Presenetljiv porast

JEHOVOVE priče niso nikoli ogrožale političnih oblasti v državah, kjer so živele. To je sedaj jasno. Časopis Krasnojarskij Komsomolec je v svojem komentarju o lanskoletnih kongresih v Sovjetski zvezi pripomnil: »Ideologi naše države so končno doumeli, da Jehovovo ljudstvo v nobenem pogledu ni ogrožalo človeških zakonov reda in miru.«

Podobno je sovjetski časopis Vostočno-Sibirskaja Pravda poročal: »Ker je organizacija Jehovovih prič povsem verska, se ne vmešavajo v politične spore in svojih članov ne spodbujajo k podpiranju enega ali drugega političnega bloka, ampak podpirajo avtoriteto Biblije in njenega avtorja, Boga Jehova.«

Porast v zgodnjih letih

V Vzhodni Evropi Jehovove priče delujejo že mnoga desetletja. Že v poznih 1930-ih letih je bilo v Romuniji več kot dva tisoč Jehovovih prič, na Poljskem tisoč, na Češko-Slovaškem in v Madžarski nekaj sto in v Jugoslaviji nekaj ducatov. Čeprav jih je v prostrani Sovjetski zvezi bilo le malo, se je to čez noč spremenilo.

Specialist za sovjetska dogajanja, Walter Kolarz, v knjigi Religija v Sovjetski zvezi pravi, da so druge Priče prišle v Rusijo »preko ozemelj, ki so bila 1939⁠-40 priključena Sovjetski zvezi in na katerih so delovale majhne, toda aktivne skupine Jehovovih prič«. Tako so se Priče, ki so živele v vzhodnem delu Poljske, Češko-Slovaške in Romunije, nenadoma, takorekoč preko noči, znašle v Sovjetski zvezi!

Jehovove priče so v Sovjetsko zvezo prišle še na drug zanimiv način — preko nemških koncentracijskih taborišč. Kako? Ruski jetniki so se med II. svetovno vojno znašli v teh taboriščih skupaj z več tisoč nemškimi Pričami. Ti Nemci so bili poslani v taborišča, ker so odločno zastopali stališče krščanske nevtralnosti (Janez 17:16; 18:36). Raje so trpeli in umirali, kot pa prekršili Božji zakon. Niso se hoteli pridružiti Hitlerjevi vojski in tako postati krivi za smrt sokristjanov v drugih državah ali smrt kogarkoli drugega (1. Janezovo 3:10⁠-12).

Tako so bila, kot je pisal Kolarz, ,nemška koncentracijska taborišča — naj se sliši še tako neverjetno — ena od poti, po kateri je vest Jehovovih prič prišla v Rusijo. Tja so jo prinesli ruski zaporniki iz Nemčije, ki so občudovali pogum in stanovitnost »Prič« in jih je njihova religija verjetno zaradi tega tudi pritegnila.‘ Poročilo pravi, da je v ženskem taborišču Ravensbrück veliko mladih Rusinj sprejelo biblijsko vest, ki so jo oznanjale Jehovove priče.

Zaporniki iz vzhodnoevropskih držav, ki so postali Jehovove priče, so se po končani vojni vrnili v svoje domovine. Goreče so poučevali druge, da je vladavina Božjega kraljestva edino upanje za trajen mir. Tako je število Prič v Vzhodni Evropi dramatično naraslo. V Sovjetski zvezi je bilo aprila 1946 več kot štiri tisoč oznanjevalcev in to število se je prav hitro podvojilo. Priče iz Romunije so leta 1946 imele kongres v Bukarešti. Udeležilo se ga je kakšnih 15.000 oseb.

Kmalu zatem se je pričela hladna vojna, ki je onemogočila potovanja in komunikacijo med Vzhodno in Zahodno Evropo. Vrh tega so nove vzhodnoevropske oblasti Jehovovim pričam začele nasprotovati. Žalostno je, da so imeli Priče za sovražnike in da so mnoge pozaprli. Kljub temu pa je Češko-Slovaška do leta 1951 imela 3705 aktivnih Prič, Madžarska 2583, Jugoslavija 617 in Poljska več kot 15.000.

Širili so se kljub zatiranju

Leta 1967 je Maurice Hindus v svoji knjigi The Kremlin’s Human Dilemma pisal o Jehovovih pričah. Kar je rekel, velja za vse Priče v Sovjetski zvezi, kakor tudi za tiste v drugih delih Vzhodne Evrope. »Čeprav so delovale v ilegali, so jih ujeli in jim prisodili stroge zaporne kazni. Toda nič jih ni zaustavilo. Komaj so jih zatrli na enem koncu, že so se pojavile na drugem. . . . Videti so tako nepremagljive kot sovjetska policija.«

Spomladi 1951 so Jehovove priče v Sovjetski zvezi doživele resen udarec. V evropskih sovjetskih republikah so jih zaprli več kot sedem tisoč in poslali v zaporniška taborišča v oddaljene kraje v državi na daljnem severu, tudi v Sibirijo in Vorkuto. Kakšen je bil učinek?

»To ni bil konec za ,Priče‘ v Rusiji,« pravi Kolarz, »bil je le začetek novega poglavja v njihovi proselitski dejavnosti. Celo na poti v izgnanstvo, ko so se ustavljali na postajah, so skušali širiti svojo vero. Sovjetska vlada za širjenje njihove vere ni mogla storiti nič boljšega, kot da jih je prepeljala v druge kraje. Iz zaprtih krajev so bile ,Priče‘ tako raztresene v širni svet, pa čeprav je bil to samo strašen svet koncentracijskih taborišč in suženjskega dela.«

V zaporih in zunaj

Jehovove priče v Sovjetski zvezi so prav tako kot kristjani v prvem stoletju brez odmora oznanjevale, tudi kadar so jih preganjali (Apostolska dela 5:42). Helene Celmina, Latvijka, ki je bila zaprta zaradi zločinov, ki jih je priznala, pripoveduje, da jih je bilo na oddelku kazenskega taborišča Potma, kjer je bila zaprta od 1962 do 1966, kakih 350. »Kakšna polovica,« je rekla, »je bilo Jehovovih prič.« V knjigi Ženske v sovjetskih zaporih je Celmina zapisala to, kar je videla v taborišču:

»Literatura iz Brooklyna je prihajala redno v dobrem stanju in velikih količinah po neuradnih, toda dobro organiziranih poteh. . . . Nihče ne more razumeti, kako je v to državo, obdano z bodečo žico in okrnjenimi ljudskimi stiki, prepovedana literatura sploh lahko prišla — in povrh tega še iz Združenih držav Amerike! Mnogo Jehovovih prič je bilo obsojenih na deset let zapora in težkega, trdega dela samo zato, ker so v svojih stanovanjih imele nekaj izvodov revije Stražni stolp. Povsem razumljivo je, da so bili upravitelji vznemirjeni in razjarjeni, če so videli to literaturo v taborišču, saj so bili ljudje prav zaradi te literature zaprti.«

Z Jehovovo pomočjo razpošiljanja duhovne hrane nihče ni mogel zaustaviti! Celmina dodaja: »Nihče ni odkril, kako prihaja [Stražni stolp] v taborišče. Pa so vsakega po obsodbi slekli do golega in ga v celoti preiskali. Ob prihodu v taborišče so vsakega zapornika ponovno in nadvse temeljito preiskali. Pregledali so kovčke, da morda ne bi imeli dvojnega dna. Nobenemu tujcu ni bilo dovoljeno priti v taborišče brez utemeljenega razloga. Ko so zaporniki delali zunaj taborišča, na poljih, so jih obkrožali oboroženi stražarji in nihče se jim ni smel približati. Vsakega zapornika so temeljito pregledali tudi zvečer ob vrnitvi v taborišče. Toda kljub takemu doslednemu nadzorstvu je brooklynska literatura našla svoje bralce.«

Istočasno so zvesti kristjani, ki niso bili v sovjetskih taboriščih, vztrajno javno oznanjevali in poučevali. To se je videlo po publikacijah in filmih, ki so bili narejeni zato, da nasprotujejo njihovi sveti službi. Leta 1978 je, na primer, izšla knjiga Resnica o Jehovovih pričah, da — kot je bilo razloženo v uvodu — »vpelje ateistično vzgojo med sledilce tega verskega gibanja.«

Avtor, V. V. Konik, je med drugim pojasnil, da imajo Jehovove priče javne govore najpogosteje na pogrebih in porokah. »Nekoč,« je napisal, »v avgustu 1973 je bilo v vasi Krasnaja Poljana v krasnodarski pokrajini na poroki dveh članov organizacije prisotnih okrog 500 ljudi. Šest pridigarjev jim je predavalo, njihove govore pa so prenašali preko dveh zvočnikov. Potem so odigrali dramo, s katero so prikazali, kako se Jehovove priče pogovarjajo z ljudmi iz drugih verstev in z ateisti.«

Da, kljub prepovedi delovanja so Jehovove priče poslušno Kristusovi preroški zapovedi naprej goreče oznanjale dobro vest o Božjem kraljestvu po vsej Vzhodni Evropi (Matej 24:14). Končno so bile Jehovove priče legalizirane maja in junija 1989 na Poljskem in Madžarskem, aprila 1990 v Romuniji, marca 1991 v Sovjetski zvezi in julija 1991 v Bolgariji. Njihovo delo pa se nadaljuje neovirano tudi na Češko-Slovaškem.

Srečni kongresniki

Sedaj, ko ste spoznali to ozadje, lahko verjetno bolje razumete, zakaj je bilo več deset tisoč delegatov na vzhodnoevropskih kongresih tako veselih — jokali so in se objemali, ploskali in si mahali iz ene tribune na drugo.

Budimpešta, Praga in Zagreb so bili izbrani za »mednarodne kongrese«. Za sprejem več desettisočev delegatov iz drugih držav so se posebej pripravili. V Sovjetski zvezi so bili kongresi v sedmih mestih, bilo je 74.252 prisotnih. Poljska je imela 12 kongresov s 131.554 prisotnih, v Romuniji pa je 8 kongresov obiskalo 34.498 oseb. Ker Priče v Bolgariji niso mogle organizirati kongresa, je okrog tristo Prič iz Bolgarije odšlo čez mejo. V Solunu, v Grčiji, so poslušali program v svojem jeziku.

Vzhodnoevropskim Pričam ni bilo prav lahko vse pripraviti in gostiti toliko tisoč delegatov. Samo pomislite: V Sovjetski zvezi niso bili nikoli prej organizirani taki kongresi! In gostiti več desettisoč gostov, kot so jih Jehovove priče v Budimpešti in Pragi, je bil neverjetno ogromen projekt. In nadalje, predstavljajte si organiziranje kongresa v Zagrebu, ko se je grožnja državljanske vojne že risala na obzorju in so se iz daljave že slišale eksplozije!

Prav gotovo vas bo prevzelo branje naslednjih poročil o teh kongresih.

[Zemljevid na strani 7]

(Lega besedila – glej publikacijo)

TRI MEDNARODNA KONGRESNA MESTA IN SEDEM KONGRESOV V SOVJETSKI ZVEZI

SOVJETSKA ZVEZA

POLJSKA

ČEŠKO-SLOVAŠKA

NEMČIJA

AVSTRIJA

MADŽARSKA

ROMUNIJA

ITALIJA

JUGOSLAVIJA

BOLGARIJA

GRČIJA

ALBANIJA

TURČIJA

PRAGA

BUDIMPEŠTA

ZAGREB

LVOV

KIJEV

ČERNOVCI

TALLINN

ODESA

[Zemljevid]

SOVJETSKA ZVEZA

ALMA ATA

USOLJE SIBIRSKO