Do kod smo prišli v raziskovanju vesolja

LETA 1961, 12. aprila, se je v zgodovino vpisal novi Kolumb. Jurij Aleksejevič Gagarin, ruski kozmonavt, je opravil prvo človekovo potovanje v vesolje z vesoljsko kabino Vostok 1. Njegovo potovanje je trajalo 108 minut, z enim kroženjem okoli zemlje pa je napravil 40.900 kilometrov. Bil je zmagovalec v prvem krogu vesoljskega tekmovanja med bivšo Sovjetsko zvezo in Združenimi državami Amerike.

Časopis U.S.News & World Report je zapisal: »Priznati je treba, . . . da je Ameriko pognala v vesolje nujnost, da prekosi Ruse.« Predsednik John F. Kennedy je bil odločen premostiti vrzel med sovjetskimi in ameriškimi vesoljskimi dosežki. John Logsdon, predsednik centra za urejanje mednarodne znanosti in tehnologije, je v Blueprint for Space zapisal: »Sorenson [Kennedyjev posebni svetovalec] je dejal, da je na Kennedyjevo mnenje vplivalo dejstvo, da so si ,Sovjeti po vsem svetu zelo povečali ugled z Gagarinovim poletom, medtem ko smo si ga mi istočasno zbili v Prašičjem zalivu.a To je poudarilo dejstvo, da gre za resnično veljavo v svetovnih zadevah in ne zgolj za navidezno.‘ «

Predsednik Kennedy se je trdno odločil, da morajo Združene države z nečim spektakularnim prehiteti Sovjete, pa naj stane kar hoče. Vprašal je: »Ali imamo možnost premagati Sovjete s postavitvijo laboratorija v vesolju, ali z obkrožitvijo Meseca, ali z raketo, s katero bi pristali na Mesecu, ali z raketo, ki bi popeljala posadko na Mesec in se z njo tudi vrnila? Ali imamo še kakšen vesoljski program, ki obljublja izjemne rezultate, s katerimi bi zmagali?« Končno so ameriški znanstveniki dobili političnega pobudnika, ki je podprl njihove ambicije. Vendar pa so morali na uspeh še počakati.

Rusom so se uspehi kar vrstili, ko je leta 1963 Valentina Vladimirovna Tereškova kot prva ženska obkrožila zemljo, pa ne le enkrat, ampak 48-krat! NASA (Narodna uprava za aeronavtične in vesoljske raziskave) je stala pred nalogo, da se izkaže v tekmi za mednarodnim ugledom v vesoljskih dosežkih. Poglejmo torej, kaj so dosegli.

Apollo in Mesec

Strokovnjaki iz NASE so od 1959 preučevali možnost pristanka na Luni. Prosili so za dovoljenje gradnje vesoljskega plovila z imenom Apollo. Toda »predsednik Eisenhower je to prošnjo odbil«. Čemu pripisati tolikšno nenaklonjenost? Ceni, saj 34 do 46 milijard ameriških dolarjev »ne bi omogočilo tolikšnega napredka znanosti, da bi se naložba izplačala. . . . Eisenhower je dal NASI vedeti, da ne bo odobril nobenega projekta za pristanek na luni.« (Blueprint for Space) Edini up znanstvenikov je bil novi predsednik John F. Kennedy.

Ta je ameriškim znanstvenikom zastavil cilj, da mora še pred koncem desetletja — pa tudi pred Rusi — na mesec stopiti človeška noga! Wendell Marley, elektroinženir pri Apollovem sistemu za vodenje in navigacijo, je za Prebudite se! povedal: »Tekmovalni duh z ZSSR je bil očiten, to pa je bila tudi gonilna sila za mnoge inženirje, s katerimi sem sodeloval. Ponosni smo bili, da lahko prispevamo svoj delež k projektu pristanka človeka na Mesecu pred Rusijo. Mnogi od nas smo delali celo brezplačne nadure, samo da bi se držali načrta.«

Rezultat vseh teh naporov je sedaj že zgodovina — Neil Armstrong in Edwin »Buzz« Aldrin sta pustila prve človeške stopinje na Luninih tleh julija 1969. Ta pomemben dosežek pa je imel tudi svojo ceno. Dne 27. januarja 1967 so trije astronavti med predpoletnim poizkusom izgubili življenje zaradi požara v komandni kabini med predpoletnim poizkusom. Še ne tri mesece kasneje je med vračanjem na zemljo umrl ruski kozmonavt Vladimir Komarov, potem ko jo je 18-krat obkrožil. Sicer pa, takšno ceno raziskovanj so možje in žene skozi stoletja pogosto plačevali. Iskanje spoznanj in slave so plačali z življenjem.

Kaj je bilo, poleg poleta na mesec, še doseženega v raziskovanju vesolja?

Iskanje planetov

NASA je poslala v vesolje mnogo satelitov, kar je bil znaten prispevek pri spoznavanju vesolja. To je ena od koristi, ki jo znanstveniki radi navajajo v opravičenje neznanskih stroškov poletov v vesolje s človeško posadko ali brez nje. Marec 1992 beleži 20. obletnico velikega uspeha v vesoljskih raziskavah — izstrelitev prve vesoljske sonde, ki bo nadaljevala pot zunaj našega sončnega sistema. Sonda Pioneer 10, izstreljena 1972, je bila uteha za niz predhodnih neuspehov, ki so se vrstili vse od 1958. leta. Pričakovali so, da bo sonda lahko svojo nalogo opravljala največ kakšna tri leta. Toda zahvaljujoč svojemu jedrskemu viru energije še vedno pošilja na zemljo informacije. Nicholas Booth, ki piše za New Scientist, pravi, da »NASINI uslužbenci pričakujejo, da bodo signale vesoljske sonde lahko sprejemali še vse do konca tega stoletja. Lahko govorimo o do sedaj najuspešnejši medplanetarni misiji.« Kaj je na Pioneerju 10 tako posebnega?

Programirali so ga za plovbo proti največjemu sosednjemu planetu, Jupitru, potem pa naj bi zapustil osončje. To potovanje je bilo dolgo 779 milijonov kilometrov in je trajalo dve leti. Jupiter je dosegel decembra 1973. Potoval je mimo Marsa ter skozi asteroidni pas med Marsom in Jupitrom. Zabeležil je 55 manjših trčenj. Sonda jo je odnesla brez poškodb. Aparature so merile sevanje in Jupitrovo magnetno polje.

Zatem so izstrelili Pioneerja 11, ki je letel mimo Jupitra proti Saturnu. Iz izkušenj obeh Pioneerjevih letov je NASA nadaljevala s sondama Voyager 1 in Voyager 2. Ti sondi sta po besedah Nicholasa Bootha posredovali »toliko novih podatkov o Jupitru, da sta zasenčili rezultate Pioneerjevih misij.« Kako sonde pošiljajo podatke na zemljo?

Potreben je radijski sistem, ki mu pravijo zunajgalaktično omrežje in ga sestavljajo parabolične antene s premerom 64 metrov, ki zaradi vrtenja zemlje sprejemajo signale izmenično. Te antene so nameščene v Španiji, Avstraliji in Združenih državah Amerike in omogočajo nemoteno sprejemanje sondinih radijskih signalov.

Ali je na Marsu življenje

Željo za raziskovanjem vesolja bo očitno še naprej netilo mikavno vprašanje, ki že stoletja burka človeško domišljijo: Ali kjerkoli v prostranem vesolju obstaja inteligentna oblika življenja? Astronomi in pisci že dolgo tuhtajo, ali na rdečem planetu, Marsu, obstaja življenje. Kakšna so tovrstna dognanja novejših vesoljskih potovanj?

Sonde iz serije Marinerjev v 1960-ih in 1970-ih letih so posredovale posnetke z Marsa. Potem pa sta leta 1976 pristajalna modula Vikinga 1 in Vikinga 2 pristala na Marsu in, neverjetno, posredovala podatke o kamninah in tleh. Kako jima je to uspelo? Z avtomatiziranim kemičnim in biološkim laboratorijem v pristajalnem modulu. Vzorec tal je pobrala umetna roka, ga prenesla v modul, kjer je sledila analiza v robotiziranem laboratoriju. Ali je bilo moč izslediti življenje, ali je obstajalo kakšno upanje? Kaj so odkrili posnetki in analize?

Pisec s področja vesoljske znanosti Bruce Murray razlaga: »Nič grmovja, nič trave, nobenih stopinj ali kakršnihkoli znakov življenja — vse to odkriva jalovost tega geološko sicer zanimivega terena. . . . Kljub zelo natančnim preiskavam vzorcev tal . . . , niso odkrili niti ene same organske molekule . . . Marsova tla so daleč bolj sterilna od kateregakoli področja na Zemlji. . . . Mars je brez življenja najverjetneje že najmanj nekaj milijard let.«

Murray je iz dokazov vseh planetarnih raziskav takole zaključil: »V našem osončju smo prav gotovo sami. Zemlja, ki ima edina vodne površine, je oaza življenja. Na Marsu ali kjerkoli drugje v našem sončnem sistemu zagotovo ni daljnih sorodnikov mikrobov.«

Kakšna je Venera

Venera je, čeprav podobne velikosti kot Zemlja, za človeka prepovedan planet. Astronom Carl Sagan govori o njej kot o »skrajno negostoljubnem mestu«. Njene oblake sestavlja žveplena kislina, v atmosferi pa je pretežno zastopan ogljikov dioksid. Pri površju je atmosferski tlak 90-krat tolikšen kot na Zemlji, to pa je enako vodnemu pritisku v globini enega kilometra.

V čem še se Venera razlikuje od Zemlje? Carl Sagan v svoji knjigi Cosmos navaja, da se Venera vrti »nazaj, v obrnjeni smeri od vseh ostalih planetov v našem sončnem sistemu. Posledica tega je, da Sonce vzhaja na zahodu in zahaja na vzhodu, od sončnega vzhoda do sončnega zahoda pa preteče 118 Zemljinih dni.« Temperatura na njenem površju znaša približno 480 stopinj Celzija, ali kot pravi Sagan, »bolj je vroče od najbolj vroče kuhinjske pečice«. Od 1962. leta Venero raziskuje več sond: Mariner in Pioneer-Venus pa tudi številne sovjetske sonde tipa Venera.

Za kartografiranje je najbolje poslužila vesoljska sonda Magellan, ki je delovala kot Venerin radarski kartograf pod vodstvom NASINEGA Laboratorija za preučevanje raketnega pogona. Lansirana je bila iz vesoljskega taksija Atlantis 4. maja 1989. To nenavadno vesoljsko plovilo, Magellan, je potovalo do Venere 15 mesecev, kjer sedaj obkroži ta planet vsake tri ure in 15 minut, zbira radarske vzorce in jih pošilja na zemljo. Stuart J. Goldman, ki piše za Sky & Telescope, pravi: »Če rečemo, da je rezultat Magellanove vesoljske misije izjemen, je to še zdaleč premalo. . . . Ta robotizirani geodet je v prvih osmih mesecih svojega kroženja kartografiral 84 odstotkov vsega planeta v natančnosti velikosti nogometnega stadiona. . . . Količina podatkov, ki ga je Magellan posredoval neučakanim znanstvenikom, je bila brez primere. Do začetka 1992. leta je vesoljsko plovilo oddalo 2,8 bilijonov bitov informacij. To je trikrat več kot vsi podatki, ki so jih posredovala vsa predhodna vesoljska plovila skupaj.

To je primer, ko je sodelovanje vesoljskega taksija s človeško posadko in robota prineslo neverjetne rezultate. Koristi? Zdaj naše osončje bolje poznamo. Pa tudi stroški so bili razmeroma nizki, saj je bil Magellan v dobršni meri sestavljen iz rezervnih delov za sonde Voyager, Galileo in Mariner.

NASA in vohunski sateliti

Kopičenje znanstvenih spoznanj pa ni edini motiv vesoljskega raziskovanja. Naslednja gonilna sila je želja po vojaški prednosti pred vsakim morebitnim sovražnikom. Že leta je vesoljski program, tako v Združenih državah kot v bivši Sovjetski zvezi, sredstvo za širjenje vohunske dejavnosti. Bruce Murray v svoji knjigi Journey Into Space pravi: »Zemljina krožnica je že od začetka torišče za rekognosciranje in ostale vojaške aktivnosti, področje nevarno resne strateške tekme med ZDA in Sovjetsko zvezo.«

Joseph J. Trento v svoji knjigi Prescription for Disaster poroča, da »so se 1971 CIA in ameriške zračne sile pričele ukvarjati s serijo vohunskih satelitov tipa Keyhole ali KH. Prvi Keyhole je bil izstreljen 19. decembra 1976.« Ti fotografski sateliti so v krožnici lahko ostali dve leti, podatke pa so na zemljo pošiljali v digitalni obliki. Kako učinkoviti so bili? Trento pravi dalje: »Njihova natančnost je bila tolikšna, da so lahko brez težav razbrali številke na registrskih tablicah parkiranih avtomobilov. Poleg tega so satelite uporabili tudi za fotografiranje sovjetskega vesoljskega plovila v zemljini krožnici in strateških bombnikov v letu.«

Zapleten vesoljski taksi

V zadnjih letih je bil svet vznemirjen, ko je videl izstrelitev orbiterja s človeško posadko, vesoljskega taksija, v vesolje. Ali ste že kdaj slišali, kako kompleksna je celotna operacija? Kaj vse se lahko ponesreči ter pripelje do katastrofe? Inženirji so se na primer ubadali s problemi, kot je preprečitev talitve taksijevih motorjev ob vžigu zaradi lastne vročine. »V prvih poizkusnih letih so se motorji talili kar zapovrstjo in nato eksplodirali,« piše Trento. Ob tem pa je treba tudi paziti, da se v obeh nosilnih raketah trdo gorivo vžge povsem istočasno, ker bi se sicer celotna konstrukcija prevrnila. Ti dejavniki prav gotovo prispevajo k visokim stroškom.

Prva uspešna izstrelitev je bila 12. aprila 1981. Oba člana posadke, John Young in Robert Crippen, sta bila pripasana na sedežih, vsak od treh taksijevih motorjev pa je zarohnel s potisno silo 1,7 milijonov newtonov. Trento pravi, da so se nekateri znanstveniki spraševali: »Ali bo to zmaga ali pa se bodo sanje zvrnile v floridsko barje. Če gorivo v obeh raketah ne bo zagorelo v isti sekundi, se bo na rampi 39A vnel požar. . . . Ob odšteti ničli je zagorelo gorivo v obeh raketah. Nastal je velik oblak pare, spone pa so popustile. Posadka je zaslišala donenje motorjev. Čutiti je bilo silno moč, ladja pa se je pričela premikati.« Uspeli so. »Prvič v ameriški zgodovini so ljudje poleteli s še ne docela preverjenim raketnim sistemom. . . . Do sedaj najbolj izpopolnjeno vozilo je delovalo.« Rodila se je nova generacija Kolumbov — pa tudi nove nevarnosti, ki so imele svojo ceno. Spomnimo se le nesreče s Challengerjem leta 1986, ko je življenje izgubilo sedem astronavtov.

Na tem prvem poletu so barvne fotografije pokazale, da na spodnji strani orbiterja manjkajo ploščice, ki so odporne na visoko vročino in so nujno potrebne pri vračanju v zemljino atmosfero, ko se temperatura povzpne na 1100 stopinj Celzija. Znanstveniki bi si morali stvar pogledati pobliže, da bi lahko ocenili za kako veliko poškodbo gre. Nobena kamera na zemlji ni bila tako močna, da bi dobili jasno sliko Columbijinega poškodovanega trebuha. Kje najti izhod? V krožnici nad taksijem se je nahajal vohunski satelit KH-11. Odločili so se, da bodo orbiter obrnili s hrbtom proti zemlji in bo trebuh gledal proti satelitu. Podatki, ki so jih ljudje iz NASE dobili na zemljo, so pokazali, da ni odluščena velika površina. Misiji ni grozila nevarnost.

Program Shuttle — za vojno ali mir?

Zgodovina NASE je polna nesoglasij med tistimi, ki vidijo organizacijo kot sredstvo za miroljubno raziskovanje vesolja, in med tistimi, ki v njej vidijo le priložnost za prednost pred Sovjeti v hladni vojni. Leta 1982 je Harold C. Hollenbeck, član ameriškega predstavniškega doma, ta nesoglasja povzel z naslednjimi besedami odboru za znanost in tehnologijo v predstavniškem domu: »To, da se Američani ne zavedajo politizacije in militarizacije civilne vesoljske organizacije, je tragedija. . . . Da smo stopili na Mesec, se imamo zahvaliti skupini, ki jo sestavljajo in vodijo civilisti. . . . Ne bi želel kakšnega dragega vesoljskega programa, ki bi postal del kakšne Pentagonove Vojne zvezd. . . . Upam le, da se naslednji generaciji Američanov ne bo potrebno ozirati na nekatere med nami, kot na tiste voditelje, ki so sedeli prekrižanih rok, medtem ko je Amerika plemenita prizadevanja sprevrgla v vesoljsko vojaško mašinerijo.«

Nadaljeval je s pripombo, ki je ponazorila godljo, kakršno si človek kuha za prihodnost: »Vesolje, v katero smo vstopili, je za nas novo področje, sedaj pa smo sovraštvo in grenkobo zanesli tudi v nebo, kot da bi imel človek pravico, da vojno ustvarja kjerkoli.« Ekonomske, politične in vojaške organizacije so zaradi svojih interesov skušale prevzeti nadzor nad NASO. V njeno prihodnost je bilo vloženih milijarde dolarjev, nanjo je bilo vezano tisoče delovnih mest (in volilnih glasov).

Ob tem se zastavlja logično vprašanje: Kakšne koristi ima človeštvo od vesoljskega raziskovanja in kaj bo prinesla prihodnost?

[Podčrtne opombe]

[Slike na straneh 8, 9]

1. Terensko lunarno vozilo iz Apolla

2. Lunarni modul z astronavtom Edwinom E. Aldrinom, ml. (20. julij, 1969)

3. Zgradba za vertikalno montiranje raket, verjetno največja zgradba na svetu

4. Transporter z vesoljskim taksijem na poti do izstrelitvene ploščadi

7. Valentina Tereškova, prva ženska v vesolju

8. Jurij A. Gagarin, prvi človek v vesolju

9. Umetna roka pobira vzorce na Marsu

5. Satelit tik pred lansiranjem

6. Vesoljski taksi Challenger; vidimo lahko umetno roko

[Vir slike]

Posnetki 1⁠-6: NASA photo; 7, 8: Tass/Sovfoto; 9: Photo NASA/JPL