Zmagali so kljub smrtni pretnji

»Naciste je presenečalo tudi to, da jih [Prič] niso mogli uničiti. Bolj so pritiskali nanje, trdnejše so bile, v svojem odporu so postale trdne kot diamant. Hitler je hotel za vselej opraviti z njimi, one pa so ostale neoporečne. . . . Njihove izkušnje so dragoceno čtivo za vse, ki preučujejo, kako preživeti izjemen stres. One so preživele.« — (Pripisano Dr. Christini King, zgodovinarki, izšlo v reviji Together.)

JEHOVOVE PRIČE so v dvajsetem stoletju najbolj obrekovana in preganjana verska skupnost na zemlji. Ljudje jih napak razumejo in često z njimi grdo ravnajo, samo zaradi tega, ker so krščansko nevtralne in se nočejo niti učiti bojevanja, kaj šele vojskovati. V mnogih državah so samodržci besni nanje, ker se nočejo politično vezati. Vseeno pa so k sodobni zgodovini prispevale zapis o svoji strogi nevtralnosti in neupogljivi moralni načelnosti.a

Britanski zgodovinar Arnold Toynbee je leta 1966 napisal: »V našem času so v Nemčiji bili krščanski mučenci, ki so raje umrli, kot pa se priklonili ponorelemu nacionalizmu, ki ga je tam predstavljal človeški bog Adolf Hitler.« Dejstva povedo, da so med temi mučenci izstopali pripadniki Jehovovih prič. Z nekaterimi izkušnjami bomo ilustrirali, kako so bili preganjani in celo ubijani zaradi svoje neoporečnosti, pa ne samo v nacističnem obdobju. Iz mnogih delov sveta vedno znova poročajo o njihovem neprimerljivem zmagoslavju kljub smrtni pretnji.

Pripoved Ananija Grogula iz Ukrajine

»Oče in mati sta postala Jehovovi priči med drugo svetovno vojno, ko sem imel trinajst let. Kmalu potem so očeta prijeli, ga zaprli in kasneje prepeljali v sovjetska taborišča v Uralu. Leta 1944 sem bil star petnajst let, tedaj so me vojaške oblasti vpoklicale na vojaško usposabljanje pred vstopom v armado. Zavrnil sem vojaško poučevanje, ker sem že trdno veroval v Jehova. Zato pa so me, čeprav sem bil še najstnik, obsodili na pet let zapora.

Prišlo je težavno leto, leto 1950. Spet so me prijeli in me, ker sem deloval kot Jehovova priča, obsodili na petindvajset let zapora. Star sem bil 21 let. V delovnih taboriščih sem prebil sedem let in štiri mesece. Videl sem umirati mnogo ljudi, izčrpanih od lakote in težkega dela.

Leta 1953, po Stalinovi smrti, so se razmere začele spreminjati, tako so me oblasti 1957 izpustile iz zapora. ,Svobodo‘ sem samo okusil, kajti takoj so me pregnali v Sibirijo, za deset let.«

Nečloveško ravnanje z mojo sestro

»V Sibiriji sva se zopet našla z mlajšo sestro, ki je medtem postala invalid. Zaprli so jo leta 1950, dva tedna za menoj. Preiskovalni postopek je bil povsem nezakonit. Zaprli so jo v samico ter vanjo spustili podgane. Te so se plazile po njej in ji obgrizle noge. Nato je morala stati v mrzli vodi, ki ji je segala do prsi, mučitelji pa so opazovali, kako hudo trpi. Zaradi oznanjevanja je bila obsojena na 25 let ječe. Ohromeli sta ji obe nogi, pomagala si je lahko le še z rokama. Pet let je bila v taboriščni bolnišnici, potem pa so jo odpisali, češ saj bo tako umrla. Premestili so jo k staršem, ki so jih 1951. za vse življenje izgnali v Sibirijo.«

Vrnitev v Ukrajino kjer so nas še bolj preganjali

»V Sibiriji sem srečal Nadjo, poročila sva se in imela otroke. Tudi v Sibiriji nismo prenehali oznanjevati. Zaupali so mi izdajanje in razmnoževanje biblijske literature. Z mlajšim bratom Jakobom sva vsako noč v zaklonišču, izkopanem v kleti, pridno razmnoževala Stražni stolp. Imela sva dva pisalna stroja in doma narejen stroj za razmnoževanje. Naš dom so policisti redno preiskovali, vendar so vsakokrat odšli praznih rok.

,Odslužil‘ sem izgnanstvo in se z družino preselil v Ukrajino, vendar je tudi preganjanje prišlo za nami. Postavili so me za potujočega nadzornika. Tudi zaposlil sem se, da sem lahko vzdrževal družino. Toda policisti državne varnosti so me večkrat mesečno obiskali na delovnem mestu, ter me skušali prisiliti, da bi popustil v veri. Tako sem nekoč doživel čisto posebno Jehovovo pomoč. Aretirali so me in odpeljali na sedež državne varnosti v Kijevu, kjer so me zadržali šest dni. Ves ta čas so me skušali zmesti z ateistično propagando. Stražni stolp in ostale izdaje družbe Watch Tower so komentirali na brezbožen njim svojstven način. Pritisk je postal že skoraj neznosen. V kopalnici sem padel na kolena in bruhnil v jok, klical sem k Jehovu. Pa ne za to, da me izpuste, temveč za moč, da bi zdržal in ne izdal bratov.

Potem je prišel k meni načelnik, mi sedel nasproti in me vprašal, ali res verjamem v to, kar zagovarjam. Povedal sem mu, kaj verujem in mu zatrdil, da sem za resnico pripravljen umreti. Odgovoril mi je: ,Srečen človek ste. Če bi bil jaz prepričan, da je to resnica, bi bil pripravljen ne samo preživeti v zaporu kakšna tri leta ali pet, temveč 60 let v zaporu stati na eni nogi.‘ Tiho je obsedel, potem pa še rekel: ,Tu gre za večno življenje. Ali si lahko zamišljaš, kaj večno življenje v resnici pomeni?‘ Čez nekaj časa pa mi je dejal: ,Pojdi domov!‘ Te besede so mi dale nepričakovano moč. Nič več nisem bil lačen. Samo oditi sem želel. In točno sem vedel, da me je ohrabril sam Jehova.

V zadnjem času so se v nekdanji Sovjetski zvezi razmere spremenile. Sedaj je tam dovolj biblijske literature. Lahko hodimo na okrajne zbore in območne kongrese ter sodelujemo v vseh vejah oznanjevanja, tudi po hišah. Jehova nam je v resnici omogočil, da smo zmagali, kljub mnogim stiskam!«

Preskušena neoporečnost v Afriki

Koncem 1960-tih se je Nigerija znašla v uničujoči državljanski vojni. Vojaki odcepljenega področja, ki so ga poimenovali Biafra, so zaradi velikih izgub nasilno rekrutirali mlade moške v svojo armado. Ker so Jehovove priče politično nevtralne in zavračajo sodelovanje v bojih, so v Biafri veliko Prič prijeli, z njimi surovo ravnali in jih pobili. Pripadnik Jehovovih prič je dejal: »Kadarkoli smo zaslišali prihajati vojake, smo se kot miši poskrilli.« Velikokrat pa ni bilo več časa, da bi se jim umaknili.

Neko petkovo jutro leta 1968 je Philip, 32-letni polnočasni služabnik, v vasi Umuimo govoril o resnici starejšemu moškemu. Na dvorišče so vdrli biafrski vojaki, ki so opravljali mobilizacijo.

»Kaj delaš?« ga je vprašal vodja enote. Philip je odvrnil, da govori o Jehovovem prihajajočem kraljestvu.

»Sedaj ni čas za oznanjevanje!« je vpil drugi vojak. »Vojna je in ne bomo gledali, kako zdravi in sposobni moški brez dela postopajo okrog.« Vojaki so potem Philipa slekli do nagega, mu zvezali roke in ga odvedli. Tudi Israel, 43-letni krščanski starešina se ni imel časa skriti. Presenetili so ga, ko je otrokom pripravljal jed. Do dveh popoldan so vojaki ujeli že čez sto mož. Ujetnike so prisilili, da so tekli 25 kilometrov daleč do vojaškega taborišča v Umuachu Mgbedealu. Vsakega, ki je zaostal so ošvrkali z bičem.

Israelu so rekli, naj nosi težko strojnico; Philipu pa, da ga bodo naučili streljati z lahko strojnico. Ko sta pojasnila, da se ne moreta priključiti vojski, ker to prepoveduje Jehova, ju je poveljnik dal zapreti. Ob štirih popoldan so se morali vsi rekruti, tudi tisti, ki so bili zaprti, postaviti v vrsto. Vojaki pa so nato od vsakega posebej zahtevali, naj podpiše dokument, da se strinja z vstopom v vojsko. Ko je bil za podpis na vrsti Philip, je opozoril na besede iz Drugega pisma Timoteju 2:​3, 4 in poveljniku povedal: »Jaz sem že ,vojak Kristusa Jezusa‘. Ne morem se boriti za Kristusa in obenem še za koga drugega. Če bi se, bi me Kristus imel za izdajalca.« (EI) Poveljnik ga je udaril po glavi, rekoč: »Tvoje imenovanje za Kristusovega vojaka je prenehalo! Sedaj si biafrski vojak.«

Philip je odgovoril: »Jezus me še ni obvestil, da je umaknil imenovanje za njegovega vojaka, in njegov vojak bom, dokler ne bom dobil takega obvestila.« Potem so vojaki Philipa in Israela dvignili v zrak in ju vrgli ob tla. Bila sta omamljena in krvavela sta iz oči, nosa in ust, nakar so ju odvlekli proč.

Pred odredom za izvršitev smrtne kazni

Še isti dan sta se Israel in Philip znašla pred strelskim odredom za izvrševanje smrtne kazni. Toda vojaki ju niso ustrelili, samo pretepli so ju s pestmi in puškinimi kopiti. Nato pa je poveljnik taborišča zapovedal, naj ju prešibajo do smrti. Za to je izbral 24 vojakov. Philipa je šibalo šest in Israela drugih šest vojakov. Ostalih dvanajst pa je skrbelo za nove šibe, menjali pa so tudi tiste, ki so se pri pretepanju utrudili.

Philip in Israel sta imela zvezane roke in noge. Israel pripoveduje: »Še sam ne vem, koliko udarcev sem dobil tisto noč. Ko se je kateri vojak utrudil, ga je zamenjal drugi. Šibali so naju tako dolgo, da sva se onesvestila.« Philip pa pravi: »Med pretepanjem sem se spomnil, da v Matejevem evangeliju 24:13 piše, da je treba vztrajati do konca, to pa mi je dalo novih moči. Boleče udarce sem čutil samo nekoliko sekund. Videti je bilo, da je Jehova poslal svojega angela, da nama pomaga, kakor je storil v Danijelovih dneh. Drugače ne bi nikoli preživela te strašne noči.«

Vojaki so Israela in Philipa pustili kar zunaj, mislili so, da sta mrtva. Deževalo je in ta dva kristjana sta se pričela zbujati iz nezavesti šele naslednje jutro. Ko so vojaki videli, da sta živa, so ju odvlekli nazaj v ječo.

»Smrdita že kot truplo«

Zaradi šibanja sta bili njuni telesi ena sama rana. Israel pipoveduje: »Niso nama dovolili, da bi si rane umila. Po nekaj dneh so se na ranah zbirali roji muh. Tako pretepena tudi nisva mogla jesti. Šele čez en teden sva lahko skozi otekla usta spravila malo vode.«

Vsako jutro so ju vojaki še prebičali, vsakega s 24 udarci. To bičanje so vojaki sadistično imenovali »zajtrk« oziroma »vroč jutranji čaj«. Vsako opoldne pa so ju vojaki odvlekli ven, kjer ju je vroče tropsko sonce žgalo do enih popoldan. Po nekaj dneh ju je poveljnik vprašal, ali sta si premislila. Rekla sta, da ne.

»Umrla bosta v tej celici, saj že tako smrdita kot truplo,« je dejal poveljnik.

Philip je odgovoril: »Četudi umreva, veva, da naju bo Kristus, čigar vojaka sva, obudil od mrtvih.«

Kako sta preživela te strahote? Israel pravi: »S Philipom sva se v najini preskušnji spodbujala. Na začetku sem mu dejal: ,Ne daj se prestrašiti. Karkoli se bo zgodilo, Jehova nama bo pomagal. Jaz se nikakor ne bom priključil vojski. Tudi, če bi moral umreti, s temi svojimi rokami ne bom rokoval s strojnico.‘ « Philip je dejal, da se je tudi sam tako odločil. Skupaj sta se spomnila in pretresla veliko svetopisemskih vrstic.

Novi poveljnik je sklenil kakšnih sto rekrutov premestiti v Ibemo, poligon za urjenje vojakov na področju Mbana, zdajšnji državi Imo. Israel pripoveduje, kaj se je zgodilo potem: »Veliki tovornjak je bil pripravljen, notri pa so bili vsi rekruti. Moja žena June je hrabro tekala med vojaki in jih prosila, naj naju ne jemljejo s seboj. Niso je poslušali, zato je pokleknila blizu tovornjaka, molila in glasno rekla amen. Nato je tovornjak odpeljal.«

Srečanje s sočutnim plačancem

Naslednji dan opoldan je tovornjak prispel v taborišče Ibema. Možak, ki je verjetno vse skupaj vodil, je bil izraelski plačanec. Ko je videl, kako pretepena in slaba sta Philip in Israel, ju je vprašal, kako sta se znašla v takšnem strašnem stanju. Pojasnila sta mu, da sta Jehovovi priči in sta zato zavrnila služenje v vojski. Možak je jezno rekel drugemu častniku: »Biafra bo gotovo izgubila to vojno. Vsaka vojskujoča država, ki trpinči Jehovove priče, gotovo izgubi. Jehovovih prič ne bi smeli mobilizirati. Če kdo od njih hoče iti v vojsko, je dobro, če pa noče, ga pustite na miru.«

Taboriščnega zdravnika je zanimalo, ali sta Priči, Israel in Philip, bili cepljeni oziroma ali imata zdravstveno potrdilo, da sta sposobna za vojsko. Ničesar nista imela, zato je plačanec zavrnil vse nabornike in zapovedal, naj jih odpeljejo nazaj v Umuacho.

»Pojdita, služita svojemu Bogu«

Kasneje sta se Israelova žena in Philipova mati odločili, da bosta odšli v taborišče Umuacha v upanju, da bosta zvedeli, kako je z njima. Ko sta prišli tjakaj, sta zaslišali direndaj. Pri vratih je stražar rekel Juni: »Jehovova priča! Tvoja molitev je bila uslišana. Že po treh dneh so se vsi vrnili.«

Še isti dan so Philipa in Israela izpustili iz taborišča. Poveljnik pa je Juni dejal: »Ali veš, da je bila tvoja molitev tista, zaradi katere naš premik ni uspel?« Israelu in Philipu pa je dejal: »Pojdita, služita svojemu Bogu in ostanita neoporečna pred vašim Jehovom.«

Israel in Philip sta ozdravela in naprej sodelovala v krščanskih dejavnostih. Po vojni je bil Israel dve leti polnočasni oznanjevalec, še vedno pa služi kot krščanski starešina. Philip je bil deset let potujoči nadzornik, tudi sedaj je polnočasni oznanjevalec. Je tudi skupščinski starešina.

Nista hotela prispevati za orožje

Zebulan Nxumalo in Polite Mogane sta mlada polnočasna služabnika v Južni Afriki. Zebulan pripoveduje: »Nekega nedeljskega jutra je k naši hiši prišla skupina moških in zahtevali so, naj jim damo 20 randov (to je vrednost kakšnih 7 ameriških dolarjev) za nakup orožja. Spoštljivo sva jih prosila, naj se oglasijo zvečer, kajti najin natrpan nedeljski urnik nama ni dovolil, da bi jima kar takoj pojasnila zadevo. Presenetljivo, ampak strinjali so se. Zvečer jih je prišlo petnajst. Z obrazov si lahko bral, da mislijo resno. Ko sva se jim vljudno predstavila, sva jih vprašala, kaj želijo. Razložili so nama, da potrebujejo denar za nakup močnejšega in boljšega orožja za boj z nasprotno politično frakcijo.

Vprašal sem jih: ,Ali je mogoče ogenj pogasiti s petrolejem?‘

,Ne, seveda ne,‘ so odgovorili.

Razložila sva jim, da podobno tudi nasilje spodbuja le nasilje in maščevanje.

Videti je bilo, da je to pojasnilo več mož v skupini razjezilo. Njihova zahteva je prešla v drzno pretnjo. ,Samo čas izgubljamo s tem pogovorom,‘ so ostro odgovorili. ,Prispevek je obvezen in neprenosljiv. Ali bosta plačala ali pa bosta nosila posledice!‘

»Tedaj,« je nadaljeval Zebulan, »ravno, ko se je stvar začela zapletati je vstopil njihov vodja. Hotel je izvedeti, v čem je težava. Pojasnila sva mu najino stališče in pazljivo je poslušal. Poskusila sva s ponazoritvijo: Rekla sva, da so gotovo zelo predani svoji politični opredelitvi. Vprašala sva prisotne, kaj bi pričakovali od šolanega vojaka, pripadnika njihove organizacije, če bi ga kdo zajel in ga skušal prisiliti, naj se odpove svojemu prepričanju oziroma službi. Odgovorili so, da je njihov človek pripravljen umreti za svoje prepričanje. Všeč jim je bilo, ko sva pritrdila njihovemu odgovoru; niso uvideli, da so nama dali zlato priložnost za pojasnilo najinega primera. Razložila sva, da se razlikujemo od cerkva krščanstva, da podpiramo Božje kraljestvo in da naša ,ustava‘ temelji na Bibliji, ta pa obsoja vsakršno ubijanje. Zaradi tega ne moreva prispevati niti najmanjšega kovanca za nakup orožja.

Do tedaj, ko je pogovor dosegel kritično točko, se jih je v hiši nabralo že precej, tako da sva na koncu imela kar lepo število poslušalcev. Seveda pa niso mogli vedeti, kako goreče sva molila za ugoden razplet pogovora.

Ko sva razložila najino stališče, smo vsi za trenutek utihnili. Nazadnje pa je vodja spregovoril svoji skupini: ,Gospodje, razumem stališče teh dveh mož. Če bi pobirali denar za izgradnjo doma za ostarele ali pa če bi kateri od sosedov potreboval denar za bolnišnico, bi tadva gotovo segla v žep. Ne moreta pa dajati denarja za ubijanje. Jaz osebno nimam nič proti njunemu prepričanju.‘

Zatem so se vsi odpravili, rokovali smo se in zahvalila sva se jim, da so bili z nama potrpežljivi. Tako se je grozeča situacija, ki bi naju lahko stala glavo, preobrnila v veliko zmago.«

Drhal je vodil duhovnik

Jehovova priča iz Poljske, Jerzy Kulesza, pripoveduje:

»Glede gorečnosti in dajanja Božjega kraljestva na prvo mesto, je bil moj oče Aleksander Kulesza prav zgleden. Oznanjevanje, krščanski sestanki, osebno in družinsko preučevanje, to so bile zanj zares svete stvari. Nobena reč ga ni zadržala, ne snežne nevihte, ne mraz, ne veter in ne vročina. Pozimi si je nataknil smuči, oprtal nahrbtnik z biblijsko literaturo in obiskoval oddaljene predele Poljske, kjer je ostal po nekaj dni. Pretile so mu različne nevarnosti, tudi nasilne gverilske skupine.

Duhovniki so včasih nahujskali drhali, po vsej sili so hoteli izzvati Jehovove priče. Tako so jih zasmehovali, metali vanje kamenje ali jih pretepli. Priče pa so se vrnile domov srečne, da so pretrpele sramoto za Kristusa.

V prvih letih po drugi svetovni vojni oblasti niso bile zmožne v državi zagotoviti zakonitosti in reda. Vladala je zmešnjava in vse je propadalo. Policija in tajni agenti so vladali podnevi, ponoči pa je delovala gverila in različne tolpe. Razmahnili sta se kraja in razbojništvo in pogosto je prišlo do linčanja. Nezaščitene Jehovove priče so lahko samo molile, posebej še, ko so se nanje namerile skupine, ki so jih vodili duhovniki. Svoje vdore v naše domove so opravičevali z izgovorom, da branijo katoliško vero svojih očetov. Ob takih priložnostih so razbijali okna, kradli živino, uničevali obleke, hrano in literaturo. Biblije so zmetali v vodnjak.«

Nepričakovano mučeništvo

»Nekega junijskega dne leta 1946 smo bili dogovorjeni, da se s kolesi odpeljemo na oddaljeno področje. Prišel je mladi brat Kazimierz Kądziela in je, preden smo odšli, nekaj potihem pripovedoval mojemu očetu. Potem je oče dejal, da ne gre z nami in da naj kar gremo, kar nas je presenetilo. Ko smo se vrnili domov, smo izvedeli zakaj, povedali so nam, da so prejšnjo noč družino Kądziela grdo pretepli. Moj oče pa je odšel k njim, da bi poskrbel za hudo poškodovane brate in sestre.

Ko sem kasneje vstopil v prostor, kjer so živeli, so mi stopile solze v oči. Zidovi in strop so bili poškropljeni s krvjo. Na posteljah so ležali ljudje v povojih, z modricami od udarcev, zatečeni, s polomljenimi rebri in udi. Skoraj jih ne bi prepoznal. Mati družine, sestra Kądziela, je bila strašansko pretepena. Moj oče jim je pomagal, preden pa je odšel, je izgovoril tele značilne besede: ,O, moj Bog, jaz sem pa tako zdrav in močan in nisem imel priložnosti trpeti za Té. Zakaj se je to zgodilo tej ostareli sestri?‘ Seveda si ni predstavljal, kaj ga še čaka.

Do doma smo imeli 3 kilometre, tja smo prišli ob sončnem zahodu. Hišo je obkolilo kakšnih 50 oboroženih mož. Pri nas je bila tudi družina Wincenciuk, tako nas je bilo devet. Vsakega so vprašali: ,Ali si Jehovova priča?‘ Ko smo odgovorili da, so nas pretepli. Nato pa sta dva izmed napadalcev izmenoma pretepala mojega očeta. Vmes sta ga spraševala, ali bo prenehal brati Biblijo in jo oznanjevati. Hotela sta tudi vedeti, ali bo šel v cerkev in se spovedal grehov. Zasmehovala sta ga: ,Danes te bova povzdignila v škofa.‘ Oče pa ni odgovoril niti besedice, še zaječal ni. Mučenje je prenašal tiho, kakor ovca. Ob svitanju, kakšnih 15 minut zatem, ko so cerkveni krvniki odšli, je umrl. Pretepli so ga do smrti. Preden so odšli, pa so si izbrali naslednjo žrtev, mene. Tedaj sem jih imel sedemnajst. Med pretepanjem, sem se nekajkrat onesvestil. Od udarcev sem bil od pasu gor ves v modricah. Trpinčili so nas šest ur. Samo zato, ker smo Jehovove priče!«

Podpora zveste soproge

»Dvaindvajset Prič nas je bilo dva meseca zaprtih v temni celici, ki je merila manj od desetih kvadratnih metrov. Ob koncu tega obdobja pa so nam še zmanjšali obrok hrane. Na dan smo dobili košček kruha in vrček grenke kave. Na hladna betonska tla si lahko legel in zaspal edino, kadar je kdo moral iz celice, na zaslišanje. Zasliševali so ponoči.

Zaradi krščanskega delovanja so me zaprli petkrat, skupaj sem preživel v zaporu osem let. Imeli so me za posebnega zapornika. V moji kartoteki je bila pripomba, ki je govorila nekako takole: ,Ne prenehajte vse dotlej, dokler Kulesza ne bo minila sleherna želja, da bi še kdaj deloval kot prej.‘ Vendar sem se vsakokrat, ko so me izpustili, posvetil krščanski službi. Oblasti so poskrbele, da je tudi moja žena Urszula težko živela, pa tudi najini hčerkici. Tako ji je sodnijski sluga kakšnih deset let jemal del težko prislužene plače. Rekel je, da je to davek za mene za izdajanje ilegalne biblijske literature. Zaplenili so nama skoraj vse, pustili so samo nekaj stvari, za katere so menili, da so življenjsko nujne. Hvaležen sem Jehovu za tako hrabro soprogo, ki je potrpežljivo prenašala vso to trpljenje in me vseskozi vestno podpirala.

Dočakali smo duhovno zmago tukaj na Poljskem; sedaj imamo z zakonom priznano stražnostolpno podružnico v Nadarzynu blizu Varšave. Po desetletjih preganjanj nas je zdaj več kot 108.000 Prič, zbiramo pa se v 1348 občinah.«

Zakaj toliko mučencev

Poročila o neoporečnosti Jehovovih prič v tem dvajsetem stoletju so zelo obsežna, veliko knjig bi lahko napisali. Tisoči so umrli kot mučeniki ali pa so bili zaprti in trpeli nepopisno mučenje, posilstva in plenjenja. Tako so trpeli v Malaviju in Mozambiku, v Španiji so trpeli zaradi fašizma, drugje v Evropi zaradi nacizma, v Vzhodni Evropi so jih preganjali komunisti, trpeli so tudi v Združenih državah Amerike med drugo svetovno vojno. Vprašujete, zakaj? Zato, ker neizprosni politični in verski voditelji niso hoteli spoštovati biblijsko šolane vesti iskrenih kristjanov, ko so ti zavračali vojaško usposabljanje za ubijanje in zato, ker se niso hoteli priključiti nobeni politični dejavnosti. Natančno tako je bilo, kot je napovedal Kristus v Janezovem evangeliju 15:​17⁠-19: »To vam naročam, da ljubite drug drugega! Če vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil prej kakor vas. Če bi bili od sveta, bi vas svet kot svoje ljubil; ker pa niste od sveta, ampak sem vas jaz odbral od sveta, vas svet sovraži.« (EI)

Kljub takšnemu svetovnemu preganjanju je Jehovovih prič vse več. Leta 1943 jih je v 54 državah bilo 126.000, letos, t.j. 1993, pa jih je že blizu 4,500.000 v 229 državah. Slavile so zmago kljub smrtnim pretnjam. Odločno nadaljujejo z edinstvenim izobraževalnim delom oznanjevanja dobre vesti o kraljestvu in to bodo počele vse, dokler Jehova ne bo ustavil dela. (Izaija 6:​11, 12; Matevž 24:14; Marko 13:⁠10)

[Podčrtne opombe]

[Okvir/slika na strani 6]

Mučeništvo v Nemčiji

AUGUST DICKMANN je bil star 23 let, ko ga je dal esesovski vodja Heinrich Himmler ustreliti pred vsemi Pričami, ki so tedaj bile v koncentracijskem taborišču v Sachsenhausenu. Gustav Auschner, ki je bil priča dogodku, je povedal: »Brata Dickmanna so ustrelili, nam pa rekli, da bodo tudi nas postrelili, če ne bomo podpisali dokumenta, da se odrekamo svoje vere. Pretili so, da nas bodo trideset ali štirideset odvedli v gramozno jamo ter nas tam postrelili. Naslednji dan je esesovec pomolil vsakemu od nas papir v podpis, sicer nas postrelijo. Morali bi videti njihove dolge obraze, ko niso dobili niti enega podpisa. Upali so, da smo prestrašeni zaradi javne usmrtitve. Mi pa smo se bolj bali, da ne bi bili všeč Jehovu, kot njihovih krogel. Nikogar od nas niso več javno ustrelili.«

[Okvir na strani 9]

Najvišja cena

VČASIH je zmaga pod smrtno pretnjo terjala plačilo najvišje cene, plačilo z življenjem. Pismo, ki je prispelo iz Nselenija, občine v severnem delu južnoafriške province Natal, opisuje tragičen dogodek: »To pismo vam pošiljamo, da bi vas seznanili z izgubo dragega brata Mosesa Nyamussua. Bil je avtoklepar. Tako se je zgodilo, da so člani ene političnih skupin od njega zahtevali, naj jim zavari puške, ki so jih sami izdelovali, kar seveda ni hotel. Nato pa so 16. februarja 1992 priredili politično srečanje, kjer so se potem borili z nasprotnim taborom. Ko so se zvečer vračali s kraja, kjer so se borili, so srečali brata, ki je nakupoval. Umorili so ga s kopji. Zakaj? Ker jim ni hotel zavariti pušk in je nekaj tovarišev umrlo v boju.

»Bratovščino je to strašansko pretreslo,« pravi brat Dumakude, občinski tajnik. »Vendar,« dodaja, »še naprej služimo.«

[Okvir na strani 11]

Mučeništvo na Poljskem

LETA 1944, ko so se nemške čete hitro umikale in so se bojevali pri mestu v vzhodni Poljski, so okupacijske sile skušale prisiliti civiliste, naj izkopljejo protitankovske jarke. Jehovove priče so to odbile. Tudi Stefan Kieryło, mlad pripadnik Jehovovih prič, ki je bil krščen šele pred dvema mesecoma — je enako hrabro branil nevtralnost, ko so ga dodelili v delovno brigado. Po vsej sili so poskušali zlomiti njegovo neoporečnost.

Nagega so privezali k drevesu ob močvirju, v upanju, da ga bodo popikali komarji in drugi insekti. Pretrpel je to in še druga mučenja, zato so ga nehali trpinčiti. Ko pa je brigado prišel pregledat višji častnik, mu je nekdo povedal, da je med njimi mož, ki ne uboga nobenega povelja. Trikrat so Stefanu zapovedali, naj koplje jarek. On pa niti lopate ni hotel vzeti v roke. Ustrelili so ga. Stotine ljudi, ki je to videlo, ga je poznalo. Njegovo mučeništvo je pričalo o veliki moči, ki jo lahko da Jehova.

[Slika na strani 7]

Ananii Grogul

[Slika na strani 10]

Jerzy Kulesza