Ali spoštujemo ženske na delovnem mestu
»Večina moških, naj bodo samski ali poročeni, vidijo v ženski lahek ulov.« (Jenny, bivša tajnica v odvetniški pisarni)
»Spolno nadlegovanje in zlorabljanje ženske v bolnici je splošno znano početje.« (Sarah, medicinska sestra)
»Na delovnem mestu so me stalno zapeljavali.« (Jean, medicinska sestra)
ALI SO tile primeri izjema, ali je res povsod tako? Za revijo Prebudite se! smo povprašali precejšnje število žensk glede takih izkušenj na delovnem mestu. Ali jih sodelavci spoštujejo in z njimi dostojno ravnajo? Tole je nekaj njihovih odgovorov:
Sarah, medicinska sestra iz New Jerseya (ZDA), že devet let dela v ameriški vojaški bolnišnici: »Spominjam se, da se je, ko sem delala v San Antonio (Teksas),na oddelku za dializo zaradi dopustov spraznilo, delovno mesto. Ko sem skupino zdravnikov vprašala, kako bi lahko dobila to delovno mesto, mi je eden osladno odgovoril: ,Pojdi v posteljo z glavnim zdravnikom.‘ Odgovorila sem mu, da za takšno ceno ne želim tega dela. Toda to je pogosto pogoj za zaposlitev ali napredovanje na delovnem mestu. Takšna ženska se mora v tem primeru podrediti gospodovalnemu pohotnežu.«
»Drugič, ko sem na oddelku za intenzivno nego pacientu pritrjevala intravenozno cevko, je zdravnik pristopil in me uščipnil v zadnjico. Jezna sem odhitela v bližnjo sobo. Prišel je za mano in mi rekel nekaj neprebavljivega. Udarila sem ga in porinila naravnost v smetnjak! Vzravnana sem odšla nazaj k pacientu. Nikoli več me ni nadlegoval!«
Miriam, poročena ženska iz Egipta, prej je delala kot tajnica v Kairu, je povedala, v kakšnih razmerah delajo ženske v egiptovskem muslimanskem okolju. »Ženske se bolj spodobno oblačijo kot za Zahodu. Na delovnem mestu nisem opazila nobenega fizičnega spolnega nadlegovanja, zato pa to doživiš v kairski podzemni železnici, in sicer je tega tako veliko, da je sedaj prvi vagon namenjen samo ženskam.«
Jean, mirna vendar odločna ženska, ki že 20 let dela kot medicinska sestra, je povedala: »Strogo pazim, da se ne bi pričela sestajati s kakšnim sodelavcem. Vseeno pa doživljam spolno nadlegovanje, kadar moram sodelovati z zdravniki ali strežniki. Vsi namreč hočejo izkoristiti to priložnost. Če mé, sestre, nimamo ,posluha‘ za njihove spolne želje, tedaj nam strežniki nočejo pomagati, ko je treba kakega pacienta preložiti na posteljo ali kaj podobnega.«
Jenny je bila sedem let tajnica v odvetniški pisarni. Povedala je, kaj vse je videla, ko je delala z advokati. »Večina moških, naj bodo samski ali poročeni, vidijo v ženski lahek ulov. Takole menijo: ,Kot odvetniki imamo to prednost, ženske pa so naš priboljšek.‘ « Kaže, da imajo tudi v drugih poklicih enako mnenje. Kaj pa lahko ženske naredijo, da bi jih manj nadlegovali?
Darlene, črna Američanka, ki dela kot tajnica in točajka, je povedala: »Če jim ne daš vedeti, do kod smejo, gre vse narobe. Če moškemu, ki te zbode, to vrneš, tedaj ti stvari zlahka uidejo iz rok. Velikokrat sem morala jasno povedati, kaj mislim. Rekla sem: ,Hvaležna vam bom, če mi ne boste govorili takih besed.‘ Spet drugič sem rekla: ,Poročena sem in zdi se mi, da to, kar mi govorite, ne bi bilo všeč mojemu možu.‘
Stvar je takale: Če želiš, da te spoštujejo, si moraš to zaslužiti. Ne vidim, kako bi si ženska lahko zaslužila spoštovanje, če z moškim skuša tekmovati v praznem, nespametnem govorjenju, kot so neslane šale in spolno namigovanje. Če ne potegneš jasne meje med sprejemljivim in nesprejemljivim govorjenjem, tedaj bodo nekateri to mejo skušali prestopiti.«
Zatiralski moški spol
Connie, ki že 14 let dela kot medicinska sestra, je govorila še o drugačni obliki nadlegovanja, ki se lahko velikokrat nepričakovano pojavi. »Z zdravnikom sva opravljala običajno vsakodnevno previjanje pacientov. Delala sem res tako, kot se to mora delati. Naučila sem se vse o sterilizaciji in podobnem. Toda za tega zdravnika nisem čisto nič prav naredila. Zabavljal je čezme, rohnel ter me kritiziral za vsak gib. Često tako ponižujejo ženske. Nekateri moški imajo težave sami s seboj in zdi se mi, da morajo svojim sodelavkam nekako pokazati, da imajo avtoriteto.«
Sarah, ki smo jo že omenili, je v zvezi s tem še dodala: »Ko sem pacienta pripravljala na operacijo, sem opazila pomembno stvar. Njegov EKG [elektrokardiogram] je bil nenavaden, vedela sem, da se takega ne sme operirati. Na to sem opozorila kirurga, kar pa je bilo narobe. Besno mi je odvrnil: ,Sestre bi morale skrbeti za nočne posode, ne pa za elektrokardiograme.‘ Zato sem takoj obvestila glavnega anestezista, ki je rekel, da v takih razmerah njegova ekipa ne bo sodelovala s kirurgom. Kirurg je ogorčen rekel pacientovi ženi, da sem jaz kriva, da njen mož še ne bo operiran! V takem okolju ženska ne more zmagati. Zakaj ne? Ker je, čeprav nenamerno, ogrozila moški ego.«
Jasno je torej, da so ženske na delovnem mestu pogosto žrtev nadlegovanja in poniževanja. Kakšne pa so njihove pravice po zakonu?
Ženske in zakonodaja
V nekaterih državah je trajalo kar nekaj stoletij, da so ženske vsaj na papirju dosegle enakopravnost. In celo tam, kjer je tak zakon jasen, se ponavadi praksa zelo razlikuje od teorije.
V The World’s Women—1970-1990 (izdali Združeni narodi) piše: »Vladna politika je največ kriva za táko, z zakoni zagotovljeno, neenakost ženske z moškimi, tako ženske ne morejo biti lastnice zemlje, si posojati denarja ali podpisovati pogodb.« Glede tega je neka ženska iz Ugande rekla: »Še vedno smo drugorazredni državljani — ne, tretjerazredni, kajti pred nami so še naši sinovi. Celo z osli in traktorji se včasih lepše ravna.«
V Time-Lifeovi izdaji Men and Women piše: »Leta 1920 so v Združenih državah Amerike z dopolnilom k ustavi zagotovili ženskam pravico do volitev — v mnogih evropskih državah so si to pravico izbojevale že veliko prej. Toda v Veliki Britaniji so s statutom zagotovljeno volilno pravico ženske dobile šele 1928. leta (na Japonskem pa šele po drugi svetovni vojni).« V protest taki politični krivici do žensk, se je britanska sufražetka Emily Wilding Davison na konjskih dirkah 1913. leta vrgla pred kraljevega konja in se ubila. Postala je mučenica boja za enakopravnost žensk.
Šele proti koncu 1990. leta je razprava o nasilju nad ženskami v ameriškem senatu pokazala, da zakonodajni zbor, kjer prevladujejo moški, počasi reagira na ženske stiske.
Ta kratek prikaz ravnanja z ženskami po svetu sproži vprašanji: Ali se bo kdaj z njimi drugače ravnalo? Kaj je treba storiti, da bi se razmere spremenile? Na ti vprašanji bomo odgovorili v naslednjih dveh člankih.
[Okvir na strani 11]
Kdo je na slabšem
»Ženske postorijo dve tretjini vsega dela na svetu. V Afriki in Aziji pridelajo 60 do 80 odstotkov hrane in v Južni Ameriki 40 odstotkov. Vendar zaslužijo samo eno desetino vseh svetovnih dohodkov in so lastnice manj kot enega odstotka svetovne posesti. Tako spadajo med najrevnejše reveže.« (Elisabeth Bumiller, May You Be the Mother of a Hundred Sons)
»Resnica je, da majhne deklice ne hodijo v šolo [v nekih predelih sveta], ker nimajo pitne vode. . . . Gledal sem, kako odraščajoča dekleta nosijo vodo dvajset, pa tudi trideset kilometrov daleč, za kar porabijo cel dan. Te deklice, ki so stare štirinajst ali petnajst let . . . niso bile nikoli v šoli, nikoli se niso ničesar naučile.« (Jacques-Yves Cousteau, The Unesco Courier, november 1991)
[Slika na strani 10]
Spolnega nadlegovanja ne bi smele trpeti