Kam nas vodi ta spreminjajoči se svet
NEKATERE spremembe imajo velik in daljnosežen vpliv na milijone, celo na vse prebivalstvo sveta in tudi na prihodnje rodove. Silovitost kaznivih dejanj, zloraba mamil, širjenje aidsa, onesnaženost vode in zraka, to je samo delček sprememb, ki pa močno vplivajo na vse ljudi. Konec hladne vojne in širjenje po zahodu naravnane demokracije in tržnega gospodarstva sta ravno tako spremenila življenje in vplivata na prihodnost. Preglejmo nekoliko teh dejstev.
Kako je hudodelstvo spremenilo življenje
Kako je v vaši soseski? Ali je varno ponoči hoditi okoli? Mnogi še pred kakšnimi 30 ali 40 leti niso zaklepali vrat. Toda časi so se spremenili. Sedaj so na kakšnih vratih tudi dve ali tri ključavnice, na oknih pa kovinske rešetke.
Danes se ljudje, ko gredo ven, bojijo obleči boljšo obleko ali nadeti nakit. Včasih koga umorijo že zaradi usnjenega jopiča ali krznenega plašča. Drugi umrejo v navzkrižnem streljanju tolp oziroma preprodajalcev mamil. Vsak dan je ranjenih ali ubitih mnogo nedolžnih, med njimi precej otrok. Ni varno pustiti avtomobila na ulici, če nima vgrajenega alarmnega sistema, ker ga bodo ukradli. Zaradi tako popačenega sveta so se spremenili tudi ljudje. Odkritosrčnost in poštenost sta že skoraj pozabljeni vrlini. Zaupanja pa tako ali tako ni več.
Hudodelstvo in nasilje pozna ves svet. To je razvidno iz naslednjih naslovov člankov različnih časopisov: »Policisti in roparji, bande, pregrešnost in mamila; Moskva ima vse to«; »V Koreji je nastopilo novo obdobje, z njim pa tudi kriminal«; »Življenje v Pragi greni ulični kriminal«; »Japonska se je spravila nad tolpe, te pa se ne dajo«; »Hobotnica stiska, glavni borec proti mafiji v Italiji je bil ubit v eksploziji.« Kriminal je postal splošen problem.
V današnjem kriminalu je tudi vse več nasilja. Življenje ni nič vredno. V Rio de Janeiru v Braziliji so ob robu mesta revne četrti, ki so jih »Združeni narodi proglasili za najnasilnejše področje na svetu. Tam vsako leto umorijo tudi več kot 2500 ljudi.« (World Press Review). Mogotci droge v Kolumbiji s tekmeci in dolžniki obračunavajo po svojih nedoraslih sicariosih (plačani morilci na motornih kolesih), ki so znani kot posebno hitri izvrševalci smrtnih kazni. In često gorje tudi tistemu, ki je priča zločinu, tako v Kolumbiji kot drugod, verjetno bo on naslednja žrtev.
Druga velika sprememba je ta, da je vedno več hudodelcev oboroženih s smrtonosnim avtomatskim orožjem, vedno več občanov pa zaradi samoobrambe nosi revolver. Tak vzpon oborožitve samodejno pomeni več smrtnih slučajev in hudih poškodb, ki so posledica bodisi kriminala bodisi nesrečnega slučaja. Vse bolj drži dejstvo, da je danes vsakdo, ki ima strelno orožje v žepu ali v hiši, tudi pogojni ubijalec.
Kazniva dejanja in mamila
Pred petdesetimi leti se nikomur še sanjalo ni, da se bo kdaj svet otepal z drogami. Danes je droga eden glavnih povzročiteljev kaznivih dejanj in nasilja. Richard Clutterbuck je v svoji knjigi Terrorism, Drugs and Crime in Europe After 1992 napovedal, da se bo »širjenje trgovine z narkotiki navsezadnje izkazalo za največjo pretnjo človeški civilizaciji. . . . Mogotci mamil so si z dobičkom pridobili veliko ekonomsko in politično moč, [kot denimo v Kolumbiji], financirajo pa tudi strahovito veliko kriminalnih dejanj.« Napisal je še: »Eden največjih povzročiteljev terorizma in kriminalnih dejanj po svetu je trgovina s kokainom, ta prihaja do zasvojencev v Evropi in Združenih državah Amerike s kolumbijskih nasadov koke.«
Prevladujoča kriminalna dejavnost in vse več zapornikov po vsem svetu kaže, da se vsi ti milijoni h kriminalu nagnjeni ljudje pravzaprav ne želijo spremeniti. Preveliko je takih, ki so ugotovili, da je hudodelstvo donosna reč. Zato pa se je naš svet spremenil — na slabše. In vedno bolj nevaren je.
Aids — ali bo ta kaj spremenil?
Najprej je bilo videti, da bo bolezen udarila predvsem homoseksualce, toda to je postala nadloga, ki udarja različne ljudi vseh ras in stanov. Aids pa ne izbira žrtev. V nekaterih afriških pokrajinah je že zdesetkal prebivalstvo, ki je sicer bilo heteroseksualno. Zato se nekaterim svobodna spolnost nenadoma ne zdi več moderna, pa ne zaradi moralnosti, ampak strahu pred okužbo. Sedaj velja vodilo »varna spolnost« (kar še ni moralnost), ki za zaščito priporoča predvsem uporabo preservativov. Vzdržnost je najmanj priljubljena zaščita. Kako pa bo aids vplival na človeško družino v bližnji prihodnosti?
Revija Time je pred kratkim zapisala: »Leta 2000 bo AIDS postal največja epidemija tega stoletja, večja od španske mrzlice 1918. Ta je vzela 20 milijonov življenj oziroma en odstotek svetovnega prebivalstva, kar je bilo dvakrat toliko kot pobitih vojakov v prvi svetovni vojni.« Neka izvedenka je dejala, da bo »epidemija aidsa največja epidemija v zgodovini«.
Za raziskave aidsa gre milijone ameriških dolarjev in drugih valut, pa kljub temu še ni videti rešitve. Na konferenco o aidsu, ki je bila pred kratkim v Amsterdamu na Nizozemskem, je prišlo 11.000 znanstvenikov in ostalih izvedencev, da bi preučili problem. »Ozračje je bilo mračno, odsevalo je desetletje razočaranj, napak in vse večjo tragedijo. . . . Človeštvo ni nič bližje zmagi nad aidsom, kot je bilo na začetku, ko se je pojavil. Ni cepiva, ni zdravil, dvomi se celo v učinkovitost zdravljenja.« (Time) Črno se piše tudi tistim, ki so že okuženi z virusom HIV, ker bodo verjetno zboleli za aidsom. Tudi v tem primeru se je svet spremenil na slabše.
Spremenjena svetovna politika
Sprememba političnega ozračja v zadnjih štirih letih je presenetila mnoge vodilne ljudi in verjetno nikogar bolj kot ameriške. V politiki nenadoma niso več imeli ustreznih tekmecev. To bi lahko primerjali z zelo obetavno in težko premagljivo košarkaško ekipo, ki nenadoma odkrije, da nihče več noče igrati z njo. Povzetek te zadrege je urednik Charles William Maynes objavil 1990. v reviji Foreign Policy: »Danes ni naloga zunanje politike ZDA, da državo zaščiti pred uničevalno vojno, temveč da institucionalizira nepričakovan mir, do katerega je nenadoma prišlo med njimi in [nekdanjo] Sovjetsko zvezo.«
Prenos znanja o jedrskem orožju predstavlja danes novo grožnjo, čeprav bojevanju s konvencionalnim orožjem še ni odklenkalo, česar se seveda najbolj veselijo trgovci z orožjem. Medtem ko svet najbolj potrebuje mir, pa mnogi politični vladarji oborožujejo svoje vojske in kopičijo orožje. Domala obubožani Združeni narodi pa se trudijo, da bi najbolj pereče svetovne probleme vsaj malce omilili.
Stalno prisoten nacionalizem
Ko je pričel komunizem razpadati, je predsednik ZDA, Bush, govoril o »novi svetovni ureditvi.« Vendar pa si, kot so ugotovili mnogi politični voditelji, ta moder slogan ni bilo težko izmisliti, pozitivne spremembe je veliko težje uresničiti. Jeffrey Goldfarb je v svoji knjigi After the Fall—The Pursuit of Democracy in Central Europe napisal: »Brezmejno zaupanje v ,novo svetovno ureditev‘ je kmalu pokvarilo spoznanje, da so stari problemi še vedno tukaj, in včasih v polnem pomenu besede. Evforijo osvoboditve . . . često zasenči obup, ki ga povzročajo politične napetosti, nacionalistični spopadi, verski fundamentalizem in gospodarski zlomi.« Državljanska vojna v pokrajinah nekdanje Jugoslavije jasno kaže, kakšne razprtije povzroče politika, vera in nacionalizem.
Goldfarb še pripomni: »V srednji Evropi sta sovraštvo do tujcev in občutek negotovosti postala vsakdanje dejstvo. Demokracija ne prinese samodejno gospodarske, politične in kulturne izboljšave in tudi tržna ekonomija ne prinaša le bogastva, temveč ustvarja tudi neizmerljive težave tistim, ki se v njej ne znajdejo.«
Očitno pa je, da te reči ne tarejo samo srednje Evrope in republik nekdanje Sovjetske zveze; strah pred tujci in ekonomsko negotovost pozna ves svet. Človeštvo pa plačuje davek, ko trpi in umira. In ni videti, da bi neposredna prihodnost uspela spremeniti ta globoko ukoreninjena stališča, ki ustvarjajo sovraštvo in nasilje. Zakaj je tako? Zato, ker otroke šolajo večinoma nacionalistično naravnani starši in prav takšni šolski sistemi, ki jih naučijo sovraštva, nestrpnosti in občutka večvrednosti zaradi narodnosti, etničnega in plemenskega porekla ali jezika.
Nacionalizem, ki ga je tednik Asiaweek poimenoval »zadnji zlohotni izem«, kot eden nespremenljivih dejavnikov še naprej povzroča sovraštvo in prelivanje krvi. V reviji je še pisalo: »Če pomeni biti ponosen Srb, da sovražiš Hrvata, če Armencu svoboda pomeni maščevanje Turku, če Zulujcu neodvisnost pomeni podjarmljenje Ksosa in če Romunu demokracija pomeni izgon Madžara, tedaj nacionalizem že kaže svoj najgrši obraz.«
Spomnimo se, kaj je nekoč rekel Albert Einstein: »Nacionalizem je otroška bolezen; kot ošpice. Skoraj vsakdo se ga naleze, prej ali pozneje, in kar naprej se širi.« Britanski zgodovinar Arnold Toynbee je 1946. zapisal: »Domoljubje . . . na Zahodu kot religija zelo uspešno izpodriva krščanstvo.«
Ali lahko, glede na vse to, sploh upamo, da se bo človeštvo začelo drugače obnašati? Nekateri menijo, da bi se, če bi ljudi povsem drugače poučevali. Ekonomist John K. Galbraith je zapisal: »Napredek spodkopavajo oziroma zavirajo ljudje s svojim značajem. Zato . . . izboljšanja ni pričakovati, če se ljudje ne bodo spremenili, napredek bo mogoč šele, ko se bodo odrekli starih stališč in se izobrazili. . . . Najprej pa je treba odpraviti nepismenost.« Ali sploh lahko upamo, da bo svetni izobraževalni sistem kdaj ljudi, namesto sovražnosti in sumničenja, naučil ljubezni in strpnosti? Kdaj bo globoko zakoreninjeno plemensko in etnično sovraštvo zamenjalo zaupanje in razumevanje ob spoznanju, da pač vsi pripadamo eni človeški družini?
Jasno je, da potrebujemo spremembo na boljše. Sandra Postel je v State of the World 1992 zapisala: »Ljudje, ki bodo to desetletje preživeli, se bodo morali zelo, zelo spremeniti, če bodo hoteli uresničiti upanje v boljši svet.« Kaj čaka svet? Richard Clutterbuck ugotavlja: »Svet pa seveda ostaja nemiren in nevaren, nacionalizem in verska gorečnost se nadaljujeta. . . . Tisočdevetstodevetdeseta leta so lahko najnevarnejše, ali pa tudi najbolj napredno desetletje v tem stoletju.« (Terrorism, Drugs and Crime in Europe After 1992)
Spreminjajoče okolje
Zadnjih nekaj desetletij se človeštvo že zaveda dejstva, da s svojimi dejavnostmi nevarno vpliva na okolje. Zaradi vztrajnega krčenja gozdov je izumrlo že nešteto živalskih in rastlinskih vrst. Gozdovi so tudi pljuča planeta, zato njihovo izsekavanje zmanjšuje možnost spreminjanja ogljikovega dioksida v kisik, ki pomeni življenje. Razen tega pa človek posega v okolje tudi z intenzivnim izkoriščanjem zemlje, zaradi tega postane ta nerodovitna.
Glede tega je sicer slišati nekoliko opozoril, enako meni tudi ameriški politik Al Gore. V svoji knjigi Earth in the Balance—Ecology and the Human Spirit je napisal: »Če se bo s tako hitrim krčenjem gozdov nadaljevalo, bodo v naslednjem stoletju izsekali vse tropske deževne gozdove. In če bomo dovolili, da se to zgodi, bo svet ostal brez največje zakladnice genetskih podatkov, s tem pa tudi brez morebitnih zdravil za mnoge bolezni, ki nas tarejo. Pravzaprav se stotine pomembnih zdravil, ki so danes v splošni rabi pridobiva iz rastlin in živali, ki domujejo v tropskih gozdovih.«
Gore meni, da človekov vpliv na okolje neposredno ogroža preživetje. Takole izjavlja: »Bolj ko razvoj dosega vsak kotiček na zemlji, bolj se kaže krhkost naše civilizacije. . . . Grozi nam, da bomo v času ene same generacije sestavo ozračja spremenili bolj dramatično, kot je to kdaj uspelo kakšnemu vulkanu, posledice pa bomo morda čutili še stoletja.«
Ni pa ogroženo samo naše ozračje. Gore in ostali povedo, da so ogrožene življenjsko pomembne vodne zaloge, še posebej v razvijajočem svetu, »kjer se posledice onesnaženja vode večinoma močno in tragično občutijo v obliki visoke smrtnosti zaradi kolere, tifusa, griže in driske.« Gore zatem navede še dejstvo, da »več kot 1,7 milijarde ljudi nima dovolj čiste pitne vode. Več kot tri milijarde pa je brez ustreznih sanitarij in kanalizacije, zato je možnost onesnaženja tamkajšnje vode večja. V Indiji stoštirinajst večjih in manjših mest odpadke in fekalije meče oziroma odvaja naravnost v Ganges.« Ta reka pa je obenem milijonom ljudi edina dostopna voda!
Gautam S. Kaji, podpredsednik svetovne banke, je v govoru, ki ga je imel v Bangkoku, poslušalce posvaril, da »bodo v srednji Aziji vodne zaloge v naslednjem stoletju precej vprašljive. . . . Navzlic temu, da vedo, koliko je čista voda vredna za zdravje in s tem za delovno storilnost, pa se srednjeazijske oblasti soočajo z dejstvom, da njihovi sistemi za preskrbo s pitno vodo ne delujejo. . . . Na to so pri okoliških razpravah kar pozabili.« Po vsem svetu se malomarno vedejo glede čiste vode, enega osnovnih življenjskih elementov, in preveč nepremišljeno jo uničujejo.
Takšna je torej podoba našega spreminjajočega se sveta, ki je na mnogih krajih že postal nevarno smetišče in kot tak ogroža nadaljnji obstoj človeštva. Pomembno je torej nekaj: Ali bodo vlade in velika podjetja hotela kaj storiti za to, da se zemeljska bogastva ne bi popolnoma izčrpala?
Ali vera spreminja svet
Največjo napako pa je človeštvo zagrešilo v zvezi z vero. Če drevo sodimo po plodovih, potem bi vere morale odgovarjati za svoje sadove, kot so sovraštvo, nestrpnost in vojne v svojih lastnih vrstah. Vere večine ljudi so sicer na zunaj kar prijetne, toda samo na zunaj. Vendar zunanji sijaj hitro izgubi lesk, ko pride človek pod vpliv rasizma in nacionalizma in ko ga pritisne gospodarska negotovost.
Krščanstvo je vera, ki uči ,ljubiti bližnje in sovražnike‘, kaj se je torej zgodilo s katoličani in pravoslavci v nekdanji Jugoslaviji? Ali jih bodo njihovi duhovniki odvezali vse krivde za ubijanje in sovraštvo? Ali je »krščanstvo« v stoletjih, kar obstoja v Severni Irski, rodilo samo sovraštvo in morilce? Kako pa je z nekrščanskimi verami? Ali te rodijo boljše sadove? Ali lahko hindujci, sikhi, budisti, muslimani in šintoisti zase rečejo, da med njimi vlada mir in strpnost?
Religija je, namesto da je pozitivno vplivala na prosvetljenje človeštva, zagrizeno spodbujala divje domoljubje in blagoslavljala bojevanje v obeh svetovnih vojnah in tudi v mnogih drugih spopadih. To pa ni spodbujalo naprednih sprememb.
Kaj po vsem tem lahko pričakujemo od religije v bližnji prihodnosti? In kaj pravzaprav lahko pričakujemo, da se bo zgodilo s sedanjo svetovno stvarnostjo — kaj se bo spremenilo? Tretji članek bo to pojasnil s čisto posebnega zornega kota.
[Slika na strani 7]
Porast nasilja v kriminalu je tudi znamenje teh sprememb
[Slika na strani 8]
Nacionalizem in verska mržnja sta še vedno odgovorna za prelivanje krvi
[Viri slik]
Jana Schneider/Sipa
Malcom Linton/Sipa
[Slika na strani 9]
Človeštvo je z zlorabo okolja porušilo občutljivo ravnotežje biosfere
[Viri slik]
Laif/Sipa
Sipa
[Slika na strani 10]
Leta 1933 se je papežev poslanec Basallo di Torregrossa rokoval s Hitlerjem. Zgodovina dokazuje, da se religija vmešava v politiko in nacionalizem
[Vir slike]
Zvezni arhiv Koblenz