(2. del) Znanost — človeštvo v iskanju resnice

Iskanje se začne

»NIHČE ne ve, kdo je prvi odkril ogenj, izumil kolo, izdelal lok in puščico ali skušal pojasniti sončni vzhod in zahod,« opaža The World Book Encyclopedia. Toda ogenj so odkrili, kolo izumili in izdelali lok ter puščico, kar pa je spremenilo tudi naš svet.

Ti dosežki so bili prvi koraki na poti iskanja resnice, ki traja že kakšnih šest tisoč let. Ljudje so že od nekdaj radovedni in hočejo doumeti živo in neživo v svetu, v katerem so. Zanima jih tudi, kako naučeno uporabiti oziroma si s tem praktično pomagati. Ta vrojena sla po znanju in želja, da bi to znanje tudi uporabili, je gonilo človekovega iskanja znanstvene resnice.

Seveda tem prvim poskusom, da bi znanstveno dognanje uporabili praktično, niso rekli tehnologija, tako kot danes. Tudi posamezniku namreč, ki se je s tem ukvarjal, niso rekli znanstvenik. Znanost v današnjem pomenu večji del človekovega bivanja niti ni obstajala. Šele v 14. stoletju je besedo »znanost« uporabil angleški pesnik Chaucer, z njo pa je mislil le vse najrazličnejše znanje. To se ujema tudi z etimologijo te besede, ki nas pripelje do latinskega izraza, ki pomeni vedeti.

Prvi zoolog pokaže pot

Znanost se je, neglede na to, kako se je prvotno imenovala, začela že v edenskem vrtu s tem, ko sta človeka pričela preučevati svet okoli sebe. Adam je bil še pred Evino ustvaritvijo zadolžen, da poimenuje živali. Da bi bila imena, ki bi jim jih tako nadel, ustrezna, je moral marljivo preučevati njihove lastnosti in navade. Danes tej vedi pravimo zoologija. (1. Mojzesova 2:19)

Adamov in Evin prvi otrok, Kajn, »se je lotil zidanja mesta«, zato je moral imeti toliko znanstvenega spoznanja, da je lahko izdelal potrebno orodje. Za enega njegovih potomcev, Tubalkajna, piše, da »je koval vsakovrstno orodje iz brona in železa«. Očitno sta do tedaj znanstveno spoznanje in tehnologija že napredovali. (1. Mojzesova 4:17⁠-22, EI)

Do tedaj, ko je Egipt postal prva v Bibliji omenjena svetovna sila, se je znanstveno spoznanje že toliko povečalo, da je Egipčanom omogočilo gradnjo velikih piramid. The New Encyclopædia Britannica navaja, da so uspešno gradnjo teh piramid »omogočili šele mnogi opravljeni poizkusi, s katerimi so rešili velike tehnične težave«. Reševanje teh problemov je zahtevalo precejšnje znanje matematike, to pa je kazalo tudi na sorodna strokovna znanja, ki so morala tedaj obstajati.

Znanstvena vedoželjnost pa ni bila lastna samo Egipčanom. Babilonci so na primer sestavili koledar in razvili številski in merski sistem. Dragocen delež k znanosti je prispevala tudi kitajska civilizacija na Daljnem vzhodu. Zgodnja inkovska in majevska civilizacija v Ameriki pa je bila tako napredna, da je presenetila celo evropske raziskovalce, ki so komajda pričakovali takšne dosežke »zaostalih domorodcev«.

Vse, kar so ti davni narodi tedaj imeli za znanstveno resnico, pa se ni izkazalo tudi za zares znanstveno točno. The World Book Encyclopedia pravi, da so Babilonci poleg koristnega orodja, ki so ga rabili pri znanstvenem raziskovanju, »razvili tudi kvaziznanost, astrologijo«.a

Babilon je vsepovsod

Za biblijske preučevalce je davni Babilon sinonim za krivo čaščenje. Po tedanjem babilonskem astrološkem prepričanju je imel vsak del neba svojega boga. Biblija, ki uči, da obstaja le en pravi Bog, upravičeno zavrača kvaziznanost z imenom astrologija (5. Mojzesova 18:10⁠-12; 1. Korinčanom 8:6; 12:6; Efežanom 4:6).

Religija teh zgodnjih civilizacij je bila sestavni del življenja. Zato je razumljivo, da se znanstveno spoznanje ni moglo širiti neodvisno od verskih prepričanj in idej. To je še zlasti očitno na področju medicine.

»Stari dokumenti, ki prikazujejo egipčansko družbo in zdravilstvo starega kraljestva,« piše The New Encyclopædia Britannica, »pričajo, da sta bili magija in religija neločljivo povezani z empirično-racionalno zdravstveno prakso in da je veliki mag na faraonovem dvoru pogosto služil tudi kot veliki zdravnik naroda.«

Med tretjo egiptovsko dinastijo si je ugleden stavbenik z imenom Imhotep pridobil sloves zelo sposobnega zdravnika. Še ne sto let po njegovi smrti so ga že častili kot egiptovskega boga zdravilstva. Do konca šestega stoletja p. n. š. pa so ga povzdignili med glavna božanstva. Britannica pravi, da so bili njemu posvečeni templji »pogosto polni bolnikov, ki so tam molili in spali v prepričanju, da jim bo bog v sanjah odkril zdravilo«.

Egipčanski in babilonski zdravilci so bili močno prežeti z versko mislijo. The Book of Popular Science pravi: »Tedaj in še rodove zatem je vladalo mišljenje, da so mrzlica, vnetje in bolečina posledica hudobnih duhov, demonov, ki si lastijo telo.« Zato so religiozne daritve, uroki ali zaklinjanje običajno spadali k zdravljenju.

V četrtem in petem stoletju p. n. š. pa se je nad takšno razumevanje spravil grški zdravnik Hipokrat. Dobro nam je znan predvsem zaradi Hipokratove prisege, ki na splošno še vedno velja kot besedilo, ki vsebuje moralna načela zdravniške etike. Knjiga Moments of Discovery​—⁠The Origins of Science poudarja, da je bil Hipokrat tudi »med prvimi, ki je duhovnikom stopil na prste z razlago človekovih bolezni«. K zdravilstvu je pristopil v duhu znanosti in iskal naravne povzročitelje bolezni. Razum in izkušnje sta začela izpodrivati versko praznoverje in ugibanja.

Hipokrat je ubral pravo smer, ko je zdravilstvo ločil od religiozne dogme. Vendar pa se še danes srečujemo z ostalinami nekdanjega verskega ozadja zdravilstva. Ravno njegov simbol, s kačo ovita palica grškega boga zdravilstva, Asklepiosa, vleče svojo sled vse od staroveških svetišč z zdravilno močjo, kjer so imeli svete kače. Po The Encyclopedia of Religion so te kače uteleševale »zmožnost obnove življenja in preporoda v zdravju«.

Hipokratu so kasneje nadeli vzdevek oče medicine. Vseeno pa to še ni bilo zagotovilo, da je bil znanstveno povsem neoporečen. The Book of Popular Science pravi, da se nam nekatera njegova zmotna mnenja »danes zdijo že kar fantastična«, vendar pa tudi opozarja pred aroganco medicine, rekoč: »Nekatere medicinske teorije, ki so danes močno zasidrane, bodo verjetno prihodnjim rodovom prav tako videti kot fantastične.«

Postopno napredovanje

Odkrivanje znanstvene resnice je torej postopni proces, ki skozi stoletja odbira dejstva iz zmotnih teorij. Da pa bi bilo to mogoče, je potrebno ugotovitve enega rodu brez napak prenesti na naslednjega. Eden izmed takšnih načinov je nedvomno govorjena beseda, saj so bili ljudje ustvarjeni z zmožnostjo govora (primerjaj 1. Mojzesova 2:23).

Vendar takšna metoda prenašanja opažanj ne more zagotavljati tolikšne točnosti, kot jo zahtevata znanstveni in tehnološki napredek. Potreba po pisni obliki hranjenja informacij je bila več kot očitna.

Ni znano, kdaj so ljudje pričeli pisati. Toda takrat, ko se je to zgodilo, so imeli na razpolago čudovito sredstvo, s katerim so lahko prenašali podatke, ki so jih drugi lahko nadgrajevali. Pred izumom papirja — verjetno na Kitajskem okoli leta 105 n. š. — so zapisovali na glinene ploščice, papirus in pergament.

Pomembnejši znanstveni napredek pa bi bil nemogoč brez številskega in merskega sistema. Vloge tega sistema se kar ne da dovolj poudariti. Ko je matematika prešla v »splošno rabo«, piše The Book of Popular Science, »so njene analize omogočile precejšen znanstveni napredek«. Matematika je »nepogrešljiva tudi v kemiji, fiziki, astronomiji, strojništvu in drugod«.

Skozi stoletja pa so dajali zalet iskanju znanstvene resnice tudi drugi dejavniki. Na primer potovanja. The Book of Popular Science pojasnjuje: »Človeku, ki potuje po tujini, bodo radovednost verjetno podžgali novi prizori, zvoki, vonji in okusi. Spraševal se bo, zakaj so stvari v tujini tako drugačne; tako bo v trudu, da poteši svojo radovednost, pridobival modrost. Tako je bilo tudi že s starimi Grki.«

Vedno ti povsod navzoči Grki

Če beremo zgodovino religije, politike ali trgovine, naletimo na več kot le naključno omembo Grkov. Le kdo še ni slišal za njihove slavne filozofe, katerih naziv izhaja iz grške besede philosophía, ki pomeni ljubezen do modrosti? Ljubezen Grkov do modrosti in njihova žeja po znanju, sta bili dobro znani v prvem stoletju, ko je njihovo deželo obiskal krščanski apostol Pavel. Meril je na epikurejske in stoiške filozofe, ki kot »vsi Atenčani in tujci, ki so tam bivali, niso . . . za nič drugega tolikanj marali, nego pripovedovati ali poslušati kaj novega« (Dejanja apostolov 17:18⁠-21).

Nič čudnega ni torej, da so od vseh davnih ljudstev Grki pustili v znanosti največjo sled. The New Encyclopædia Britannica o tem pravi: »Poskus grške filozofije, da bi izdelala teorijo o naravi in nastanku vesolja in s tem zamenjala dotedanje kozmološke mite, je končno pripeljal do praktičnih znanstvenih odkritij.«

Nekateri grški filozofi so zares veliko prispevali k iskanju znanstvene resnice. Trudili so se, da bi pometli z zmotnimi zamislimi in teorijami svojih predhodnikov in pri tem nadgrajevali to, kar so spoznali za točno. (Glej primere v okvirju.) Stari grški filozofi so se torej od vseh staroveških narodov najbolj približali razmišljanju današnjih znanstvenikov. Mimogrede, vse do nedavnega so z besedno zvezo »naravna filozofija« označevali različne veje znanosti.

Sčasoma je filozofije željno Grčijo politično zasenčil pravkar vznikli rimski imperij. Ali je to kaj vplivalo na napredek znanosti? Ali naj bi se s prihodom krščanstva kaj spremenilo? Odgovor boste našli v tretjem delu naše serije.

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 15]

Predkrščanski grški »znanstveniki«

TALES iz Mileta (šesto stoletje), znan predvsem zaradi svojega prispevka k matematiki ter prepričanja, da je v vodi prasnov vseh stvari, je kritično ocenjeval kozmični sestav, kar je bilo po The New Encyclopædia Britannica »odločilno za razvoj znanstvene misli«.

Sokrat (peto stoletje), ki mu The Book of Popular Science pravi kar »oče metodičnega spraševanja — dialektike — ki se je zelo približala pravi znanstveni metodi«.

Demokrit iz Abdere (peto do četrto stoletje) je pomagal oblikovati temelj atomski teoriji o vesolju in teorijam o neuničljivosti materije in ohranjanju energije.

Platon (peto do četrto stoletje) je v Atenah ustanovil Akademijo kot institucijo za sistematične filozofske in znanstvene raziskave.

Aristotel (četrto stoletje), izobražen biolog, je postavil Licej, znanstveno ustanovo za raziskave na mnogih področjih. Več kot 1500 let so njegove zamisli prežemale znanstveno misel in je veljal za vrhovno znanstveno avtoriteto.

Evklid (četrto stoletje), najuglednejši matematik starega veka, znan najbolj po tem, da je zbral geometrijsko znanje. Beseda geometrija izhaja iz grške besede, ki pomeni zemljemerstvo.

Hiparh iz Niceje (drugo stoletje), izjemen zvezdoslovec in utemeljitelj trigonometrije, ki je razdelil zvezde po siju magnitude, kar je v rabi še danes. Bil je predhodnik Ptolomeja, bleščečega geografa in zvezdoslovca iz drugega stoletja n. š., ki je razširil Hiparhove izsledke in zamisel, da je zemlja središče vesolja.

[Slika na strani 16]

Asklepiosova palica, ovita s kačo, nas spomni, da se je znanost razvijala ob vplivu religije