Ohranjena neoporečnost v nacistični Nemčiji

NEKEGA hladnega aprilskega dne leta 1939 so me poslali v koncentracijsko taborišče Sachsenhausen v Nemčiji. Z ostalimi novimi taboriščniki sem se znašel pred zlobnim komandantom taborišča, ki je zaradi krepke postave dobil vzdevek Kvadrat. V svojem »pozdravnem govoru« je strašil s krutim mučenjem, ki se nam obeta.

»Od mene boste dobili vse, kar želite,« je vpil, »strel v glavo, strel v prsi, strel v trebuh!« Posvaril je še: »Moji fantje so dobri strelci. Poslali vas bodo naravnost v nebesa! Ta kraj lahko zapustite edinole kot truplo.«

Potem so me poslali v samico, ki je bila v ograjenem predelu znotraj taborišča. Tu so bile zaprte Jehovove priče z ostalimi zaporniki, ki so veljali za nevarne. Ko sem prišel tja, me je mlad esesovec (Hitlerjevi črnosrajčniki oziroma Hitlerjeva telesna straža) oklofutal, ker nisem hotel podpisati izjave, s katero bi se odrekel svoji veri.

Otto Kamien iz Herna mi je stal ob strani in mi pomagal na uniformo prišiti taboriščno številko in vijoličast trikotnik, s katerim so v taborišču zaznamovali Jehovove priče. Pokazal mi je tudi, kako se namesti ležišče, taboriščnika, ki ni pravilno postlal ležišča, so namreč pretepli ali celo ubili.

Otto me je opozoril: »Kdaj pa kdaj te bodo vprašali, ali se še vedno prištevaš k Jehovovim pričam. Bodi čvrst in neomajen ter reci jasno in glasno: ,Še vedno sem Jehovova priča.‘ « Dodal je: »Če boš čvrst in neomajen, te bo Hudič pustil pri miru.« (Jakob 4:7) Ottova spodbuda mi je pomagala ohraniti neoporečnost naslednjih šest let, ki sem jih preživel v treh koncentracijskih taboriščih.

Kadar se spomnim na ta težka leta, vidim, sedaj bolj kot kdajkoli, da sem uspel ostati neoporečen le z Božjo pomočjo. Kaj je vodilo do moje prve aretacije 20. januarja 1938?

Moja zgodnja leta

Nekaj let pred mojim rojstvom leta 1911 so starši, ki so živeli v Königsbergu (Vzhodna Prusija), postali Preučevalci Biblije (Bibelforscher), kot so se tedaj imenovale Jehovove priče. Imel sem tri brate in dve sestri, mati pa nas je pogosto vzela na shod. Na žalost je oče kmalu zapustil pravo bogočastje. Čeprav so bratje in ena sestra postali vneti kraljestveni oznanjevalci, sva sčasoma s sestro Lisbeth izgubila nekoliko zanimanja za biblijsko resnico, ki sva jo poznala.

Ko sem bil v zgodnjih 20-ih letih, se je na oblast v Nemčiji povzpel Hitler, ljudje pa so se znašli pod velikim pritiskom. Delal sem kot avtomehanik v neki veliki avtomehanični delavnici v Königsbergu. Kadar je imel firer ob posebnih priložnostih govore, so se morali vsi zaposleni zbrati v delavnici. Prav tako se je udomačil pozdrav »Heil Hitler!« Nazadnje pa so mi ukazali, naj se udeležim pripravljalnega usposabljanja, kar me je postavilo pred dejstvo — na kateri strani sem?

Iz Apostolskih del 4:12 (EI) sem vedel, da heil oziroma odrešenje ne bo prišlo po Hitlerju ampak le po Jezusu Kristusu. Zato nisem mogel reči »Heil Hitler« in tudi nikoli nisem. Tudi ukaza o pripravljalnem usposabljanju nisem poslušal.

V letih 1936 in 1937 so aretirali mater, mlajšo sestro Heleno in brata Hansa ter Ernsta. Tedaj sem se tudi sam hotel postaviti na stran pravega Boga. Ob večerih sem pričel brati Biblijo, Jehova pa sem prosil, naj mi pomaga. Tudi Lisbeth se je pričela bolj zanimati.

Odločil sem se

Odločno sem se postavil na Jehovovo stran in zavrnil službo v Hitlerjevi vojski, čeprav še nisem bil krščen. Aretirali so me in me izročili vojski. Pet tednov kasneje me je vojaško sodišče v Rastenburgu obsodilo na eno leto zapora.

Zaprli so me v samico v osrednji jetnišnici v Stuhmu (Zahodna Prusija). Med vajami na jetniškem dvorišču sem se lahko videl z zvestimi Pričami iz Königsberga, ki sem jih poznal že od malega, in to mi je bilo v uteho. V isto jetnišnico so zaradi vere v Boga prišli tudi moji bratje, Paul, Hans in Ernst. Ko sem bil v samici, je Hansu včasih uspelo pretihotapiti zame malo kruha.

Ko sem kazen odslužil, me je v Königsbergu večkrat zaslišal gestapo. Ker nisem hotel spremeniti mišljenja, so me odpeljali v koncentracijsko taborišče v Sachsenhausnu. Tam sem moral pomagati pri gradnji garaže. Delali smo od šestih zjutraj do šestih zvečer. Zaradi težkih razmer so nekateri taboriščniki skušali pobegniti, saj so vedeli, da bodo ustreljeni, če jih dobijo. Enkrat sem videl celo, kako je nek taboriščnik napravil samomor tako, da se je pognal v električno ograjo.

Pritisk se stopnjuje

Septembra 1939 je izbruhnila 2. svetovna vojna, v Sachsenhausnu pa so na nas še bolj pritiskali. Naložili so nam še več dela in nam odvzeli toplo volneno obleko. Nacisti so 15. septembra nam v svarilo izvršili smrtno kazen nad krščanskim bratom Augustom Dickmannom, ki je odklonil vojaško službo. Zbrali so nas posebej v ta namen.

Več sto Prič nas je videlo, kako se je August mrtev zgrudil, ko je eksekucijski vod opravil svojo nalogo. Zatem so razpustili vse taboriščnike razen Jehovovih prič. Kvadrat nas je potem vprašal, če je kdo voljan podpisati izjavo, s katero se odreka svoje vere in kaže pripravljenost, da stopi v vojsko. Nihče je ni podpisal, Kvadrat pa je bil razkačen.

Zima 1939 je bila huda. Bili smo slabo oblečeni in podhranjeni, zato je svoj davek začela pobirati tudi smrt. Umrlo je mnogo naših starejših bratov, vendar pa je bilo med Jehovovimi pričami procentualno manj mrtvih kot med drugimi skupinami taboriščnikov. Zbolel je celo korenjak Kvadrat, nakar je februarja 1940 umrl.

V drugo taborišče

Nekaj dni po Kvadratovi smrti so nas 70 premestili v majhno taborišče v Wewelsburgu blizu Paderborna. Upali smo na boljše razmere, izkazalo pa se je ravno nasprotno. Dobili smo manj hrane in težje delo v kamnolomu. Včasih smo bili zaradi dežja ali snega premočeni do kože. V teh še posebej težkih časih se mi je dogajalo, da sem ponoči potegnil odejo čez glavo in hlipajoč izlil srce pred Jehovom. Vsakokrat sem ob tem začutil notranji mir in spokoj, »pravočasno pomoč« od Boga (Hebrejcem 4:16).

Jehova je poskrbel za naše duhovno zdravje. Jehovove priče iz koncentracijskega taborišča Buchenwald so premestili v Wewelsburg, s seboj pa so prinesli duhovno hrano v obliki biblijske literature. V manjših skupinah smo odhajali v skupno spalnico in se pridružili skrivnemu preučevanju Stražnega stolpa. Celo telesna hrana se je v taborišču rahlo izboljšala.

Jehovu sem se zahvalil za usmiljenje, ker je brat, Priča, poskrbel, da sem z njim delal v kovačnici. V delavnicah, kjer so delale v glavnem Priče, so bili odmerki hrane boljši. Tudi toplejše je bilo in delavci niso delali pod tolikšnim pritiskom. Telesno sem se v šestih mesecih toliko popravil, da sem bil spet krepak, čeprav me je bila pred tem že sama kost in koža.

Kaj pa moji bratje

Ko sem bil v Wewelsburgu sem od sestre Lisbeth prejel sporočilo, da je brat Ernst ostal neoporečen do Jehova vse do svoje smrti. Po štirih letih zapora so ga obglavili v Berlinu 6. junija 1941. Ko so za novico zvedele tudi ostale Priče, so mi prišle čestitat. Njihov pozitiven odnos me je globoko ganil. Več nam je pomenila neoporečnost kot preživetje.

Dve leti kasneje, 1. februarja 1943, so v Quednauu blizu Königsberga ustrelili mojega brata Hansa. Imel je 34 let in je bil zaprt že pet let. Kasneje mi je očividec njegove usmrtitve povedal, da je oficir vprašal Hansa za zadnjo željo. Hans je prosil, ali bi se lahko pomolil, in prošnji so ugodili. Molitev je vojake tako ganila, da ni nihče več hotel ubogati oficirjevega povelja, naj streljajo. Ko je povelje ponovil, je streljal le eden in zadel Hansa. Nato je še oficir potegnil revolver in delo opravil do konca.

Daljnji primeri neoporečnosti

Od Prič, ki so jih iz Buchenwalda premestili v Wewelsburg, so jih 27 odbrali za vojaško službo in jih razporedili v različne enote. Vojaško službo so odklonili vsi, razen enega, ki je sprejel civilno služenje. Tem 26 so grozili s smrtno kaznijo, vendar brezuspešno. Ko so se vrnili v taborišče Wewelsburg, je komandir zagrozil: »Prej kot v štirih tednih boste pod rušo.«

S temi zvestovdanimi brati so potem še posebej slabo ravnali. Esesovci so si izmišljevali vse mogoče, da bi jih tlačili, izčrpali, izmučili do smrti. Vendar je vseh 26 preživelo! Kasneje so enako metodo uporabili na nekaterih Nepričah in že po kratkem času jih je mnogo umrlo.

Tudi moje sestre so ostale neoporečne

Aprila 1943 so me premestili v koncentracijsko taborišče Ravensbrück. Načeloma je bilo to žensko taborišče, čeprav je imelo tudi manjši moški oddelek. Dobil sem delo v avtomehanični delavnici, ki je stala točno nasproti ženskega taborišča. Krščanske sestre, ki jih je pot vodila tod mimo, so kmalu opazile moj vijoličast trikotnik. Kako srečni smo bili, da smo se lahko na skrivaj pozdravili in si nasmehnili! Kmalu se je razvedelo, da sem sin Babice Rehwald. Moja mati je bila v tem ženskem taborišču, pa tudi sestra Helene in svakinja, žena pokojnega brata Hansa.

Naše krščanske sestre so mi uspele priskrbeti spodnje perilo, včasih pa tudi kos kruha. Enkrat so mi uspele omogočiti, da sem se na skrivaj dobil s svojo drago materjo. Če bi naju odkrili, bi zašla v resne težave. Kako srečna sva bila, ko sva se ponovno videla! Nekaj mesecev kasneje, tik preden so taborišče osvobodili, je mati umrla. Ostala je zvesta do smrti.

Končno svoboda!

Aprila 1945 so se Ravensbrücku približali Rusi in Američani. Zaupali so mi, da sem pri evakuaciji taborišča pomagal s prikoličarjem. Po razburljivi vožnji nam je odgovorni esesovski oficir dejal, da so nam Američani za petami in da smo zato svobodni ter lahko gremo, kamor hočemo.

Nazadnje smo pristali v Schwerinu v deželi Mecklenburg, kamor so prišle tudi mnoge Priče iz taborišča Sachsenhausen, med njimi tudi moj brat Paul. Preživel je pohod smrti v Sachsenhausnu pa tudi drugo gorje. Nekaj dni zatem smo se z vlakom odpeljali v Berlin in našli družino Jehovovih prič, ki nas je toplo sprejela.

Ta družina je veliko pomagala bratom in sestram, ki so jih izpustili iz taborišč in zaporov. Leta 1946 sem se poročil z Elli, hčerko iz te družine. Končno je prišel na vrsto tudi moj krst, saj za to v koncentracijskem taborišču ni bilo možnosti.

Kakšno doživetje je bilo še leta na kongresih srečevati brate, s katerimi sem bil v koncentracijskih taboriščih! Nekateri so za brate celo tvegali življenje in ti so mi bili še posebej pri srcu. Šest članov naše družine — mati, sestra Helene, jaz in bratje Paul, Hans ter Ernst — je skupaj preživelo 43 let v zaporu oziroma taboriščih. Tudi sestra Lisbeth je ostala zvesta Bogu vse do svoje smrti leta 1945.

Odvisni od Jehovove moči

Potem ko sva se poročila, sva imela z Elli prednost, da kar nekaj let služiva v magdeburškem betelu in tudi kot pionirja, vse dokler nisva dobila dveh sinov. Zelo naju veseli, da eden, Hans-Joachim, služi kot starešina, njegova žena pa kot pionirka. Na žalost pa se najin drugi sin ni držal krščanske poti, na katero sva ga usmerjala.

Od časa, ko sem bil v koncentracijskem taborišču, je minilo že 45 let. Toda sam Bog vse nezaslužene dobrote me še celo sedaj ni nehal poučevati (1. Petrov 5:10). Pogosto sem se moral spomniti na besede apostola Pavla iz 1. Korinčanom 10:12: »Kdor torej misli, da stoji, naj gleda, da ne pade.«

Danes, ko imam 81 let, sem hvaležen, da lahko še vedno oznanjujem in služim kot občinski starešina. Hvaležen pa sem tudi, da sem lahko mnogim pomagal do predanosti in krsta. Tudi to je izraz Jehovove nezaslužene dobrote. (Po pripovedi Josefa Rehwalda.)

[Slika na strani 20]

Josef Rehwald leta 1945

[Slika na strani 21]

Družina Rehwald, približno leta 1914. Mati z malim Josefom v naročju

[Slika na strani 23]

Josef in Elli Rehwald na berlinskem kongresu 1991 s sinom Hansom- Joachimom in njegovo ženo Ursulo