Nova doba odkritij
Od člana uredništva Prebudite se!
ALI ste že kdaj gledali na TV izstrelitev vesoljskega taksija? Ali ste se morda spraševali, koliko sta pravzaprav veliki ti raketi? Koliko prostora imajo astronavti v samem vesoljskem taksiju? Imel sem priložnost videti to na lastne oči, ko sem obiskal ameriško vesoljsko izstrelišče v Cape Canaveralu — pravijo mu tudi vesoljski center Kennedy — na Floridi v Združenih državah Amerike.
Na TV sem videl že raznovrstne vzlete v vesolje in se ježil ob prvem Apollovem poletu na Luno leta 1969, zato je bilo zame pravo doživetje, ko sem se znašel v središču takšnega dogajanja, samo uro vožnje vzhodno od Orlanda. Ko smo zapeljali na parkirišče, sem v daljavi zagledal rakete, s katerimi so v preteklosti pošiljali v vesolje ljudi in naprave. Tam je stala, na stezi ob muzeju raket, tudi kopija taksijevega orbiterja v naravni velikosti, kakršnega uporabljajo za naloge v zemeljski krožnici. Ime mu je Ambassador, in čeprav je samo kopija, ga je vseeno vredno videti in fotografirati. Pri repu je visok 17 metrov, dolg je 37 metrov, razpon kril pa je 24 metrov.
Bil je petek, 22. novembra lanskega leta. Komaj sem čakal, da bom prišel bližje izstrelitveni ploščadi, še posebej tisti, na kateri je vesoljski taksi Atlantis čakal na svojo izstrelitev v nedeljo, 24. novembra. Takšnih ploščadi je več, vendar so od razstavišča oddaljene kar nekaj kilometrov. Zato sem se odločil za službeno avtobusno linijo do glavne raketne zgradbe in izstrelitvenih naprav.
Najprej smo se zaustavili v poslopju za usposabljanje posadke letenja, kjer smo videli natančni kopiji servisnega in lunarnega modula, s katerima so opravili zgodovinski polet na Luno leta 1969. Lunarni modul je bila res okorna priprava, nobenih zaobljenih linij in oblik, ki smo jih tako vajeni pri vesoljskih vozilih. Na prvi pogled je bil videti bolj kot nekakšen skupek kock in piramid s pajkastimi nogami. Kljub temu je s takšnim vozilom na Mesecu pristal človek.
Julija 1971 je Apollo 15 pristal na Luni, kamor sta astronavta Scott in Irwin pripeljala tudi lunarno terensko vozilo Lunar rover. Stroški njegove izdelave so znašali 15 milijonov ameriških dolarjev in je zato verjetno najdražje terensko vozilo, kar so jih kdaj naredili. Če pa se hočete z njim popeljati, je potrebno samo skočiti na Luno — tam so ga namreč pustili skupaj s pristajalno stopnjo lunarnega modula! Toda ne pozabite s seboj vzeti novih akumulatorjev. Tisti v terenskem vozilu so že davno iztrošeni.
Moja naslednja postaja je bila VAB (zgradba za vertikalno montiranje raket). Na kratice se je treba v vesoljskem centru kar navaditi, uporabljajo jih namreč za vse. Chris, bivši inženir pri projektu Apollo, ki sem ga srečal kasneje, mi je dejal: »Bil sem premeščen v drug oddelek in kar nekaj mesecev nisem razumel marsičesa, o čemer so govorili, saj so bile njihove kratice drugačne od mojih!« Kaj je tako posebnega na VAB-u? Visoka je več kot 160 metrov (toliko kot 52-nadstropni nebotičnik), široka 158 in dolga 218 metrov, zato je verjetno po prostornini največja stavba na svetu. Pokriva tri hektare. Tako visoka mora biti zato, ker v njej sestavljajo lansirne rakete, ki jih potem s počasno in okorno vleko pripeljejo do izstrelitvene ploščadi. Več o tem kasneje.
Povedali so nam, da je VAB tako velika, da lahko v njej istočasno sestavljajo štiri rakete Saturn V, ki so visoke 111 metrov in so namenjene izstrelitvi vesoljskega vozila Apollo. Knjiga The Illustrated History of NASA pojasnjuje: »Raketa v celoti tehta neverjetnih 2900 ton. Motorji rakete Saturn V, ki razvijejo potisno silo kakšnih 35 milijonov newtonov, pa lahko vseeno z lahkoto dvignejo ta velikanski tovor.«
Ko sem gledal proti vrhu te ogromne stavbe, sem opazil jastrebe, ki so krožili nad njo in pri tem izkoriščali zračne tokove nad streho. Ob tem sem se spomnil, da se vesoljski center nahaja sredi velikega narodnega parka, zatočišča mnogih divjih živali: ptic, sesalcev in plazilcev. Ko smo se vozili z avtobusom, smo visoko na drevesu ugledali velikansko orlovo gnezdo, ki je segalo navzdol dva metra. Kar primerno je bilo videti, da orli letajo tam, kjer je človek največ dosegel v vesoljskih letih.
Naša naslednja postaja bo opazovališče, od koder bomo lahko v daljavi videli dve izstrelitveni ploščadi. Pri tem pa se nam zastavlja veliko vprašanje. Kako prepeljejo te ogromne rakete pet kilometrov in pol do izstrelitvenih ploščadi? Z velikimi vlačilci, kakršnih še nisem videl! Pravijo jim goseničarski transporter. Njegova nosilnost je 6600 ton. Takšen transporter je velik kot polovica nogometnega igrišča in tehta 2700 ton. Ne mislite pa, da te velike pošasti rušijo tudi hitrostne rekorde. Kadar so natovorjene, dosežejo največ 1,6 kilometra na uro, brez tovora pa 3,2 kilometra na uro! Njegovo nosilno ploskev na vsakem vogalu nosijo štirje veliki goseničarji. Vsaka gosenica je sestavljena iz 57 členov, posamezen člen pa tehta eno tono.
Predstavljajmo si sedaj še cesto, ki pelje do vsake izstrelitvene ploščadi in ki mora vzdržati silno težo potujoče nosilne ploskve z raketo in vesoljskim vozilom.
Kaj pa vračanje vesoljskega taksija na zemljo? Orbiter mora tudi nekje pristati in ta »nekje« tu v Cape Canaveralu ni kar navadna letališka pristajalna steza, ampak je približno dvakrat daljša in dvakrat širša od povprečne piste na letališču. Dolga je 4600 metrov s 300 metri podaljška na vsakem koncu. Če pogoji za pristajanje niso ugodni, vesoljski taksi usmerijo proti Edwardsovemu letalskemu oporišču v kalifornijski puščavi več kot 3200 kilometrov proti zahodu.
Celoten projekt je presenetljivo velik, to pa poraja nekatera vprašanja. Kakšni so človekovi dosežki v raziskovanju vesolja? Kakšne so koristi? Kakšne so možnosti medplanetarnih poletov? Ali bo človeku kdaj uspelo stopiti na Mars?