Vzpon in padec svetovne trgovine
2. del: Širjenje moči
SPRVA je razvoj svetovne trgovine zelo omejevala gola nezmožnost: počasen in drag transport in zveze. Prevoz po morju je vzel veliko časa, po suhem pa je bil nevaren. Vendar se je vse to kmalu spremenilo.
Trgovina postane mednarodna
Med helenističnim obdobjem, od 338. p.n.š. do 30. p.n.š., so sredozemska mesta postala glavna trgovska središča. Taka je bila tudi Aleksandrija v Egiptu, ki jo je osnoval Aleksander Veliki leta 332. p.n.š. Profesor zgodovine Shepard B. Clough pravi, da je »helenistični vzhod v drugem stoletju pred našim štetjem zapadel v gospodarsko mrtvilo in očitno propadal«. Rim je kot svetovna velesila nasledil Grčijo. Aleksandrija pa je pod rimsko upravo postala glavno provincialno mesto, bila je takoj za samim Rimom.
Bizantinsko cesarstvo, vzhodni tekmec in naslednik zahodnega rimskega cesarstva, je bil najmočnejši med devetim in enajstim stoletjem. V njegovem glavnem mestu, Konstantinoplu (današnji Istanbul) je živelo kakšnih milijon prebivalcev in je bilo tedaj daleč največje svetovno mesto. Mesto je kot trgovsko središče za prodajo vzhodnega blaga: svile, začimb, barvil in dišav, ter zahodnega blaga: kot je krzno, jantar, stavbni les in železo, bilo živahen ekonomski most med Evropo in Azijo.
V letu 1204 pa je četrti križarski pohod ustavil razcvet imperija. Glavno mesto je postalo žrtev gospodarskega pohlepa, osvojili so ga in oplenili. Kako se je to zgodilo? Kot piše v Collins Atlas of World History, »se je Zahod tja odpravil po Vzhodno bogastvo, to je namreč navdihovalo križarske vojne«. Iz tega se jasno vidi, da so cerkev spodbujali drugačni motivi, ne verska gorečnost, kot je sama trdila.
Medtem pa so v srednjeveški Evropi trgovci ustanavljali trgovska in obrtna središča, sejme, kjer so lahko razstavili dobrine iz vseh različnih dežel, skozi katere so potovali. New Encyclopædia Britannica takole piše o posebej uspešni razstavi v pokrajini Champagne v severovzhodni Franciji: »Trgovci so se o sejemskih transakcijah često dogovorili po pismih, v katerih so obljubljali izplačila na prihodnjem sejmu, in so bila prenosljiva na drugo osebo. Takšni trgovski podvigi so bili začetek kreditnega sistema. V 13. stoletju so sejmi bili tudi zakonita bančna središča za Evropo.«
V petnajstem stoletju pa so zavojevanja otomanskih Turkov pretila, da bodo pretrgala trgovske poti med Evropo in Azijo. Zato so se evropski raziskovalci začeli ozirati po novih poteh. Vasco da Gama, portugalski pomorščak, je v letih 1497 do 1499 s svojo odpravo uspešno obplul Rt dobrega upanja v Afriki. Tako so odkrili novo morsko pot do Indije, kar je pomagalo Portugalski, da je postala svetovna velesila. Ta nova pomorska pot je Aleksandriji in drugim mediteranskim pristaniščem odvzela sloves glavnih trgovskih središč.
Sosednja Španija pa je gmotno podprla italijanskega pomorščaka Krištofa Kolumba, ta naj bi odkril drugo pot do Indije. Skušal jo je odkriti v drugi smeri, na pot okoli sveta je zaplul proti zahodu. Leta 1492 — oktobra bo od tega natanko 500 let — je Kolumb pristal ob neki obali na zahodni polobli. Angleži pa so za razliko od Vasca da Gama, ki je, da bi prišel na Vzhod, zaplul proti jugu, ali Kolumba, ki je odplul proti zahodu iskali nove poti v smereh severovzhod in severozahod. Zaradi tega je trgovina postala mednarodna. Na odkritje Amerik je odločilno vplival tedanji močan vpliv trgovskega sveta na svetovno dogajanje.
Ekonomska moč — gradi imperije
Trgovski svet si je ustvaril močne organizacije. V knjigi By the Sweat of Thy Brow na primer piše, da so »eden naj dalj no sež nej ših in najdlje trajajočih socialno-ekonomskih odkritij starodavnega sveta bila obrtna združenja ali cehi«. Podobno kot močne organizacije danes, so te zveze včasih s svojim kapitalom zelo očitno zlorabljale moč. Tako je biblijski prevajalec John Wycliffe rekel, da so v 14. stoletju neke od teh ožigosali kot »potuhnjene zarotnike . . . preklete od Boga in ljudi«. (Glej okvir na 11. strani!)
Od vseh imperijev, ki jih je utrdil trgovski svet, je nedvomno bil najuspešnejši Britanski. Toda pojavil se je šele v 16. stoletju, pred njim pa so se evropski trgovci z drznimi špekulacijami skušali polastiti gospodarske moči, ki je postala gibalo razvoja. Ena takih je bila Hanzeátska zveza.
Staronemška beseda hánsa pomeni »truma, krdelo« in se je postopoma začela uporabljati za vsako izmed številnih trgovskih zvez, ki so se pojavile. Proti koncu 12. in v začetku 13. stoletja je Hánsa s sedežem v severno nemškem Lübecku prevzela oblast nad baltiškim trgovskim prometom in uspešno povezala Nemčijo z Rusijo in ostalimi državami ob Baltiku. Na zahodu Nemčije, v Kölnu, pa je Hánsa učvrstila trgovske stike z Anglijo, Nizozemsko, Belgijo in Luksemburgom.
Ta trgovska združenja so izposlovala zakonodajo, ki je ščitila njih in njihovo blago, večinoma je ta urejala delovanje trgovine v skupno dobro. Skupaj so se potrudili, da bi na morju zatrli piratstvo in na kopnem ropanje. Ker se je trgovina širila, so morale vse različne korporacije med seboj še bolj sodelovati. V ta namen so se proti koncu 13. stoletja trgovci vseh večjih severno nemških mest združili v zvezo, ki je postala znana kot Hanzeátska zveza.
Zaradi zemljepisne lege je zveza nadzorovala glavne tokove trgovine na severu. Na zahodu je bila povezana z gospodarsko naprednimi državami, Anglijo, Nizozemsko, Belgijo in Luksemburgom, ki so trgovale z Mediteranom in Jutrovim. Na vzhodu pa je imela lahek pristop do Skandinavije in Vzhodne Evrope. Poleg trgovine z volno s Flandrijo je zveza nadzirala ribiške kupčije z Norveško in Švedsko in trgovino s krznom z Rusijo.
Čeprav zveza ni bila politična in ni imela stalnega vodilnega telesa ali stalnih uradnikov, pa je bila na višku svoje moči zelo vplivna. Eden njenih največjih dosežkov je bil razvoj sistema pomorskih in trgovskih zakonov. Medtem ko se je zveza širila na nove trge, je branila stare, če je bilo potrebno tudi s silo. Njeno močno trgovsko ladjevje je večinoma zlahka premagalo gospodarske blokade ali embarge.
Hanzeátska zveza je bila najmočnejša sredi 14. stoletja. Pešati je začela na začetku 15. stoletja, ko sta Anglija in Nizozemska pridobili na moči in zagospodarili nad svetovno trgovino. Tridesetletna vojna je zvezo pokopala. Njeni člani so se zadnjikrat sestali v 1669. letu. Samo nekoliko mest, med njimi Lübeck, Hamburg in Bremen, se je še ponosno štelo med hanzeatska mesta, to pa so bili razmeroma nebogljeni člani nekoč vplivnega trgovskega velikana.
Drugi, močnejši trgovski velikani pa so čakali, da prevzamejo mesto Hanzeatske zveze. O njih bomo več izvedeli v 3. delu te serije: Trgovina začne kazati svoj pravi obraz.
[Okvir na strani 11]
Moč cehov in delavskih sindikatov
V četrtem stoletju p.n.š. so se nekatera sredozemska mesta specializirala za določene proizvode, razen tega pa so rokodelci enakih poklicev smeli delati v za to določenih mestnih četrtih. V začetku so te cehovske bratovščine očitno bile versko-socialne narave. Delo By the Sweat of Thy Brow nam pove, da je »vsako združenje imelo svojega zavetnika, boga ali boginjo, njihovi člani pa so imeli svoje lastne skupne verske službe«.
Srednjeveške bratovščine so bile zasnovane tako, da so nudile zaščito članom, obrt kot celoto pa branile z regulacijo proizvodnje in standardi, še posebej z nadzorom cen in plač. Nekaj jih je prevzelo monopol in s tajnimi dogovori določalo cene, da bi zaščitile svoje tržišče in onemogočile nepošteno konkurenco.
V 11. stoletju so se pojavila trgovska združenja, ki so zamenjala dotedanja obrtna. Organizirali so jih potujoči trgovci, da bi se zaščitili pred nevarnostmi na cesti. Toda sčasoma so ta združenja izgubila prvoten značaj. Njihova moč in ugled sta se omejila na nivo pokrajin, prevladala je notranja in mednarodna trgovina, trgovci pa so zasenčili rokodelce.
Proti koncu 18. in v začetku 19. stoletja, v obdobju industrijske revolucije, so se v Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike pojavile delavske zveze, ki so združevale delavce istih poklicev. Najprej so se v njih zbirali deloma zaradi druženja, zatem pa so društva prevzela vlogo protestnih gibanj proti prevladujočemu družbenemu in političnemu sistemu. Danes se nekatera združenja borijo le za višino plač, delovnega časa, delovnih pogojev in varnosti za svoje člane, to skušajo doseči s kolektivnimi pogodbami ali s pomočjo stavk. Nekatera združenja pa so seveda precej bolj politična.