Tragedija Aralskega jezera
ČLOVEŠTVO v svoji zgodovini še ni doživelo, da bi pred očmi ene same generacije z obličja zemlje izginilo celo jezero.«
Po tej pripombi je R. V. Khabibullaen, ugleden član znanstvenega združenja bivše Sovjetske zveze, razložil: »To je žal usoda, ki preti Aralskemu jezeru.«
To ogromno jezero leži v puščavskem področju Uzbekistana in Kazahstana, azijski republiki v bivši Sovjetski zvezi. Leta 1960 se je raztezalo na kakšnih 67.000 kvadratnih kilometrih in je bilo tako na četrtem mestu po velikosti celinskih vodnih površin na vsem svetu. Po velikosti so večja le še sosednje Kaspijsko jezero, Gornje jezero v severni Ameriki in afriško Viktorijino jezero.
Vendar se je Aralsko jezero v zadnjih 30 letih po površini skrčilo za več kot tretjino, po prostornini pa za približno dve tretjini! Izginilo je več kot 28.000 kvadratnih kilometrov Aralskega jezera, kar je toliko kot dve ameriški zvezni državi Connecticut. Gladina jezera se je znižala za več kot 12 metrov, obala pa se je ponekod pomaknila od 80 do 100 kilometrov proti notranjosti jezera. Tako se je pokazalo nerodovitno in negostoljubno peščeno jezersko dno, kjer je prej v čudovito modri vodi kar mrgolelo rib. Nekdaj cvetoče ribiške vasice so sedaj zapuščene in mnogo kilometrov stran od obale.
V 1950-ih letih je letni ulov na Aralskem jezeru znašal kakšnih 45 milijonov kilogramov rib za prodajo. Jezerska malo slana voda je bila bogata s 24 vrstami sladkovodnih rib. Kakšnih 10.000 ribičev je napravilo pristanišče Mujnak, kamor je odpadlo tri odstotke letnega ulova Sovjetske zveze. Sedaj pa je nekdaj cvetoča ribja predelovalna industrija, ki je nudila zaposlitev 60.000 ljudem, mrtva. Povečana slanost Aralskega jezera je pomorila ribe.
Prizor brez primere
Mujnak, katerega prebivalstvo se je z dobrih 30.000 zmanjšalo na 20.000, leži sedaj že več kot 30 kilometrov stran od upadajočega Aralskega jezera! Obiskovalec iz Združenih držav, ki se je v mesto pripeljal po zraku, govori o prizoru, »ki spominja na igračke-ladje, ki se nagibajo v puščavi«. Ko si je stvar pobliže pogledal na samem kraju, je opazil: »Na ducate velikih železnih ribiških in ostalih ladij je prevrnjenih in delno zakopanih, kot bi jih velik plimski val zanesel kilometre daleč na kopno.«
Ko je gladina jezera pričela upadati, so skopali kanal, da bi ladje iz mujnaškega pristana imele pristop do odprtega morja. Toda mestni župan takole pravi: »V zimi 1974 je pričela gladina jezera hitro upadati, tako da so bile ladje do pomladi, ko običajno pričnejo s plovbo, že daleč na suhem in jih je bilo nemogoče premakniti.«
Kaj je povzročilo to tragedijo?
Zakaj jezero izginja
Od nekdaj sta se v jezero stekali dve veliki reki, Amu Darja in Sir Darja. Reki dobivata vodo iz ledenika v gorovju v severovzhodnem Afganistanu in Kirgistanu. Da pa bi spremenili nerodovitno aralsko nižino v važno agrokulturno področje, so vodo iz rek speljali v namakalne kanale, tako da je je komaj kaj priteklo v jezero.
Takoimenovani projekt Aralskega jezera so slovesno odprli leta 1960 in kmalu so namakalno področje povečali na okoli 6,8 milijonov hektarov, kar je dvakratna površina ameriške zvezne države Kalifornije. Puščava je pričela dajati bogat pridelek, jezero pa je kmalu pričelo izginjati.
Ali so te koristi odtehtale škodo na jezeru?
Koristi z žalostnimi posledicami
Najpomembnejša kultura je bombaž, ki ga gojijo na približno polovici obdelovalnih površin. Preden je Sovjetska zveza razpadla, je 95 odstotkov bombaža za svoje potrebe dobila iz namakalnega področja aralske nižine. Poleg tega so presežke pridelka izvažali, kar je zagotavljalo potrebna denarna sredstva. Tu so pridelali tudi okoli 40 odstotkov vsega pridelka riža v Sovjetski zvezi.
Nadalje je aralska nižina postala glavni državni dobavitelj svežega sadja in zelenjave, tako kot Kalifornija v Združenih državah. Bilo je tudi dovolj delovnih mest za vse hitrejšo rast prebivalstva na tem področju, ki je imelo sedaj že skoraj 40 milijonov prebivalcev. Pri tem pa se je premalo pazilo, kako bo to vplivalo na okolje.
Namakalni kanali na primer niso bili betonirani. Tako je večino vode vpila peščena podlaga, preden je pritekla do pridelovalnih površin. Zraven tega so trošili znatne količine nevarnih pesticidov in da bi olajšali spravilo bombaža, so uporabili močne herbicide za lažje obiranje rastlin.
Škoda za okolje je bila daleč večja od uničene aralske ribje industrije. Vsako leto so na primer velike nevihte dvignile na desetine milijonov ton peska in soli, kar se je dalo videti celo iz vesolja, iz 28.000 kvadratnih kilometrov suhega jezerskega dna.
Padavine, ki so jih prinesle te nevihte bodisi v obliki puščavskega prahu ali dežja, so vsebovale preveč soli, pesticidov in ostalih sestavin. Deli aralske nižine so letno prejeli na jutro celo pol tone mešanice soli in peska. Aralski pesek je padal celo na daljni arktični obali Rusije.
Druga zastrašujoča posledica izginjajočega Aralskega jezera se odraža na vremenu. Blažilnega vpliva, ki ga je imelo jezero na vremenske razmere, ni več, zato so sedaj poletne temperature višje, zimske pa nižje. Spomladi traja zmrzal dlje, jeseni pa se pojavi prej, kar je skrajšalo za rast ugodno sezono.
Poslabšanje aralskih razmer je povzročilo tudi splošno uničenje živalskega sveta. Pred leti je v okolici Aralskega jezera živelo prek 170 živalskih vrst, sedaj pa jih le še 40. V zgodnjih 1960-ih letih so letno ustrojili več kot 600.000 pižmovkinih kož, zdaj praktično nobene. Večja koncentracija mineralov v jezerski vodi je pobila puščavske živali, ki so jo pile.
Umirajoča dežela in bolni ljudje
Tragično je to, da se dežela zastruplja zaradi koncentracije soli v tleh. Ko se puščavska tla namočijo, zaradi vročega sonca izhlapi večina vode, zaradi česar se v prsti kopiči sol. Poleg tega, ko velike količine namakalne vode namočijo tla, se postopoma zvišuje tudi nivo podtalnice. In ko kontaminirana voda doseže rastlinske korenine, jih strup v vodi poškoduje. »Ista nadloga, zaradi katere je oslabela zgodnja mezopotamska civilizacija,« razlaga nek pisec, »se loteva spet druge žrtve.«
Zastrupljajo se tudi ljudje. Pesticidi in herbicidi pronicajo v vodnjake. Tako mnogi pijejo vodo, ki je polna nevarnih kemikalij, posledice pa so tragične. »Tamkajšnja medicinska literatura,« pravi revija World Watch, »je polna poročil o novorojenčkih s prirojenimi okvarami, vse pogostejših obolenjih jeter in ledvic, kroničnem gastritisu, rastoči smrtnosti dojenčkov in visoki stopnji raka.«
Dr. Leonid Elpiner, specialist za zdravstvene težave, ki so povezane s problematiko Aralskega jezera, je te bolezni poimenoval kar »pesticidni aids«. Rekel je: »Mislimo, da prvenstveni cilj ni več rešitev Aralskega jezera, pač pa rešiti ljudi.«
Urednik National Geographica, William S. Ellis, eden prvih Američanov, ki so obiskali področje, pravi: »Jezero je udarila velika naravna nesreča — vsaj tako velika, pravijo mnogi, kot je bila černobilska jedrska katastrofa leta 1986.« Na srečanju v Mujnaku je nekdo celo rekel, da je »desetkrat hujša«.
Drži, kar se dogaja z Aralskim jezerom, je tragedija. Toda ni bila namerna. Zamisel je bila dobronamerna. Puščavo naj bi spremenili v plodna področja, da bi tako nahranili ljudi. Uresničenje načrta pa je povzročilo strašno škodo, ki je daleč večja od koristi.
S tragedijo Aralskega jezera v mislih je pisec podčrtal človekovo odgovornost, da bi moral pustiti svojim potomcem zemljo »skrbno negovano in še plemenitejšo«. Na žalost pa se tu dogaja ravno nasprotno, kot dokazujejo dramatične spremembe v aralskem področju že več kot trideset let.
[Slika na straneh 16, 17]
Obala Aralskega jezera se je umaknila že za 95 kilometrov, ladje pa so obtičale v pesku
[Vir slike]
David Turnley/Black Star
[Slika na strani 18]
Zaradi namakanja je aralsko nižavje postalo rodovitno, toda za visoko ceno
[Vir slike]
David Turnley/Black Star