Olimpijada v Barceloni Slava — za kakšno ceno

Od dopisnika Prebudite se! iz Španije

PETINDVAJSETEGA julija 1992 je lokostrelec v soju žarometov napel svoj lok. Goreča puščica je švignila v nočno nebo. Ko je začela padati, je točno zadela svoj cilj — veliko plamenico visoko nad ogromnim stadionom. Zagorel je olimpijski ogenj. Pričele so se barcelonske olimpijske igre.

Iz 172 držav je prišlo 11.000 športnikov, da bi se pomerili za 1691 olimpijskih medalj. V skladu z olimpijskim motom so se tekmovalci trudili biti »hitrejši, višji, močnejši« kot kdajkoli in nekaterim je to tudi uspelo. Približno 3.500,000.000 televizijskih gledalcev je sodoživljalo zmage in razočaranja.

Čeprav so športniki le kratek čas središče zanimanja v areni pa olimpijska zmaga obljublja slavo in bogastvo. Olimpijske igre v Barceloni niso bile pri tem nobena izjema. Nekateri znani tekmovalci so služili mastne denarce z reklamo za športna oblačila, tekaške čevlje, sončna očala in celo elektronsko opremo.

Predanost — ključ do olimpijske slave

Čeprav mnogi športniki — zlasti telovadci in skakalci v vodo — izvajajo svoje spretnosti z očitno lahkoto, pa so bila za to potrebna leta napornega treninga. Nekateri trenirajo že od svojega petega leta starosti. Šport morajo postaviti na prvo mesto, če naj se nadejajo uspeha.

Španski plavalec Martín López Zubero, ki je zmagal na 200 metrih hrbtno, je z nekoliko pretiravanja dejal: »V vodi sem preživel tretjino svojega življenja.« Pravi, da s treningom prične ob petih zjutraj, v samo enem letu pa preplava približno 5000 kilometrov.

Trening pa ne zahteva samo odrekanja, ampak tudi trpljenje. Jackie Joyner-Kersee, dobitnica zlate medalje v sedmeroboju v Seulu in Barceloni, pravi takole: »Tekmovanje je privlačno, ne pa tudi trening. . . . Vsak atlet vam bo povedal, da je to ena sama muka. Svoje telo prisilim, da opravi sedem različnih nalog, da pa bi mu prepovedala čutiti bolečine, ni v moji moči.« Vztrajnost je še posebej potrebna telovadcem. Vsak dan jih čakata dva treninga in to kljub morebitnim bolečinam zaradi zvina v zapestju ali gležnju, nategnjene mišice ali kite ter celo obremenitvenega zloma. Toda navsezadnje bo takšna predanost rodila zmagovalca in poskrbela za prvovrsten dogodek.

Blišč olimpijskega zlata

Nedvomno je olimpijada velik dogodek. Gledalcem prinese vznemirljive trenutke in je prizorišče velikih športnih dosežkov. To je veljalo tudi za Barcelono.

Beloruski telovadec Vitalij Šerbo je v moški gimnastiki osvojil rekordnih šest zlatih medalj od osmih možnih. Kitajski telovadec Xiaosahuang Li je izvedel neverjeten trojni salto na parterju. Carl Lewis se je zapisal v olimpijsko zgodovino s tretjo zapovrstno zmago v skoku v daljino. Japonka Yuko Arimori, dobitnica srebrne medalje v ženskem maratonu, pa je žela aplavz in vzklike navdušenja zaradi svoje vljudnosti. Kljub izčrpanosti je obkrožila stadion in se priklanjala v japonskem stilu najprej gledalcem, nato pa še zmagovalki.

Multinacionalne družbe so olimpijado takoj izkoristile v komercialnem pogledu. Plačale so ogromne vsote denarja, da bi v olimpijski slavi blestele kot pokroviteljice iger samih ali pa državnih olimpijskih teamov.

Farmacevtska pot do slave

Neumoren trening in telesna sposobnost sta brez dvoma zelo pomembna, nista pa edina pot do olimpijskega uspeha. Kar precej športnikov lahko svoje tekmovalne uspehe pripiše poživilom. To so lahko anabolni steroidi ali rastni hormon, ki povečujejo mišično maso (še zlasti pri dvigovalcih uteži in v lahki atletiki); beta zaviralci za upočasnitev srčnega utripa (za boljše rezultate v lokostrelstvu in streljanju); ali eritropoetin za pospešitev nastajanja rdečih krvnih telesc (dobro pri kolesarjenju in teku na dolge proge).

Športniki se sicer zavedajo tveganja, vendar je pritisk, naj sežejo po prepovedanih poživilih, prevelik. Nemška športnica Gaby Bussmann, klubska tovarišica Brigite Dressel, ki je umrla 1987 zaradi uživanja 20 različnih poživil, pravi: »V nekaterih olimpijskih disciplinah ne gre več brez poživil.«

Športni trenerji za to ponavadi vedo; včasih pa jih celo sami predlagajo. Bivši vzhodnonemški trener Winfried Heinicke priznava: »Rekel sem jim, da morajo to storiti [vzeti poživila], če se hočejo udeležiti olimpijade.« Očitno je, da ima precej tekmovalcev rajši zmago kot poštenje — celo rajši kot zdravje. Nedavna anketa med vrhunskimi športniki je odkrila, da bi jih 52 odstotkov jemalo poživilo (če bi seveda obstajalo), ki bi jim prineslo zanesljivo zmago, tudi če bi morali po petih letih zmagoslavja zaradi tega umreti.

Britanski sprinter Jason Livingston je moral neslavno zapustiti Barcelono, ko so s testi odkrili anabolne steroide. Harry Reynolds iz Združenih držav Amerike, svetovni zmagovalec na 400 metrov, ni nikoli nastopil na olimpijskih igrah. Leta 1990 so s testi odkrili prisotnost poživil, zato so ga za dve leti suspendirali, zaradi česar ni bil le ob morebitno olimpijsko medaljo ampak tudi ob milijon dolarjev, ker so mu sponzorji obrnili hrbet.

Vendar pa ostane večina takšnih primerov neodkritih. Kljub skoraj 2000 antidopinških testov v času barcelonske olimpijade so nepošteni športniki, ki so prešli na poživila, ki se jih ne da dokazati v urinu, ostali neodkriti. »Želja po zmagi in denarju odkriva mračen svet, kjer je že težko razlikovati nravno od nepoštenja,« je zapisal španski časopis El País.

Seveda pa niso vsi dosegli medalje zaradi poživil. Mnogi so jo dosegli le zaradi večletnega požrtvovalnega truda. Ali je to žrtvovanje vredno truda?

Večna slava

Gail Devers, ki je dosegla presenetljivo zmago v teku na sto metrov, je bila po uspehu vsa iz sebe. »Če kdo verjame, da se lahko sanje uresničijo, potem sem to jaz,« je vzkliknila. Pred dvemi leti pa je komajda hodila in je bila v nevarnosti, da izgubi obe nogi zaradi zapletov pri zdravljenju Gravesove bolezni, za katero je bolehala. Enako misli tudi Pablo Morales, ki se je le eno leto pred olimpijado spet vrnil v plavalne bazene, da bi si priboril zlato medaljo na 100 metrov metuljček. »Končno je nastopil tudi moj trenutek, sanje so se uresničile,« je dejal.

Večina športnikov ne bodo nikoli zmagovalci. Nekateri sicer res mislijo, da je »na olimpijskih igrah pomembno sodelovati, ne pa zmagati«, drugi pa, ki so računali na zmago, se vračajo domov z razblinjenimi sanjami. Dvigovalec uteži Ibragim Samadov si je srčno želel zlato medaljo — dosegel pa je le tretjo uvrstitev. »Zlata medalja bi mi pomagala uresničiti cilje: izšolati se za poklic in pomagati družini. Zdaj pa ne vem, kaj naj naredim,« je vzdihnil. Vendar zmagovalce doletijo težki časi, ko začne njihova slava zahajati.

Bivša sovjetska tenisačica Ana Dmitrijeva je dejala: »[Sovjetski] športni establišment ne skrbi za ljudi. Takole pravijo: ,Kar pojdi, na tvoje mesto čaka že deset drugih.‘ « Podobno je priznal Henry Carr, dobitnik dvojne zlate medalje v Tokiju leta 1964: »Tudi ko postaneš najboljši, to ni kaj dosti vredno. Zakaj? Zato ker to ne traja večno in ne prinese pravega zadovoljstva. Hitro vzidejo nove zvezde, stare pa utonejo v pozabo.«

Minljiva olimpijska slava se ne more primerjati z večnim življenjem, darilom, ki ga Bog obljublja tistim, ki mu služijo. Ta nagrada terja predvsem duhovni trening in ne športnega. Pavel je namreč Timoteju pisal takole: »Telesna vaja [dobesedno »telovadba«] je za malo koristna, pobožnost pa je za vse koristna, ker ima obljubo življenja sedanjega in prihodnjega.« (1. Timoteju 4:8)

Olimpijske igre proslavljajo telesne veščine, ki pa kmalu minejo. Svetu pokažejo, kaj zmorejo športniki skozi predanost in samoodrekanje. Ti lastnosti pa sta potrebni tudi, če hočemo priti na cilj v krščanskem teku. Ta tek bo za razliko od katerekoli olimpijske discipline prinesel trajno dobro vsakomur, ki bo prispel do konca. Dobro je torej, če se kristjani zgledujejo po Jezusu Kristusu ne pa po športnikih in se ,spopolnjujejo‘ (EI) ter ,tečejo s potrpežljivostjo‘ (1. Petrov 5:10; Hebrejcem 12:1).

[Slika na strani 25]

Olimpijski skakalci v vodo. V ozadju Barcelona

[Vir slike]

Posnetka: Sipa Sport

[Slika na strani 26]

Tekmovanje na bradlji

[Vir slike]

Posnetek: Sipa Sport

[Slika na strani 27]

Tek na sto metrov, zlato je dobila tekačica na skrajni desni

[Vir slike]

Posnetek: Sipa Sport