Žrtve ali mučenci? Kakšna je razlika
SKOZI vso zgodovino je nečloveško ravnanje prineslo moškim, ženskam in otrokom neskončno trpljenje in povzročilo milijone žrtev. Zaradi političnih, narodnostnih, rasnih oziroma verskih razlogov se je prelilo veliko nedolžne krvi in se jo še preliva. Sovraštvo odriva ljubezen in razumevanje. Fanatizem je močnejši od strpnosti. In ubija se naprej.
V preteklih stoletjih so se med seboj borili vojaki, civilistov je bilo pobitih sorazmerno malo. V tem dvajsetem stoletju pa se z bombardiranjem, daljnosežnim topništvom in izstrelki pobije toliko civilistov, da so v neki študiji zapisali: »Danes so žrtve vojn predvsem civilisti. V tem stoletju je v vojnah umrlo veliko več neoboroženih civilistov kot pa poklicnih vojakov.« Za politične voditelje so nedolžni ljudje samo hrana za topove. Samo v tem stoletju je število vojnih žrtev naraslo na več kot sto milijonov, toliko je namreč bilo mrtvih, stotine milijonov pa je bilo ranjenih in duševno pretresenih zaradi izgube svojcev.
Poleg teh žrtev današnjih sporov so tu še mučenci.a Kakšna je razlika med njimi? Milijoni—Židi, Slovani, Cigani, homoseksualci in drugi—so v nacistični Nemčiji umirali kot žrtve prav zaradi tega, kar so bili. Za njih ni bilo pomoči, nobene možnosti več. V tistem zlem sistemu je bila smrt kruto dejstvo. Toda, nekateri bi smrti lahko ubežali. Imeli so to možnost, vendar zaradi svojih načel, tega niso storili.
Znan primer takšnega ravnanja je katoliški duhovnik Maximilian Kolbe, ki je med drugo svetovno vojno pomagal židovskim beguncem. Leta 1941 »je odšel v Auschwitz in se ponudil, da bo umrl namesto obsojenega sotrpina Frančiška Gajovnička. Najprej so ga izstradali, nato pa z injekcijo fenola umorili in sežgali.« (Britanska enciklopedija) Postal je mučenik, ki je žrtvoval samega sebe, po tem se razlikuje od ostalih splošno priznanih mučenikov, kakršne poznata protestantska in katoliška vera.
V nacistični Nemčiji (1933-45) so Jehovove priče trpele brutalno preganjanje, ker so si drznile ostati nevtralne in odkloniti služenje v Hitlerjevi vojski. Tisoče Prič so poslali v zastrašujoča koncentracijska taborišča, kjer so mnoge kar pobili, drugi pa so umrli zaradi grdega ravnanja. Vendar jim ne bi bilo treba trpeti in umreti. Tega bi se bili lahko ognili, imeli so namreč to možnost. Samo podpisati bi bili morali, da se odpovedujejo svoje vere, in bili bi svobodni. Večina tega ni storila, tako so postali žrtve nacističnega terorja, pa tudi mučenci. Vsi mučeniki so torej žrtve, niso pa vse žrtve tudi mučenci. Teh je bilo le nekaj. Slavili so zmago kljub smrtni pretnji.
Nepristrano pričanje mnogih Neprič dokazuje, da so zmagali. »Švicarski pastor Bruppacher je leta 1939 opazoval ,ljudi, ki so se imeli za kristjane in so v odločilnih preskušnjah popustili, medtem ko so krščanski mučenci postale sicer neznane Jehovove priče, ker si z nasiljem in poganskim malikovanjem nikakor niso hotele omadeževati vesti. . . . Trpele so in krvavele, ker so kot Jehovove priče in kandidati za Kristusovo kraljestvo zavračale čaščenje Hitlerja in svastike.‘ «
Seveda pa Jehovove priče niso ostale neoporečne kljub smrtni pretnji samo v nacistični Nemčiji. Morale so biti pogumne tudi pod komunizmom, fašizmom in drugimi političnimi diktaturami, pa tudi med verskim nasprotovanjem. Jehovove priče so se celo v tako imenovanih demokratičnih državah na Zahodu srečevale z nasiljem. V naslednjem članku si bomo pobliže pogledali nekoliko primerov, ko so Jehovove priče slavile zmago pod pretnjo smrti.
[Podčrtne opombe]
a The American Heritage Dictionary of the English Language, tretja izdaja, pravi, da je žrtev »kdor je nasilno poškodovan ali usmrčen . . . Nekdo, ki je zaradi nekega dejanja, okoliščin, delovanja ali stanja poškodovan ali trpi.« Mučenec pa je »tisti, ki se raje odloči, za smrt, kot pa da bi zatajil verska načela . . . Nekdo, ki se zelo žrtvuje ali mnogo trpi, ker se žene za vero, stvar ali načelo.«
[Slika na strani 3]
Sodišča v Vzhodni Nemčiji so Jehovove priče po II. svetovni vojni po krivici obdolžila, da so ameriški vohuni
[Vir slike]
Neue Berliner Illustrierte