Korenine denarnih skrbi

NEKATERE religiozne in politične elemente človeške družbe lahko zasledimo že v dnevih Nemroda, ki je že pred tisoče leti zgradil Babilon. To velja, čeprav mogoče ni tako dobro znano, tudi za nekatere elemente poslovnega in trgovskega sveta (1. Mojzesova 10:8⁠-12)

Stvarnik človeštva, ki je pravično določil merila o dobrem in slabem, bi zlahka izumil gospodarski sistem, ki bi bil zmožen z vsemi potrebnimi stvarmi preskrbovati veliko človeško družino, ki si jo je zamislil. Toda, takoj ko je prvi par zavrgel božansko vodstvo in bil izgnan iz raja, je bil prepuščen samemu sebi (1. Mojzesova 3:1⁠-24). Ljudje so pozneje brez božanskega usmerjanja sestavili svoj vzorec religije in svoj način vladanja. In brž ko so videli, da je nekakšen sistem družinskega gospodarjenja nujen zaradi preskrbovanja vse večje družine z materialnimi dobrinami, so začeli razvijati to, kar danes imenujemo gospodarski sistem. Tudi to so delali brez božanskega vodstva.

Približno v Nemrodovih časih (pribl. 2270 p.n.š.) je bil na široko zastavljen temelj tega sistema. The Collins Atlas of World History razlaga, da je »Mezopotamija [Babilon] od tretjega tisočletja naprej razvijala močno združenje poslovnežev. Kopičili so blago, špekulirali, uporabljali razne vrste blaga kot menjalno sredstvo in ingote, posebno srebrne, izdelane v določenih težah in merah, včasih z vžigosanimi overovljenimi oznakami.« Ameriška enciklopedija pravi, da so starodavni prebivalci Sineara — izvirno ime poznejše Babilonije — izdelali »presenetljivo izpopolnjen sistem denarnega sposojanja in vlog ter poslovanja s kreditnimi pismi.«

Za Mezopotamijo je bilo še posebej značilno, da je kapital uporabljala kot blago in obračunavala obresti za njegovo uporabo. Tako je denar postal sredstvo uveljavljanja gospodarskega pritiska. Zapisi, do katerih so prišli z izkopavanjem babilonskih ruševin, odkrivajo poslovne transakcije, ki so izrabile nesrečne okoliščine nekaterih babilonskih meščanov. Že takrat je bila v navadi sodobna praksa nepravičnega bogatenja na račun drugih. Nič čudnega ni torej, da so o babilonskih in ninivskih trgovcih govorili s sovraštvom in zaničevanjem.

Trgovinske dejavnosti v Nemrodovih dneh v Bibliji niso neposredno omenjene. Vendar izrazi »kupiti«, »prodati« in »trgovati« v njeni prvi knjigi dajo slutiti, da so bile trgovinske dejavnosti vsaj nekaj stoletij kasneje čisto običajne. (Poglej 1. Mojzesovo knjigo 25:31; 34:10, 21; 39:1; 41:56, 57.)

Res je tudi, da klinopisi za dolga razdobja molčijo o trgovinskih dejavnostih v babilonski družbi. Čeprav priznava, da je to težko razložiti, knjiga Ancient Mesopotamia zaključi, da »ni moč zaključiti, da trgovinski odnosi skozi to tisočletje niso obstajali, še posebno ker vemo, da so na veliko cveteli v razdobju, ki je sledilo.« To delo domneva, da je bilo trgovanje v tem času verjetno pretežno v rokah Aramejcev in da so kot materijal za zapisovanje uporabljali papirus in živalske kože.

Mezopotamija in Egipt sta bila znana po trgovskih karavanah. Pozneje so Feničani kopensko trgovanje v veliki meri nadomestili s trgovino po morskih poteh. Pristanišča Kartagine, Tira in Sidona so postala pomembna trgovska središča. Trgovanje je teklo po načelu blago za blago do približno osmega stoletja p.n.š., ko so Grki pričeli uporabljati kovani denar kot sredstvo menjave. Po The Collins Atlas of World History »so bila naslednja stoletja (500 p.n.š.) tako značilna po razvoju trgovanja, denarja, bank in transporta, da jih je večina zgodovinarjev primerjala s kapitalistično dobo, čeprav je ta primerjava nekoliko pretirana.«

Dejansko so gospodarski sistemi že od davnih časov temeljili na denarju. Bog sicer denarja ne obsoja, obsoja pa njegovo zlorabo. (Pridigar 7:12; Luka 16:1⁠-9). Nebrzdana želja po denarju je ljudi navedla, da so popačili pravico, izdali prijatelje, ponaredili resnico in celo morili. Vendar moramo upoštevati, da tega ni kriv denar kot tak, ampak ljudska grabežljivost, želja da bi ga imeli. V vsakem primeru skoraj brez pretiravanja lahko rečemo, da ,je denar sveta vladar‘, in sicer že tisočletja, čeprav v različnih oblikah. (Glej okvir na 7. strani!)

Tako je bil temelj mnogih trgovinskih in gospodarskih karakteristik današnjega sveta položen že v predkrščanski dobi. Toda kljub svoji dolgi zgodovini trgovski svet ni bil sposoben razviti nezmotljivega gospodarskega sistema, ki bi ne povzročal sivih las. Zato pa nam še ni treba vreči puške v koruzo. Konec denarnih skrbi je že na vidiku. Vabimo vas, da si več o tem preberete v naslednjem članku. Prav tako bosta o tem pisali še dve naslednji številki.

[Poudarjeno besedilo na strani 8]

Nebrzdana želja po denarju je ljudi navedla, da so popačili pravico, izdali prijatelje, ponaredili resnico in celo morili.

[Okvir na strani 7]

Od soli do plastike

Sol:

Rimskim vojakom so dajali odmerjeno količino soli, ki so jo pozneje nadomestili z denarjem, oziroma s salarium. Govedo (pecus) je bilo v starodavnem Rimu sredstvo menjave. Iz teh latinskih besed sta nastali besedi plača (v angl. salary) in pekuniaren ’denaren’.

Kovine:

V starodavni Mezopotamiji (od 18. do 16. stoletja p.n.š.) se je po predpisih pri poslovnih transakcijah uporabljalo srebro. V starodavnem Egiptu pa baker, srebro in zlato. Med vladanjem kitajske dinastije Ming (1368⁠-1644 n.š.) »je baker ostal standard za nižje vrednosti (denarja), medtem ko se je srebro vse bolj uporabljalo za višje vrednosti,« piše profesor kitajske zgodovine, Hans Bielenstein.

Kovanci:

Anatolski Lidijci so v sedmem stoletju p.n.š. izdelali okrogle ploščice standardnih teža in vrednosti iz naravne zlitine zlata in srebra, znane kot elektrum. Verjetno so bili to prvi pravi kovanci. Približno stoletje zatem so v Grčiji že začeli kovati prvi denar.

Papir:

Prvi papirnat denar na svetu se je pojavil na Kitajskem leta 1024, ko je zaradi silnega razcveta trgovine pričelo primanjkovati kovancev. Profesor Bielenstein pravi: »Poskusi s takoimenovanim letečim denarjem so bili narejeni pravzaprav že leta 811, v času T’anga. Vlada je izdala denarne naloge, ki so se lahko uporabljali v kupčijah in včasih tudi zamenjali za gotovino.« Začenši z Anglijo v letu 1821 so mnogi narodi uporabljali zlato osnovo, kar pomeni, da so državljani lahko papirnat denar vedno zamenjali za pravo zlato, ki so ga v rezervi hranila njihova vladarstva. Odkar vlade opuščajo zlato osnovo, samo določijo vrednost svojega denarja, ne da bi za to imele kakršnokoli otipljivo osnovo.

Čeki:

Razširili so jih engleški bankirji v 17. stoletju. Čeki so pisni nalogi banki za denarno plačilo. Ta način poslovanja je varen in prikladen hrati. Postal je zelo priljubljen in razširjen.

Plastika:

Kreditne kartice, nekateri jih imenujejo kar plastični denar, so vpeljali v Združenih državah Amerike v 1920-ih in so kmalu zbudile zanimanje po vsem svetu. Prikladnost in druge prednosti, ki jih nudijo, so vseeno delno omejene zaradi nevarnosti spontanega nakupa in življenja nad svojimi zmožnostmi.