Kdo želi biti milijonar

DOMALA vsakdo si to želi. Na splošno pa se misli, da najlažje in najhitreje obogatiš z igranjem lota ali športnih napovedi.a

Loterijske institucije, ki so pod pokroviteljstvom držav, od Moskve do Madrida in od Manile do Mexico Cityja, nudijo visoke nagrade, tudi po sto milijonov ameriških dolarjev. Tako ljudi, razen že prej omenjenega splošnega mnenja, zapelje še želja po dodatnem dohodku.

Vendar jih je malo, ki so na ta način postali milijonarji. Nek Anglež je 25 let spolnjeval športno napoved, preden je dobil glavni dobitek. Za vplačilo 50 centov je dobil izplačanih skoraj 1,5 milijona ameriških dolarjev. Še bolj neverjeten dobitek je zadela ženska iz New Yorka na Floridski državni loteriji, dobila je 55 milijonov ameriških dolarjev in se tako uvrstila med največje svetovne dobitnike.

Toda to so izjeme. Bolj značilen je primer španskega uradnika srednjih let, ki je trideset let vsak teden kupoval loterijske kartice. Nikoli ni kaj prida zadel, vendar je vztrajal in pravi: »Vedno sem pričakoval glavni dobitek.« Moški iz Montreala, ki je zapravil tudi cele tedenske plače na kanadski loteriji, je pravzaprav povedal mnenje vseh njemu podobnih: »Edino na tak način lahko navaden človek sanja o boljšem življenju.« Vendar ni nikoli nič dobil.

Kljub temu, da je na splošno loterija povsod zelo privlačna, pa si utrjujejo priljubljenost tudi igralni avtomati. Čeprav ti enoroki razbojniki ne obljubljajo, da boš obogatel čez noč, pa dajejo igralcu občutek, da lahko takoj priigra glavno nagrado, kar je verjetno odločilno. Igralni avtomati niso več na razpolago samo v igralnicah. V mnogih evropskih kavarnah, klubih, restavracijah in hotelih je slišati njihovo cingljanje in videti utripajoče lučke, včasih pa se sliši tudi žvenket kovancev, s tem se namreč prodorno reklamirajo.

Frances je starejša vdova, ki živi v New Yorku. Vsak teden se dvakrat ali trikrat odpelje z avtobusom v New Jersey, mesto ob Atlantiku. Vozi se dve uri in pol. Ko prispe, gre takoj v eno od mestnih igralnic in ostane ob igralnih avtomatih šest ur, potem se odpravi domov. Takole pravi: »Ne vem, kaj bi počela brez tega atlantskega mesta, tam se razvedrimo.«

Drugim so igre na srečo več kot samo užitek ali beg iz vsakdanjika in več od poskusa, da bi obogateli. Takim je to pomembno, če že ne najpomembnejše življenjsko opravilo.

»Igralec na srečo sem zato, ker ljubim tveganje,« pojasnjuje Luciano iz Córdobe v Španiji. »Ne opravičujem se, toda bingo sem začel igrati, ker sem bil potrt. Zatem pa sem poskusil še z drugimi hazardnimi igrami. Krasno se počutiš, ko imaš poln žep kartic in lahko igraš.« Ko so drugega takšnega zasvojenega igralca, ki je že izgubil službo direktorja neke družbe, vprašali, ali se bo kdaj odpovedal svoji pregrehi, je odgovoril: »Odpovedal? Kako neki, to je moje življenje.«

Hazarderji, ne glede na to, zakaj že igrajo, pa niso v manjšini. Tako trije od štirih odraslih Američanov igrajo na srečo; v Španiji, v naslednji deželi, kjer je tako igranje že bolezen, je razmerje podobno. V hazardu se obrača veliko denarja. V samo nekoliko industrijskih tvrdkah na svetu se letno proda za več denarja kot se ga obrne v loterijskih institucijah v 39 državah.

Privlačnost hazardiranja je očitno velika. Toda, ali je to nedolžna stvar, ali pa v sebi skriva nevarnost? Star pregovor se glasi: »Kdor pa hiti, da obogati, ne bo brez kazni.« (Pregovori 28:20) Ali je s tistimi, ki so hoteli obogateti s kockanjem, bilo tako?

[Podčrtne opombe]