Kockanje se lahko sprevrže v žalost

V avtu, parkiranem na ulici severnega Londona, so našli mrtvega Bobbyja. Šele 23 let star, je naredil samomor.

Ostareli možakar je nekaj časa, preden je zanj poskrbela socialna služba, prenočeval kar na ulicah. Že štiri dni ni jedel, niti jemal za srce predpisanih zdravil, zato je bil zelo šibak.

Emilio, oče petih otrok, pravi, da so mu strli srce. Zapustili so ga žena in otroci, celo pogovarjati se nočejo z njim.

SAMOMORILEC, klatež in zavržen oče: to so trije žalostni, med seboj navidez nepovezani primeri, vendar pa ne tudi nenavadni v današnji družbi. Vendar imajo vse tri tragedije isti vzrok: igre na srečo.

Mnogi zasvojeni hazarderji nočejo priznati, da je to njihova težava, tudi družinski člani to često skrivajo, ker nočejo, da bi družba vedela za njihovo sramoto. Vsak dan se milijone družin spopada s skrbjo in obupom, ker je kdo izmed njih pogubno zasvojen.

Nihče ne ve, koliko je pravzaprav takih zasvojenih hazarderjev. Po previdnih ocenah bi jih naj v Združenih državah Amerike bilo deset milijonov. Število je vznemirjajoče, povečuje pa se, kjer se večajo možnosti za hazardiranje, in to v državi za državo. Za zasvojeno hazardiranje pravijo, da je »najhitreje rastoča odvisnost«.

Mnogi hazarderji so pričeli igrati čisto slučajno, ko so, tako pravijo, »poskušali ujeti svojo srečo«. Zatem pa jih je to popolnoma zasvojilo.

Ko se igranje izmakne nadzoru

Kaj je tisto, kar spremeni priložnostne igralce v zasvojene hazarderje? Vzroki so sicer različni, toda vedno pridejo igralci do točke, ko mislijo, da brez igranja ne bodo mogli več živeti. (Glej okvir na 7. strani.) Nekateri v kockanju odkrijejo vznemirjenje, ki jim sicer v življenju manjka. Neka hazarderka je to takole razložila: »Pravzaprav je vseeno ali dobivam ali izgubljam. Ko stavim, posebej še, če je moja stava višja od ostalih, čutim da sem najpomembnejša na svetu. Ljudje me gledajo. To je tako vznemirljivo!«

Druge peha v hazardiranje osamljenost ali potrtost. Ester, mati štirih otrok, je bila poročena z vojakom, ki ni bil prav veliko doma. Bila je osamljena in začela je igrati na igralnih avtomatih. Kmalu je igrala že več ur vsak dan. Denar za gospodinjstvo je hitro pošel in tako je bila v velikih težavah. Medtem ko je možu skušala zadevo prikriti, je vsa iz sebe iskala posojilo v banki ali drugod, da bi si lahko še naprej privoščila razvado, ki je zahtevala po 200 ameriških dolarjev na dan.

Potem so tu še takšni, ki jih je obsedla misel, da morajo zmagati. Robert Custer, strokovnjak na področju zasvojenosti s kockanjem, je pojasnil: »To so ponavadi tisti, ki takoj na začetku zmagajo, potem pa vztrajno kockajo, dokler jih to ne zasvoji.« Take torej prevzame nepremagljiva želja po zmagovanju.

Praznoverje je zahrbtna zanka

Mnogi hazarderji se raje dajo voditi slutnjam oziroma intuiciji kot pa logiki. Če se ravnaš samo po razumu, bi že preprost izračun razlike med dobičkom in vplačilom moral odločiti, ali boš igral na srečo. V ilustracijo naj navedemo, da je možnost, da v ZDA nekoga ubije strela, 1 proti 1,700.000. Možnost zmage na državni loteriji pa je vsaj dvakrat manjša.

Kdo pa pričakuje, da ga bo ubila strela? Samo kak neozdravljiv pesimist. Toda skoraj vsak, ki kupi loterijski listič, sanja, da bo izžrebana njegova številka. Res je sicer, da je zmaga na loteriji kaj vabljiva reč, toda upanje mnogih, da bi dobili skoraj nemogoče, se imenuje praznoverje. Izberejo svoje priljubljene »srečne številke« in so prepričani, da bo dobitek daleč prekosil izdatke. (Glej okvir na 8. strani.)

Claudio Alsina, španski matematik, je dokazal: Če bi igralnice in loterije v hazardnih igrah namesto številk rabile črke, bi bila možnost zmage popolnoma ista, vendar ne tako privlačna, kar bi verjetno precej zmanjšalo promet. Nekatera števila prav izjemno privlačijo. Številke 9, 7, 6 in 0 so priljubljene pri enih, drugi pa so si izbrali svoje »srečne številke« iz rojstnega dne ali po horoskopu. So pa še taki, ki jih vodijo že kar groteskna dogajanja.

Nekega dne je bil mož, ki se je bližal eni od igralnic v Monte Carlu, neprijetno presenečen. Preletel ga je golob in mu ponesnažil klobuk. Tega dne je priigral 15.000 ameriških dolarjev. Tako je odtlej bil prepričan, da je bil golobji iztrebek ugodno znamenje. Zato se je vedno, preden je vstopil v igralnico, hrepeneče ozrl okrog in upal, da bo spet prejel kakšno »znamenje iz nebes«. Praznoverje veliko kockarjev zapelje, da mislijo, da ne bodo nikoli izgubili. Vendar takega človeka razen tega še neusmiljeno daje obsedenost zmage, ki ga kar požira in končno tudi poje.

Ljubezen do denarja

Ljudje kockajo za denar, za velik denar, če je mogoče. Toda za zasvojenega kockarja je priigran denar še posebej magičen. Zato Robert Custer v zvezi s tem pravi, da je kockarju »denar pomemben, . . . da mu je prijatelj, . . . da je kot zdravilo«. In zakaj igralcu na srečo denar toliko pomeni?

Med kockarji ljudje občudujejo velikega zmagovalca oziroma zapravljivca. Želijo biti z njim. Torej mu denar, ki ga je priigral, daje občutek pomembnosti in sposobnosti. Denar mu prav tako pomaga pozabiti probleme, pomaga mu, da se ,izpreže‘, da je bolj veder. Raziskovalec Jay Livingston je dejal, da je »čustveno razpoloženje« zasvojenega igralca »v celoti odvisno od košarice z denarjem«. To pa je velika napaka.

Ko se iluzije razblinijo in kockar začne izgubljati, mu postane denar še bolj pomemben. Tedaj namreč obupno želi priigrati nazaj, kar je izgubil. Kako naj, če ne bo spet zmagal, dobi toliko denarja, da bi odplačal vsem upnikom? In kmalu je njegovo življenje en sam lov na denar.

V takšnem pomilovanja vrednem stanju se nahaja milijone kockarjev. Ti moški in ženske so vseh starosti in iz vseh stanov. In za to je dovzeten vsakdo, tako kažejo nedavne raziskave hazarderske zasvojenosti med najstniki in gospodinjami.

Zasvojeni najstniki in gospodinje

Mladi ljudje so lahka žrtev fascinirajočih igralnih avtomatov ali drugih hazardnih iger, ki jim obljubljajo gotov denar. Raziskava v enem angleških mest je odkrila, da štiri od petih štirinajstletnikov redno igra na igralnih avtomatih in da je večina s tem začela že pri devetih. Nekateri ,špricajo‘ šolo in gredo igrat. Raziskava med gimnazijskimi dijaki v Združenih državah Amerike pa je odkrila, da jih 6 odstotkov že »kaže znamenja verjetnih bolestnih kockarjev«.

Manuel Melgarejo iz Madrida, Španija, predsednik skupine bivših kockarjev, ki si skušajo sami pomagati iz hazarderske zasvojenosti, je za Prebudite se! povedal, da lahko mladostnika, ki je k temu nagnjen, ulovi že samo en večji dobitek na igralnem avtomatu. Tako rekoč čez noč mu postane kockanje razvedrilo in strast. In že kmalu začne mladi zasvojenec prodajati družinsko lastnino ali krasti družini, lahko se loti manjših tatvin ali se vda prostituciji, da bi imel denar za hazardiranje.

Izvedenci so tudi opazili, da je vse več gospodinj zasvojenih s kockanjem. V ZDA na primer je sedaj med zasvojenimi hazarderji kakšnih 30 odstotkov žensk, vendar menijo, da se bo do leta 2000 ta številka povzpela na 50 odstotkov.

María, mati dveh deklic, sicer iz delavske družine, je značilen primer gospodinje, ki je postala zasvojena hazarderka. V sedmih letih je zapravila več kot 35.000 ameriških dolarjev, v glavnem namenjenih gospodinjstvu, na loteriji in igralnih avtomatih. »Denar je za vedno izgubljen,« zdihuje. »Želim si samo, da bi lahko nekega dne vstopila v restavracijo in bila toliko močna, da bi za 50 dolarjev, ki bi jih imela, kupila kaj za moji deklici [namesto da bi jih zapravila v igralnem avtomatu].«

Sanje se spremenijo v moro

Hazarderji gradijo na temelju, ki se imenuje sanje. Nekateri kockarji sanjajo o bogastvu samo tu in tam, zasvojenim pa to postane preganjavica, obsedenost, ki jih neizprosno rine v dokončno uboštvo, ječo in celo v smrt.

Kockanje zares obljublja, da boš tako poskrbel za svoje potrebe — prijetno zabavo, malo vznemirjenja, nekaj dodatnega denarja oziroma vsaj predah od vsakodnevnih skrbi — toda zaradi skrite in previsoke cene se lahko, ko te zasvoji, sprevrže v žalost. Ali pa bi lahko vse te potrebe zadovoljil kako drugače?

[Okvir na strani 7]

Podoba zasvojenega igralca

HAZARDER igra in igra, ne glede na to, koliko izgublja. Če dobiva, spet porabi denar za igranje. Zasvojen hazarder tudi trdi, da lahko s tem konča, če le hoče. Toda, če ima denar, ne zdrži brez igranja več kot nekaj dni. Od igranja je bolezensko odvisen.

Stalno je komu kaj dolžan. Ko za vračilo posojil nima sredstev, si divje sposoja še več denarja, da bi poravnal zapadle dolgove in lahko še naprej igral. Slej ko prej postane nepošten. Morda igra celo za delodajalčev denar. Ponavadi izgubi tudi službo.

Vse mu pride prav, če služi v prid njegovemu kockanju, tudi žena in otroci. Ta njegova zasvojenost neogibno povzroči zakonske prepire in nazadnje morda celo ločitev ali razvezo.

Zaradi močnega občutka krivde je bolj in bolj zaprt vase. Težko o tem govori z drugimi. Nazadnje postane tako zelo potrt, da celo poskuša narediti samomor; ne vidi namreč drugega izhoda iz zagate.

[Okvir/slika na strani 8]

Kdo je največ priigral v Monte Carlu

ANGLEŽ, Charles Wells, se je julija 1891. leta mudil v igralnici v Monte Carlu. V samo nekaj dneh je z desettisoč franki priigral milijon, in kar preseneča, po štirih mesecih je mojstrstvo ponovil. Veliko hazarderjev je zaman skušalo odkriti njegov »sistem«, Wells pa je vedno trdil, da ga nikoli ni imel. Pravzaprav je naslednje leto izgubil ves denar in umrl brez cvenka v žepu. Ironično je, da se je vse obrnilo tako, da je prineslo reklamo igralnici. Pridobila si je mednarodni sloves, ki ga ima še danes.

Zmotno mnenje o Monte Carlu

Mnogi hazarderji menijo, da je v igralne avtomate in rulete vgrajen spomin. Zato igralec na ruleti morda domneva, da če je določena kombinacija številk do sedaj prinašala zadetek, se bo vrteče kolo tudi v bodoče verjetno ustavljalo na številkah, ki ustrezajo tej zaporednosti. Podobno nekateri, ki igrajo na igralnih avtomatih, verjamejo, da bo, če na katerem od avtomatov dolgo ni bil izplačan glavni dobitek, ta kmalu priigran. Takšna napačna domnevanja se imenujejo zmote Monte Carla.

Tako ruleta kot mehanizmi, ki odmerjajo dobitke v igralnih avtomatih, delujejo popolnoma naključno. Zato tisto, kar se je že zgodilo, ne šteje. V hazardnih igrah, tako piše The New Encyclopædia Britannica, »ima vsako igranje oziroma vsakdo enake možnosti«. Zato je verjetnost izgube v primerjavi z dobitkom vsakokrat enaka. Zmotna mišljenja o Monte Carlu pa so mnoge hazarderje, medtem ko so polnili blagajne igralnic, uničila.