot je na primer letalo, vojaški tank in padalo.

Po besedah Ernesta Nagla, častno upokojenega profesorja na kolumbijski univerzi, pa se znanost, kakršno poznamo danes, »v zahodni družbi ni uveljavila kot kontinuirana ustanova vse do sedemnajstega oziroma osemnajstega stoletja«. Ko pa je enkrat do tega prišlo, je bil to eden od največjih mejnikov v zgodovini človeštva. Poglejmo, kaj pravi knjiga The Scientist: »Zaradi množice genijev nekako od 1590 do 1690 se je raziskovanje toliko razmahnilo, kot verjetno v nobenem drugem stoletnem obdobju.«

Na poti se pojavijo ovire

Razmahnila pa se je tudi kvaziznanost, ki se je s svojimi nepravilnimi nauki postavila na pot pravi znanosti. Eden takšnih naukov je bila flogistonska teorija. Beseda flogiston prihaja iz grščine in pomeni sežgan. Teorijo je leta 1702 predstavil George Ernst Stahl, ki je menil, da se ob izgorevanju sprošča flogiston. Nanj je gledal bolj kot na temeljno sestavino in ne kot na resnično snov. Predstava, da gre za dejansko snov, se je z leti okrepila. V letih od 1770 do 1790, pa je Antoine-Laurent Lavoisier končno uspel ovreči to teorijo.

The Book of Popular Science priznava, da je bila flogistonska teorija »sicer res popolnoma zgrešena, da pa je kratek čas služila kot zasilna hipoteza, ki je navidezno pojasnjevala mnoge naravne pojave. Bila je le ena od mnogih znanstvenih hipotez, ki pa se je z leti pokazala za zgrešeno.«

Naslednja ovira je bila alkimija. Harrap’s Illustrated Dictionary of Science o njej piše kot o »zmesi filozofije, misticizma in kemične tehnologije, ki je nastala že pred krščanstvom in je poskušala odkriti, kako kovine pretvoriti v zlato, kako podaljšati življenje in se dokopati do ključa večnega življenja«. Čeprav je bila alkimija kasneje ovržena, je pomagala postaviti temelj sodobni kemiji, ki se je kot taka pojavila konec 17. stoletja.

Čeprav sta bili flogistonska teorija in alkimija ovira pravi znanosti pa nista bili povsem brez vrednosti. Tega pa ne moremo reči za ljudi, ki so delovali kot ovira in so bili zaradi verskega prepričanja protiznanstveno nastrojeni. Rivalstvo med znanostjo in teologijo — obe sta si lastili pravico, da razlagata vesolje — je pogosto vodilo do odkritih sporov.

Tako je na primer v drugem stoletju n. š. znameniti astronom Ptolomej postavil geocentrično teorijo, ki pravi, da se planeti vrtijo v krogu, središče tega kroga, epicikla, pa se giblje po obodu drugega kroga. To je bila v najboljšem primeru le matematična špekulacija, pojasnilo navideznega gibanja Sonca, Meseca, planetov in zvezd po nebu, ki je bilo do 16. stoletja splošno veljavno.

Kopernik (1473⁠-1543) pa je o tem razvil alternativno teorijo. Bil je prepričan, da se planeti, torej tudi Zemlja, vrtijo okoli mirujočega Sonca. Če je zamisel o premikajoči se Zemlji, ki torej ni več središče vesolja, resnična, bo to imelo daljnosežne posledice. Slabih sto let kasneje se je italijanski astronom Galileo Galilei s teleskopskimi opazovanji prepričal, da je Kopernikova predpostavka o Zemlji, ki se vrti okoli Sonca, povsem točna. Toda katoliška cerkev je Galilejevo ugotovitev hitro ožigosala kot heretično, njega pa prisilila, da jo prekliče.

Verske zmote so cerkvene teologe navedle k zanikanju znanstvene resnice. Šele po skoraj 360 letih je cerkev preklicala svojo obtožbo, ki je Galilea bremenila herezije. L’Osservatore Romano je v svoji tedenski izdaji z dne 4. novembra 1992 priznal »subjektivno zmoto v tožbi« zoper Galilea.

Ovire še vedno obstajajo

Tudi danes, v 20. stoletju, religije krščanstva kažejo podobno nespoštovanje do resnice. Dajejo prednost nedokazanim znanstvenim teorijam pred resnico, tako znanstveno kot versko. Najboljši tovrsten zgled je nedokazljivi nauk o razvoju, ki je pravzaprav nezakonski potomec resno krnjavega znanstvenega »spoznanja« in krivih verskih naukov.a

Charles Darwin je svojo knjigo On the Origin of Species by Means of Natural Selection (O nastanku vrst z naravnim izborom) objavil 24. novembra 1859. Toda zamisel o razvoju izvira že iz predkrščanskih časov. Grški filozof Aristotel je na primer na vrhu razvojne lestvice, ki kaže potek razvoja iz nižjih življenjskih oblik, postavil človeka. Sprva je duhovščina odrivala Darwinov nauk, vendar The Book of Popular Science opaža: »Evolucija je [kasneje] postala več kot le znanstvena teorija . . . Postala je geslo in celo filozofija.« Predstava o preživetju najbolj prilagojenih je bila dobrodošla tistim, ki so se hoteli povzpeti na vrh lestvice.

Duhovščina se je kmalu prenehala upirati. The Encyclopedia of Religion pravi, da »Darwinov razvojni nauk ni bil le sprejet, ampak je požel tudi glasno pohvalo« in da »je do njegove smrti leta 1883 večina ostroumne in zgovorne duhovščine prišla do sklepa, da je razvoj povsem združljiv z razsvetljenim razumevanjem Svetega pisma«.

To se je zgodilo navzlic temu, kar piše v The Book of Popular Science: »Tudi najbolj zagnani zagovorniki nauka o organskem razvoju so morali priznati, da ima Darwinova teorija očitne netočnosti in luknje.« Knjiga pravi, da je »vpliv [evolucije] na skoraj vseh področjih človekovega delovanja, zelo velik« in to kljub temu, da je bil »večji del Darwinove teorije popravljen ali zavržen. Zgodovina, arheologija in etnologija so zaradi tega doživele mnoge spremembe.«

Danes številni ugledni znanstveniki resno dvomijo v razvojni nauk. Sir Fred Hoyle, ustanovitelj inštituta za teoretično astronomijo v Cambridgu in pridruženi član ameriške državne akademije za znanost, je pred kakšnimi desetimi leti zapisal: »Skorajda ne dvomim, da se bodo znanstveni zgodovinarji v prihodnosti nadvse čudili, kako je lahko bila teorija, za katero je očitno, da se ne more obnesti, tako na široko sprejeta.«

Teorija o razvoju, ki zadeva sámo bistvo človekovega obstoja, si je prigrabila tisto, kar pripada samo Stvarniku. Na laž postavlja tudi svojo trditev, da je znanstvena, in ne prispeva k človekovemu iskanju znanstvene resnice. Karlu Marxu je ideja o razvoju in ,preživetju najbolj prilagojenih‘ prišla še kako prav pri podpiranju komunističnega vzpona. Kljub temu je teorija o razvoju ena najzahrbtnejših ovir.

Kdo so žrtve

Žrtev je vsakdo, ki ga speljejo kvaziznanstvene teorije. Toda celo prepričanje v znanstvene resnice ni brez nevarnosti. Presenetljivi znanstveni napredek, ki ga je prinesla znanstvena revolucija, je mnoge navedel k prepričanju, da ni ničesar več, kar bi bilo nedosegljivo.

To prepričanje pa se je še okrepilo, ko je znanstveni napredek dalje spodjedal protiznanstvene zamisli, ki jih je nekdaj podpihovala kriva religija. Trgovina in politika sta v znanosti zagledali močno orodje za dosego svojih ciljev, bodisi denarnih, bodisi političnih.

Znanost se je, povedano odkrito, počasi razvijala v boga, kar je privedlo do scientizma. Webster’s Ninth New Collegiate Dictionary piše, da je scientizem »pretirano zaupanje v učinkovitost metod naravne znanosti na vseh raziskovalnih področjih«.

Ko se je 19. stoletje počasi iztekalo, so se ljudje spraševali, kaj bo prineslo 20. stoletje. Ali bo znanost prinesla »raj na zemljo«, v kar so bili mnogi prepričani? Ali pa bodo njene ovire še naprej skrbele, da bo revolucijsko bojišče prekrito s trupli nadaljnjih žrtev? Članek z naslovom Znanstveni »čudež« 20. stoletja na 19. strani te izdaje bo odgovoril na to vprašanje.

[Okvir na strani 14]

Svet, ki bi brez elektrike obstal

ŠE NE TAKO dolgo, v začetku 19. stoletja, je elektrika veljala za zanimiv pojav, vendar skoraj brez prave praktične vrednosti. Ljudje iz različnih držav in družbenega okolja, na primer H. C. Ørsted (1777⁠-1851), M. Faraday (1791⁠-1867), A. Ampère (1775⁠-1836) in B. Franklin (1706⁠-90), pa so s pomembnimi raziskavami pokazali nasprotno, s tem pa položili temelj današnjemu svetu — svetu, ki bi brez elektrike obstal.

[Podčrtne opombe]

[Slike na strani 15]

Nikolaj Kopernik

Galileo Galilei

[Vir slike]

Posnetka iz Giordana Bruna in Galilea (nemška izdaja)