Kaj prinaša prihodnost vesoljskega raziskovanja

Z RAZPADOM sovjetskega komunističnega imperija je prenehala tudi vesoljska tekma. Nekateri znanstveniki so tako ostali brez prvotnega motiva — premagati nasprotnika. Ruski in ameriški vesoljski strokovnjaki ne govorijo več o tekmovanju, ampak o sodelovanju, združevanju znanja in spretnosti. Še vedno pa ostajajo cilji, ki jih je treba doseči, in vprašanja, na katera je treba odgovoriti. Pogosto vprašanje je: Kakšne koristi ima človeštvo od velikanskih naporov in stroškov v raziskovanju vesolja?

Neka NASINA izdaja pravi, da je bilo v razdobju zadnjih treh desetletij »več kot tristo izstrelitev [brez človeške posadke] v okviru raznih programov: od raziskovanja našega osončja do točnejšega napovedovanja vremena, globalne komunikacije in preučevanja zemeljskih naravnih virov.« Ali so rezultati opravičili velikanske vsote denarja, ki so se stekale v te programe? NASA trdi, da »so državna vlaganja v času, denarju in tehničnem osebju več kot poplačana«. NASA dalje opravičuje izdatke z besedami: »Približno 130.000 Američanov ima v okviru vesoljskega programa zaposlitev v raziskavah za izboljšanje ognjevarnih tkanin in barve, manjših TV in radioaparatov z daljšo življenjsko dobo, trpežnejše plastične mase, močnejša lepila, elektronske monitorne sisteme za bolnišnične paciente, izboljšanje računalniške tehnologije pa tudi za ostala področja.«

Nadaljna stranska korist vesoljskega programa je natančnejša kartografija zemljinega površja in celo podpovršja. V drugi polet vesoljskega taksija je bil vključen poizkus »z razmeroma preprostim optičnim čitalnikom«. »Predvideno je bilo navadno zemljemerstvo z radarskim merilcem konfiguracije tal.« (J. J. Trento, Prescription for Disaster) Dobili pa smo prav nepričakovane rezultate. »Ko se je ladja vrnila in so bili podatki . . . obdelani, smo odkrili ceste in ulice starodavnega mesta, ki ga je prekril saharski pesek. Odkrili smo izginulo civilizacijo.« Poleg tega je to prineslo za vse nas še eno korist.

Kakšno bo vreme

Vsakodnevna vremenska napoved s kartami in slikovnimi pripomočki je nekaj, kar večina tistih, ki imajo TV, jemlje kot samo po sebi umevno. Kar pomislimo, koliko je to pripomoglo k boljšemu vsakodnevnemu načrtovanju! Ponavadi že nekaj ur vnaprej vemo, ali bo nevihta, dež ali sneg, za to pa se lahko zahvalimo samo vremenskim satelitom v zemeljski krožnici.

Meteorološki sateliti zadnjih 30 let pošiljajo informacije o vremenskih razmerah na zemlji. V neki NASINI publikaciji piše: »Ti sateliti nam ne omogočajo le boljšega razumevanja našega okolja, pomagajo nam tudi, da se zaščitimo pred njegovimi nevarnostmi.« Dalje navaja, da je leta 1969 orkan prizadel obalo Mehiškega zaliva v Mississippiju in povzročil škodo za 1,4 milijarde ameriških dolarjev. »Vendar pa je zahvaljujoč satelitski vremenski napovedi samo 256 ljudi izgubilo življenje, pa še ti bi lahko ostali živi, če bi upoštevali predhodna opozorila o evakuaciji.« Takšne koristi veljajo seveda tudi za ostale predele po svetu, ki so redno izpostavljeni uničujočim monsunom in nevihtam.

Znanstvenike za raziskovanje vesolja pa ne zanimajo toliko stranske pridobitve za prebivalce na zemlji. Njihovi cilji so dosti daljnosežnejši. Kaj torej prinaša prihodnost glede vesoljskega raziskovanja?

Izziv vesoljskih postaj

Vesoljski strokovnjaki pravijo, da so prave, delujoče vesoljske postaje nujno potrebne. NASA je izračunala, da bo do leta 2000 potrebnih 30 milijard ameriških dolarjev za vesoljsko postajo Freedom, ki jo sedaj gradijo. Čeprav naj bi jo spravili na njeno mesto šele čez nekaj let, je bilo do sedaj porabljenih že 9 milijard ameriških dolarjev, kot navajajo viri iz NASE. Kako pa dobiti vesoljsko postajo v krožnico? Izračunali so, da bi moral ameriški vesoljski taksi opraviti 17 poletov s človeško posadko, da bi postajo Freedom po delih spravili v vesolje. To pa bi bila zelo draga in zamudna operacija. Kje najti rešitev?

Nekateri so predlagali, naj bi Rusi in Američani združili svoje sile in za transport vesoljske postaje Freedom uporabili močne ruske rakete Energia. Rakete Energia, ki jih je dopisnik New York Timesa, Serge Schmemann, opisal kot »20-nadstropne leteče nebotičnike«, bi lahko pospešile projekt ameriške vesoljske postaje. Rusi potrebujejo ameriške dolarje, to pa bi jim odprlo priložnost za pametno naložbo. U.S.News & World Report piše: »S šestimi raketami Energia, in to brez človeške posadke, bi lahko poceni in brez tveganja za človeška življenja premestili celotno vesoljsko postajo.«

Seveda pa Združene države Amerike in Ruska zvezna država nista edini državi, ki se ukvarjata z raziskovanjem vesolja. Med ostalimi izdelujeta rakete za komercialno lansiranje satelitov tudi Evropsko vesoljsko združenje in francosko podjetje Arianespace. Tudi Japonska se ozira k zvezdam in »načrtuje, da bo do konca tega stoletja postala prvi azijski narod, ki bo imel lastno vesoljsko postajo s človeško posadko,« je zapisal nedavni Asiaweek. Prvi uraden japonski astronavt, Mamoru Mohri, je vključen v sedemdnevni let iz Cape Canaverala v Floridi leta 1992. Isto poročilo pravi, da »je ta misija pomemben uvod v japonske načrte, ki bodo prispevali k nastanku [ameriške] vesoljske postaje Freedom«. Pri projektu bodo sodelovali tudi evropski in kanadski vesoljski strokovnjaki.

Naseljevanje planetov

Naslednja stvar, ki razvnema duhove, je želja po naselitvi in izkoriščanju drugih planetov. George Henry Elias v svoji knjigi Breakout Into Space​—⁠Mission for a Generation piše: »Uresničitev medplanetarne civilizacije je za preživetje naše vrste odločilnega pomena. . . . Človeštvo je sedaj naselilo že ves planet, zato je nastopil čas, da si poiščemo večje prebivališče. Prazen sončni sistem nas čaka.« Njegova največja pričakovanja se vrtijo okoli Marsa.

Za polet človeka na Mars se odločno zavzema Michael Collins, bivši astronavt, ki je leta 1966 pilotiral Gemini 10 in tudi komandni modul Apolla 11, ki je ponesel človeka na Mesec. V svoji knjigi Mission to Mars pravi: »Mars je videti prijateljski, dosegljiv, celo primeren za naselitev.«

Bruce Murray, dolgoletni predsednik Laboratorija za preučevanje raketnega pogona iz Pasadene, je veliki zagovornik skupnega ameriško-ruskega poleta na Mars. Kot soustanovitelj Planetarnega združenja je nedavno spodbujal k projektu »Skupaj . . . na Mars«. Pravi: »Mars je planet prihodnosti. To bo področje dejavnosti za pustolovce prihodnjih generacij.«

Marshall Brement, bivši ameriški veleposlanik v Islandiji, piše: »Obe državi bi se na tem [vesoljskem] področju mnogo naučili druga od druge. Sovjetski vesoljski program s človeško posadko nima para; sovjetski kozmonavti so bili najdlje v orbiti. . . . Če bi obe državi uresničili ustanovitev skupne postaje na mesecu, obkrožili Venero in pristali na Marsu, bi lahko to bilo za znanost zelo pomembno.«

Planetarno združenje, katerega član je tudi ustanovitelj Carl Sagan, astronom na kornelski univerzi, je objavilo deklaracijo o Marsu, ki pravi: »Mars je svet v naši soseščini, najbližji planet, na katerem bi lahko raziskovalci varno pristali. . . . Mars kar kipi od znanstvenih informacij, ki so pomembne že same po sebi, morebiti pa bi tudi pomagale razjasniti poreklo življenja in s tem zaščititi zemljino naravno okolje.« Znanstvenike zanima skrivnost izvora življenja. Biblijin enostavni odgovor jih ne zadovoljuje: »Vreden si, naš Gospod in Bog, da prejmeš slavo, čast in moč, ker si ustvaril vse stvarstvo, po tvoji volji je vse nastalo in vse biva.« (Razodetje 4:11; Rimljanom 3:3, 4)

Težave, na katere je treba računati

Murray pa se hkrati z ostalimi znanstveniki zaveda tudi nekaterih težav, ki bi jih prinesli vesoljski poleti na tolikšne razdalje. Astro/kozmonavti bi na primer do Marsa potovali eno leto. Povratna vožnja bi potemtakem trajala najmanj dve leti, če seveda ne upoštevamo časa, ki bi ga preživeli na samem Marsu. Učinki breztežnosti še vedno niso docela dognani. Neka NASINA izdaja pravi: »Med njimi so: izginjanje nekaterih mineralov iz kosti; slabenje mišic zaradi nezadostnega gibanja; in sindrom privajanja na vesolje, nekakšna potovalna bolezen, značilna le za vesoljske lete.«

Do sedaj se še noben človek ni toliko časa nahajal v breztežnostnem stanju. Ruski kozmonavti pa delajo v tej smeri. Dne 25. marca 1992 se je 33-letni Sergej Krikalev vrnil na zemljo, potem ko je preživel v vesolju deset mesecev v ruski vesoljski postaji MIR. Čeprav je bil nekoliko oslabljen, ko so ga dvignili iz vrnitvene kapsule, je dokazal, da človek lahko preživi daljše razdobje breztežnosti. Rusi pa so še odkrili, da breztežnost ni edina težava, na katero morajo računati astro/kozmonavti.

Če je skupina ljudi zaprta v tesnem prostoru, neglede na to, koliko časa, pride do osebnostnih in psiholoških težav. V knjigi Outbound, v izdaji Time-Life, v seriji Voyage Through the Universe piše: »Razdražljivost se povečuje z vsakim novim tednom potovanja. Med poletom [sovjetskega] Saljuta je zemeljska kontrola opazila, da so kozmonavti postajali vse bolj razdražljivi zaradi, kot so menili, neumnih vprašanj. . . . V času daljše misije, ki sta jo leta 1977 opravila Grečko in Romanenko, so zemeljski kontrolorji ustanovili tudi ,skupino, za psihološko podporo‘, ki bi spremljala mentalno stanje kozmonavtov.« Grečko je dejal: »Tekmovalnost v posadki je ena najbolj groznih stvari, še posebej, če vsak hoče dokazati, da je najboljši.« Dodal je, da v vesolju »ni psiholoških ,ventilov‘. Tam je dosti bolj nevarno.«

Vsako dolgotrajnejše medplanetarno potovanje je torej dejanje, ki zahteva natančno uravnovešenost vseh znanstvenih, mehanskih in psiholoških dejavnikov, ki sodijo semkaj. Ljudje še na zemlji težko potrpijo drug z drugim, koliko težje je potem to v tesnem vesoljskem plovilu (primerjaj Kološanom 3:12⁠-14).

Ali bo človek kdaj potoval na druge planete

Znani ameriški filmi Star Trek so v mnogih zbudili željo po vesoljskih potovanjih. Kakšni so obeti glede človekovega raziskovanja drugih planetov? V poštev prideta dva vidika: človeški in Božji. Biblija namreč pravi, da je Jehova »naredil nebo in zemljo! Nebesa so nebesa za Gospoda, zemljo pa je dal človeškim otrokom.« (Psalm 115:15, 16; 1. Mojzesova 1:1)

Videli smo že, da so mnogi znanstveniki optimistični, kar se tiče zmožnosti človeka, da poleti do Marsa in pristane na njem. Človeška radovednost in koprnenje po novih spoznanjih bosta nedvomno še naprej silila može in žene, da bodo širili meje odkritij. Eden od namenov vesoljskega daljnogleda Hubble je, kot piše na NASINEM prospektu, »iskanje drugih svetov, drugih ozvezdij in samega izvora vesolja«. NASA tudi navaja: »Obeti za vesoljske aktivnosti v 21. stoletju so vznemirljivi in izzivalni. Pričakujemo lahko pomembne dosežke: proizvodnjo v zemljini krožnici, oporišča na Mesecu in odpravo človeške posadke na Mars. Sedaj, ko smo prestopili vesoljski prag, ni več vrnitve.«

Kaj reči o biblijskem gledišču? Bog je človeku dal nalogo, naj se ,množi ter napolni zemljo‘ (1. Mojzesova 1:28). Hkrati je dobil tudi inteligenco in nenasitno željo po boljšem razumevanju svojega okolja: biosfere, stratosfere in kar je nad njo. V to okolje spada tudi naše malo osončje in zvezde v daljavi. Tudi kralja Davida je to navdihnilo, da je pred kakimi tritisoč leti zapisal: »Kadar gledam tvoje nebo, delo tvojih prstov, mesec in zvezde, ki si jih naredil: kaj je človek, da se ga spominjaš, ali sin človekov, da skrbiš zanj?« (Psalm 8:4, 5, NW 8:3, 4)

Daljnogled Hubble je nedavno poslal sliko velikanskega ozvezdja M87. Opisano je kot svetleča točka, ki jo sestavlja dva bilijona zvezd! Ali si lahko predstavljamo takšno številko? Koliko je M87 oddaljeno? Dvainpetdeset milijonov svetlobnih let od zemlje, kar je »relativno blizu glede na galaktične razdalje«! Če smo pošteni, moramo priznati, da sta človek in zemlja tako neznatna v primerjavi s širnim vesoljem! Kaj dela Jehova sedaj ali pa bo še naredil v tem brezkončnem vesolju, je za nas zaenkrat še nedoumljivo. Neglede na človekovo zazrtost v vesolje mora biti najprej rešeno sporno vprašanje, ki je vzniklo na zemlji, in sicer z Božjim posegom (Razodetje 16:14⁠-16).

Sporno vprašanje, ki ga je potrebno rešiti

Sporno vprašanje je: Božja ali Satanova vlada. Zaradi tega Jehovove priče vsepovsod razglašajo, da bo Bog skoraj ukrepal in očistil zemljo hudobije, pokvarjenosti, umorov, nasilja in vojne. (Marko 13:10; 2. Korinčanom 4:4)

Astronavti, ki so zrli v zemljo iz stotine kilometrov oddaljenosti, so se čudili lepoti tega planeta, bil je kot dragulj. Iz takšne višine ni bilo na zemlji videti nobenih političnih mej, ki bi razdeljevale in ločevale. Zemlja je le en, čudovit dom za človeško družino. Kljub temu vlada na njej pohlep, zavist, laži, izkoriščanje, krivica, teror, strah, kriminal in nasilje. Kaj bi človeštvo potrebovalo, da bi se spametovalo?

Biblija odkriva, da bo Bog Jehova, Tvorec in Lastnik zemlje zelo kmalu udaril proti kljubovalnim in neposlušnim stanovalcem tega planeta. Samo zares krotki bodo lahko nasledili zemljo. Šele potem bomo videli, kakšni so nadaljnji Božji nameni s poslušno človeško družino. (Psalm 37:11, 29; Razodetje 11:18; 16:14⁠-16)

[Okvir na strani 14]

Reševanje satelita

NASA je maja letos opravila uspešen podvig, ko so trije astronavti stopili iz vesoljskega taksija Endeavor in se ročno lotili muhastega 4080-kilogramskega komunikacijskega satelita. Spravili so ga do tovorne kabine, kjer so mu pričvrstili nove nosilne rakete. Satelit so zatem izstrelili v področje njegove dejavnosti 35.900 kilometrov visoko nad zemljo.

[Slika na strani 15]

1. Umetniška interpretacija načrtovane vesoljske postaje »Freedom«;

2. Breztežnost je težava, na katero morajo računati medplanetarni potniki;

3. Pogled na Zemljo z Meseca;

4. Venera;

5. Mars

[Vir slike]

Posnetki 1⁠-4: NASA photo; 5: Photo NASA/JPL