Iskanje boljšega sveta

Pripoved bivše katoliške nune

BOLJŠI svet — ali je sploh mogoč? Gotovo Bog, ko ga je ustvarjal, ni imel v mislih sveta, kakršen je danes, polnega mržnje, nasilja, sebičnosti, pokvarjenosti, krivic in trpljenja. Mora obstojati možnost boljšega sveta. Odločila sem se, da bom pomagala tak svet ostvariti.

Rodila sem se na podeželju Corrientesa v Argentini, ki je znano po čaščenju Device Itatí. Tam sem tudi odraščala. Prebivalci so skrajno pobožni katoliki, mnogi se vsako leto podajo na romanje v čast te device. Tudi jaz se bila taka. Že od otroštva sem si želela spoznati Boga, o katerem so tako veliko govorili, vendar mi oče ni dovolil hoditi k verouku. Ko sem bila že večja, se je oče, zaradi vpliva slabe družbe, vdal pijači. Vsi smo trpeli, seveda najbolj mati, na katero je letelo večino njegovega verbalnega in fizičnega nasilja. Zato sem zasovražila moške, menila sem, da so vsi zlobni in sprevrženi.

Namenila sem se — kupiti pištolo

V šoli sem se veliko naučila. Rada sem se učila in bila sem vztrajna, zato sem končala šolo za šiviljo in trgovko, kasneje pa tudi z najboljšimi ocenami za učiteljico. Dosegla sem cilj: bila sem nekdo z diplomo, to pa naj bi me osvobodilo hlapčevanja očetu. Namenila sem se trdo delati, da bi izboljšala materine razmere, nato pa kupiti pištolo in ubiti očeta!

To, da bi ubila očeta, me seveda ni navdajalo z veseljem, zato nisem bila mirnejša in srečnejša. Ne, počutila sem se kot ujeta žival; stara sem bila 20 let in v brezizhodni zagati.

Pobožnost — pričakovanja proti stvarnosti

Tedaj sem se začela družiti z nunami pa tudi s komunisti. Oboji so me poskušali prepričati s svojimi idejami. Ker pa sem hotela pomagati revnim v oddaljenih deželah, kot so Afrika in Azija, sem se odločila za samostan.

V samostanu sem bila 14 let, kjer je bilo življenje zadovoljivo in spokojno. Tako je bilo vse do tedaj, ko sem začela delati z duhovniki, ki so se trudili za izboljšanje ekonomskih in socialnih razmer v nerazvitem svetu. Šele tedaj sem se zavedla razlike med življenjem nun in ostalega sveta — sveta bolečin in krivice, kjer so ljudje trpeli pod jarmom gospodovalcev.

V mojem religioznem redu, bili smo karmeličani, se je o pravici veliko govorilo, vendar so jo nadrejeni, ko je šlo za ostale, povsem ignorirali. Učno osebje je prejemalo plačo, ki je bila daleč pod prejemki, ki jih je predpisala vlada. Ne oni ne njihove družine niso bili zdravstveno in pokojninsko zavarovani, odpustili so jih lahko brez predhodnega obvestila in brez denarnega nadomestila. Da bi preživeli družino, so po 10 do 12 urni službi v šoli opravljali še dodatna dela. Želela sem popraviti te krivične razmere.

Ko sem to povedala materi prednici, mi je sarkastično rekla, da sem ekstremistka in da mi manjka samo še strojnica! V tistem trenutku sem pomislila, da bi bila raje to, kot tako nečloveška kot oni. Zato sem se odločila, da bom zahtevala, naj me odvežejo prisege, ki mi je velevala ostati večno čista, revna in poslušna, ki sem jo izgovorila ob vstopu v samostan. Cerkvi sem hotela pomagati v polni meri. Odvezo sem dobila kar hitro.

Politično delovanje

Šele za tem sem izkusila, kaj pomeni revščina. Velikokrat nisem imela niti grižljaja kruha, pa tudi ljudje okoli mene ne. Šele tedaj sem videla, kako pravzaprav navadni ljudje živijo. Marljivo sem delala za krajevno cerkev, v verskem, socialnem in političnem pogledu. Ker sem poučevala odrasle, sem jim lahko veliko govorila o tem, da jim je slabe razmere vsilila družba in da je to mogoče spremeniti. Kako? Željeno pravico bi naj dosegli najprej z miroljubnimi sredstvi in protesti, zatem pa, če bi bilo potrebno, tudi s silo.

Verskopolitično gibanje, ki sem se mu pridružila in ki so ga vodili katoliški duhovniki, podpirali pa laiki, je svojo dejavnost usmerjalo v nerazvite države Afrike, Azije in Latinske Amerike. Med drugim se je zavzemalo za takojšnje in radikalne spremembe socialno ekonomske ureditve, in sicer z revolucionarnimi procesi, ki bi povsem zamenjali vse oblike ekonomskega, političnega in kulturnega imperializma. Nameravali so uvesti latinskoameriški socializem, ki bi ustvaril hombre nuevo (novega človeka), osvobojenega vezi, ki jih vsiljujejo tuji politični sistemi.

Naložili smo si dolžnost, da kolikor le moremo, prodremo v vrste revnih in tako spoznamo, kako živijo. S takimi zamislimi v glavi sem vsekakor hotela pomagati vsakomur, mladim in starejšim, otrokom in odraslim.

Moje zasebno življenje je bilo največja polomija

Borila sem se za izboljšanje razmer revnih, pri tem pa pozabila, da je srce varljivo. Zaljubila sem se v šefa, duhovnika, in z njim živela kaki dve leti. Tedaj sem zanosila. Ko sem mu povedala, je zahteval, naj splavim, vendar to nisem, ker sem menila, da je to umor. Če sem hotela imeti otroka, sem se morala odpovedati delu z duhovnikom in oditi iz mesta, zaradi bojazni, da bi kdo odkril, da sem bila njegova ljubica.

Skrajno razočarana sem odšla iz mesta in se hotela vreči pod vlak, vendar me je nekaj zadrževalo. Vztrajala sem. Prijatelji, družinski člani in ostali prijazni ljudje v mojem rojstnem kraju so me sprejeli z ljubeznijo, sočutjem in razumevanjem, takšen ni bil niti edini moški, ki sem ga ljubila. Ti ljudje so poskrbeli tudi za sina, ki sem ga rodila. Želela sem, da bi bil sin močan in odločen, predan svojemu prepričanju in pripravljen umreti za ideale. Zato sem mu dala ime Ernesto v spomin na Che Guevaro (znanega argentinskega gverilca), ki sem ga zelo občudovala.

Ko je v Argentini vojska prevzela oblast, so začeli preganjati levo usmerjene skupine. Precej mojih tovarišev je bilo zaprtih. K meni domov pa so ničkolikokrat prišli encapuchados (ljudje s kapucami), ki so pretaknili vse kote in kradli moje imetje. Velikokrat so me klicali pred oblasti, da bi jim povedala, kje se skrivajo tovariši, vendar sem ostala zvesta prijateljem. Raje bi umrla, kot pa koga izdala.

Prekretnica

Ker sem živela pod takim pritiskom, sem potrebovala nekoga, s katerim bi se lahko pogovorila in na katerega bi se lahko zanesla kot na pravega prijatelja. Tedaj sta me obiskali Jehovovi priči. K sreči sem ju sprejela, pritegnili sta me njuna mirnost in prijaznost. Želela sem, da še prideta, da bi skupaj preučevali Biblijo. Ko sta spet prišli, sem jima razložila v kako težkih razmerah sem se znašla, rekla sem jima tudi, da ju res ne želim vplesti kot sokrivki. Zagotovili sta mi, da se ne bojita, ker oblasti Jehovove priče poznajo.

Biblijsko preučevanje je bilo od vsega začetka polno ovir, zaprek. Ker nisem več verjela v Boga ali mu zaupala, sem zelo težko sprejemala biblijske nauke, ko smo preučevali biblijskoučno knjigo Resnica, ki vodi do večnega življenja. Skoraj sem nehala preučevati, menila sem, da je Biblija le mit in da je Marx imel prav, ko je dejal, da je »religija opij za ljudstvo«. To sem povedala Pričama in jima še rekla, naj ne zapravljata časa z menoj. Odgovorili sta mi, da se jima ne zdi zapravljanje časa, če pomagata ljudem, ki so tega potrebni.

Čisto drugačni občutki pa so me zajeli, ko sem prišla v kraljestveno dvorano, kamor sta me povabili. Sita sem bila sestankov, kjer smo nespoštljivo in neprijazno izmenjevali mišljenja. Shodi Jehovovih prič so bili drugačni. Za osnovo so imeli Biblijo, utrjevali so vero ter nas spodbujali, naj ljubimo drug drugega in celo sovražnike.

Nova krščanska osebost izriva nasilje

Končno sem našla pot v boljši svet. Osmega junija 1982 sem s krstom v vodi potrdila predanost Bogu Jehovu in tedaj sem bolj kot kdaj prej želela sleči staro osebnost nasilnega hombre nuevo in obleči novo, z dobrimi sadovi, opisano v Pismu Galačanom 5:22, 23. Sedaj sodelujem v drugačnem boju, v krščanskem, oznanjam namreč dobro vest o Kraljestvu. Ljudi poučujem o kraljestveni resnici, da prihaja boljši svet.

Kakšna sreča, da lahko sinčka poučujem, da bo hodil po stopinjah Kristusa Jezusa, voditelja in vzornika, ne pa posnemal Ernesta Che Guevara! Molim, da bi oba s sinom in ostalimi ljubitelji pravice, vštevši moje bivše tovariše in sorodnike, lahko vstopili v ta večno trajajoči boljši svet, raj, kjer bodo ljudje poznali samo veselje, mir, srečo in pravico. Nasilje nikomur ne koristi; povzroča le mržnjo, razkole, razočaranja in težave, ki jim ne vidiš konca. To vam govorim iz svojih izkušenj, v takem svetu sem namreč živela. (Pripovedovala je Eugenia María Monzón)

[Slika na strani 22]

V Argentini, na oznanjevanju od hiše do hiše