Začudeni nad tem, kar so videli

MINULO poletje so Jehovove priče v mnogih delih Vzhodne Evrope kakor tudi v daljnem Kazahstanu in Sibiriji vzbujale pozornost kot še nikoli prej. Domačini in obiskovalci kongresov so bili v teh krajih prevzeti, če ne že kar začudeni nad tem, kar so videli.

Delegatom, ki so prišli v Zagreb, so kar naprej govorili: »Nismo verjeli, da boste prišli!« Večina ostalih turistov je odpovedala načrtovana potovanja — vendar jih Jehovove priče niso. Londonski The Times je o kongresu poročal: »Pravzaprav je to prvi kongres, ki ga organizirajo Jehovove priče v državi, kjer divja državljanska vojna.«

Policisti so bili še posebno presenečeni. V Zagrebu je eden rekel: »Dobro bi bilo, da bi sredstva obveščanja prikazala, kaj se dogaja tukaj na stadionu; prav tukaj, kjer vidimo Srbe, Hrvate, Slovence, Črnogorce in druge v miru sedeti eden zraven drugega.«

V Bukarešti so nekega policista prosili, naj na ogromnem stadionu zbrane Priče primerja z običajno nogometaško množico. Nasmehnil se je, pogledal kvišku in rekel: »Razlika je kot med nebesi in zemljo.«

»Kako to mislite?«

»Lepo,« je odvrnil, »samo poglejte! Nihče ne kadi, nobene steklenice nikjer in ljudje so vljudni. Kar jim rečeš, to tudi naredijo.«

V Kijevu, glavnem mestu Ukrajine, se je na stadionu Dinamo zbralo 14.654 oseb. Nekaj jih lahko vidite na naslovni strani te revije. Tam je neka Priča komandirja policije vprašala, če so njegovi fantje med kongresom imeli veliko dela. »Ne, prihodnjič vam bomo poslali samo dva policista.«

»Zakaj dva?« ga je vprašala.

»Ko bo eden zaspal,« se je pošalil, »bo drugi lahko pazil nanj.«

Bleščeče občinstvo

Pesti Hírlap, budimpeštanski časopis, je poročal: »Več kot 40.000 ljudi je ta konec tedna preživelo na Népstadionu. Nobenega papirčka, nobene drobtinice, niti cigaretnega ogorka niso pustili za sabo.« Fehérvár Hírlap, drug mestni časopis, pa je pisal takole: »Tisti, ki so med 26. in 28. julijem slučajno zašli na Népstadion, so bili gotovo prijetno presenečeni. . . . Videli so lahko redek primer krščanskega obnašanja in krščanskega načina življenja.«

Konec tedna je v Budimpešti lilo kot iz škafa. Padlo je več kot pet centimetrov dežja, toda to Prič ni zaustavilo. »To je čudovito! To se z besedami ne da povedati!« smo slišali govoriti nekega policista. »Kar prihajajo in prihajajo . . . Nič jih ne more zadržati.« V ponedeljek je nek časopis na naslovni strani objavil članek z naslovom Molitev v dežju. Citiral je besede delegatov: »Dež nas je res namočil, ni nas pa odplavil!«

V Lvovu, kjer se je na osrednjem ukrajinskem stadionu zbralo 17.531 ljudi, je nek policijski uradnik rekel Priči: »Za vsako drugo javno prireditev s tako velikim številom prisotnih bi potrebovali na stotine policistov. Za vaš kongres smo jih potrebovali deset in še ti niso bili zares potrebni.«

Potem ko je rekel, kako zelo ga je kongres prevzel, je še pripomnil: »V poučevanju dobrega ste vi najboljši. Govorite o Bogu in niste nasilni. Pogovarjali smo se o tem, zakaj smo vas preganjali. Ugotovili smo, da vas sploh nismo poslušali in da pravzaprav ničesar nismo o vas vedeli.«

Novinarka sovjetskega časopisa Leninskij Put je po obisku kongresa v Usolju Sibirsku v Sibiriji zapisala: »Prečudovito je bilo videti vljudnost, ki jo Jehovovi služabniki kažejo drug do drugega, kakor tudi pozornost in odzivanje na potrebe drugih. Nikoli ne bom pozabila besed, ki so jih izrekli na kongresu: ,Ne kradite! Ne lažite! Ne pijte [prekomerno]! Bodite marljivi! Pomagajte svojemu bližnjemu!‘ Navsezadnje, to so pravila, ki bi jih ljudje na splošno morali upoštevati. Toda često na to pozabljamo.

Prav tako me je prevzela pripravljenost pomagati, oziroma bratska naklonjenost, ki so jo izkazovali do drugih. Neka ženska nam je ponudila časopisni papir, zato da ne bi sedeli na zaprašenih klopeh. Ko je začelo deževati, mi je mlada ženska, ki je sedela zraven mene, z nasmehom podala dežnik, moški v bližini pa je dobesedno povlekel premočenega mladeniča pod svoj dežnik . . .

To izredno kongresno vzdušje je nekako povzročilo, da je vsak postal malo boljši, kulturnejši in plemenitejši. Hotel ali ne, moral si se z nasmeškom odzvati prijaznosti tujcev. . . . Stadion smo zapustili z občutkom čistosti; čutili smo, da smo doživeli nekaj lepega.«

Na kongres v Kijevu je prišlo več kot 2000 ljudi iz Moskve in kakih 4500 s Kavkaza. Na letališču je bila oglasna deska in na njej je bila razstavljena biblijska literatura. Mnogi so spraševali in dobili so zadovoljive odgovore. Nekega večera se je oglasni deski približal moški in spregovoril: »Že dolgo vas opazujem. Občudujem vašo prijaznost, s katero govorite ljudem o Kraljestvu. Dovolite mi, prosim, da vam poklonim te rože za vaše izredno delo.«

Nek novinar je bil ves prevzet, ko je videl nekaj Rusov med krstom na kongresu v Usolju Sibirsku, kako so objemali novokrščene Burjate in jim čestitali. Čeprav v Sibiriji na splošno ni narodnostnih predsodkov, pa je redko pravo prijateljstvo med azijskimi plemeni in Rusi. »Kako ste mogli premagati te narodnostne pregrade?« je vprašal novinar. Odgovor se je glasil:

»Z upoštevanjem biblijskega načela ,ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe‘.«

Mednarodna bratovščina

Še posebej je na treh mednarodnih kongresih srca ogrela ljubezniva izmenjava delegatov iz raznih delov sveta. V Budimpešto so prišli obiskovalci iz 35 držav, večinoma so bili iz Poljske in Nemčije, kar znatne delegacije pa so prišle tudi iz drugih krajev, kakšnih 500 delegatov iz Sovjetske zveze. V Prago so prišli delegati iz 39 držav; več kot 26.000 iz Nemčije, skoraj 13.000 iz Poljske, preko 900 iz Italije, 819 iz Nizozemske, 746 iz Švedske in 743 iz Japonske. V Zagreb so prišli obiskovalci iz 15 držav kljub nevarnosti državljanske vojne.

Na vsakem mednarodnem kongresu so na igrišču stadiona postavili tri govorniške odre, ki so bili obrnjeni k različnim delom stadiona. Iz teh odrov je celoten program potekal istočasno v treh jezikih. V Budimpešti so govorili madžarsko, poljsko in nemško; v Pragi češko-slovaško, poljsko in nemško; in v Zagrebu hrvaško-srbsko, slovensko in italijansko. Med poučno biblijsko dramo, ki je snov črpala iz izkušenj starodavnega Ezre in njegovih tovarišev, so si delegati, ki so govorili različne jezike, lahko izbrali sedež na kateremkoli jezikovnem oddelku in od tam gledali predstavo.

Večino glavnih govorov na kongresih so imeli člani Vodilnega telesa Jehovovih prič v angleščini. Te govore so simultano prevajali. En član Vodilnega telesa je govoril z enega odra in njegov govor so seveda prevajali trem glavnim jezikovnim skupinam. V Budimpešti in Pragi pa so bili prevedeni še v mnogo drugih jezikov.

Različni prevajalci so stali na odru točno pred svojo jezikovno skupino. Zvočniki, ki so bili obrnjeni proti določenemu jezikovnemu oddelku, so omogočali, da je vsak slišal svoj jezik brez zvočnih motenj zaradi prevajanja v druga dva jezika na sosednjih oddelkih. V Budimpešti, na primer, so govore članov Vodilnega telesa prevajali razen v tri glavne jezike — madžarščino, poljščino in nemščino — še v holandščino, finščino, francoščino, italijanščino, japonščino, norveščino, španščino in švedščino.

Na vseh treh mednarodnih kongresih so spodbudno zaključno predavanje imeli vsi trije člani Vodilnega telesa. Vsi naj bi svoj govor končali sočasno, kar je bil za njih izziv. Zatem so se glasovi mnogih narodnosti združili v pesmi in navsezadnje so bila srca vseh združena v goreči molitvi v zahvalo Bogu Jehovu, da je to čudovito druženje blagoslovil z uspehom.

Zaključni »Amen!« je bil izrečen, a nihče ni hotel oditi. Solze so tekle po obrazih tisočev. Z ogromnih tribun so z robčki, ruticami in dežniki mahali v slovo ljubljenim prijateljem, ki so ostali neoporečni do Boga kljub dolgoletni prepovedi in zaporom. V Pragi so mnogi ostali tam še več kot eno uro. Peli so in se veselili v tovarištvu.

Bleščeč uspeh na teh kongresih pa ni bil dosežen kar tako, brez naporov. Jehovove priče so porabile dobesedno stotine tisočev ur ne samo za to, da so se pripravili za obisk, ampak tudi za stotine podrobnosti, ki so potrebne, da bi taki kongresi uspeli.

Pripravljanje potrebnih prostorov

Velikanski stadion Strahov v Pragi, na katerem zadnjih nekaj let ni bilo velikega srečanja, je bilo nujno potrebno popraviti. Uporabnih stolov je bilo samo okrog 55.000, kar ni zadostovalo za število obiskovalcev, ki so jih pričakovali za poletni največji kongres v Vzhodni Evropi. Zato so pripeljali pokvarjeno stružnico, jo popravili in z njo izdelali 18 kilometrov klopi, kar pomeni dodatnih 30.000 sedišč.

Izdelovanje in pričvrščanje klopi je bil seveda le del opravil. Prav tako je bilo potrebno barvanje, čiščenje, odstranjevanje plevela in splošna popravila. Končno je bil stadion okrašen z 8300 lončki s 33.200 cvetlicami in 11.357 iglastimi drevesci. Včasih je delalo tisoč delavcev hkrati. Prostovoljci iz 260 skupščin Jehovovih prič so skupaj porabili 66.000 ur.

Podobno delo je bilo opravljeno pri pripravljanju stadionov v Budimpešti, Zagrebu in drugod. Okrog 4000 prostovoljcev je porabilo več kot 40.000 ur za delo na kongresnih prostorih v Lvovu. Njihovo delo je bilo vračunano za plačilo najemnine prostorov. Vse klopi na stadionu so popravili in pobarvali, vse toaletne prostore so očistili in popravili. Zgradili so tudi 33 metrov dolgo zgradbo, ki je služila kot dodatna umivalnica. Podobno temu so v Usolju Sibirsku na stadionu Khimik postavili 52 dodatnih toaletnih prostorov za čas kongresa.

Glavni inženir na stadionu v Lvovu je rekel: »V življenju še nikoli nisem videl tako nenavadnih ljudi. Vi delate kot ena velika družina. Ne morem razumeti, toda delati z vami je zelo prijetno.« Tajništvo stadiona je sestavilo poročilo, v katerem so se Pričam zahvalili, »ker so prevzeli delo, ki so ga opravili, in ker imajo odlične lastnosti in občutek odgovornosti.« Poročilo so zaključili z besedami: »Želimo vam uspešen kongres v Lvovu.«

V Kijevu je bilo treba popraviti tla v prostoru, kjer naj bi bila okrepčevalnica. To so opravili v dveh dneh. Dva delavca stadiona sta prišla pogledat »čudež«. Eden je drugemu rekel: »V dveh dneh so opravili nalogo, ki bi jo naši ljudje šele v pol leta.« Predsednik kluba za vodni šport je nadzorniku kongresa rekel: »Tako zelo ste spremenili stadion, da ga ne moremo več prepoznati.«

Osebje stadiona v Kijevu je s cenjenjem zapisalo: »Organizacija kongresa Jehovovih prič nas je resnično prevzela. . . . Kot se spomladanski potočki stekajo v prekipevajočo reko, tako so reke Jehovovih prič, majhne in velike, tekle skupaj k njihovemu prazniku. To je občudovanja vredno. Prvič vidimo kaj takega. Zahvaljujemo se vam, ker ste nas s svojim zgledom marsičesa naučili.«

Skrb za delegate

Ena največjih nalog je bila priprava prenočišča za več tisoč delegatov. Domače Priče so delegatom ponudile svoje domove. V času praškega kongresa so češke Priče na svojih domovih sprejele 6280 delegatov iz Poljske. V Budimpešti je v privatnih domovih prenočilo 2203 delegatov. In v Kijevu je 278 Prič pod svojo streho vzelo kakšnih 750 do 800 obiskovalcev.

Razen tega so mnoge šole in telovadnice v Budimpešti in Pragi služile kot stanovanjski prostori. V Budimpešti so čez 40 šol preuredili v prenočišča za 7930 oseb. V Pragi pa je kar 12.530 oseb spalo v šolah in telovadnicah. Priskrbeli so nekaj tisoč zračnih blazin za ležišča v teh prostorih. Več kot 29.000 obiskovalcev praškega kongresa je spalo v študentskih domovih in počitniških mladinskih domovih, tisoči drugi pa so prenočevali v hotelih.

Na nekaterih kongresih so zadevo uredili tako, da so delegati spali na vlakih, ki so jih pripeljali. Okrog dva tisoč Prič iz Zakarpatskaje Oblasti je za svoja prenočišča v Kijevu najelo spalne vagone. Tako so naredili tudi tisti, ki so v Kijev prišli s Kavkaza. Tudi litvanske Priče, ki so potovale na kongres v Tallin (Estonija), so spale na vlakih, ki so jih pripeljali tja.

Skrbni gostitelji so za svoje goste skrbeli na razne načine tudi potem, ko so le-ti že prispeli. Na primer, v Pragi je 40 avtobusov vozilo na liniji, na kateri običajno vozi le en sam. In še to: zaradi predplačila so se delegati lahko z javnimi prometnimi sredstvi vozili zjutraj na kongres in zvečer domov enostavno tako, da so pokazali svojo kongresno značko. V Sovjetski zvezi je 11 avtobusov na poti na kongres v Usolje Sibirsko iz bližnjega Angarska prijazno spremljala prometna policija z dvema avtomobiloma, eden spredaj in drugi zadaj!

Naprezanja za obisk kongresov

Še posebno dolgo razdaljo so prepotovali delegati nekaterih sovjetskih kongresov in to z velikimi osebnimi stroški. Nekateri so varčevali celo leto, da so si lahko plačali potovanje. Neka delegacija je potovala več kot 3200 kilometrov daleč, od tihomorskega pristanišča Vladivostok do Usolja Sibirskega. Dvanajst drugih delegatov je bilo z otoka Sahalin v Tihem Oceanu severno od Japonske. Med njimi je bil 20-letni mladenič. Z njim so bili še trije mladeniči, s katerimi preučuje Biblijo.

Avtobusni šofer iz Sajanogorska, ki se je nameraval krstiti v Usolju, je svojega delodajalca vztrajno prosil za nekaj prostih dni, da bi obiskal kongres, toda šef ga ni hotel pustiti. Zato se je mož odpeljal v Abakan in si priskrbel kopijo sovjetskega dokumenta od lanskega 27. marca, s katerim so Jehovove priče uradno priznani za religiozno organizacijo. Šef mu kljub temu, da je videl ta dokument, še vedno ni dovolil oditi. Zgodaj zjutraj na dan odhoda ga je mož po goreči molitvi ponovno prosil in končno dobil dovoljenje za odhod.

Krst in nove izdaje

Krst je bil vzemirljiva značilnost vseh vzhodnoevropskih kongresov. S simbolično potopitvijo pod vodo je 18.293 oseb, ki so kongrese obiskale, stoječ pred pričami izjavilo, da so se popolnoma predali v službo Bogu Jehovu. Nek mlad kandidat za krst v Pragi, ki je nedavno tega dobil privlačno službeno ponudbo, je pripomnil: »Počutil sem se kot, da izbiram med trinitarjanskim božanstvom, sestavljenim iz ameriškega dolarja, nemške marke in avstrijskega šilinga na eni strani in Jehovom na drugi. Odločil sem se za Jehova in zavrnil ponudbo.«

Krst v Tallinu se je odvijal v odprtem bazenu blizu Baltiškega morja, od koder se je v ozadju videla stara trdnjava, v kateri so bili nekoč zapori. Tukaj so bile zaprte mnoge estonske Priče, preden so jih v zgodnjih 1950-ih poslali v delovna taborišča v Rusijo. Kako vznemirljivo, še posebno za starejše, je bilo videti 447 novih vernikov, ki so svojo predanost Jehovu simbolizirali na javnem obredu!

Naslednja vznemirljiva posebnost kongresov je bila predstavitev novih publikacij. Litvanski bratje in sestre v Tallinu so dobesedno skočili s svojih sedežev in zavriskali od veselja, ko so jim povedali, da je brošura Glej, novo delam vse! sedaj dostopna tudi v njihovem jeziku. Tako je bilo tudi na kongresih v Romuniji. Zanje je bil vrhunec programa izid knjige Razodetje — pred nami je njegov veliki vrhunec!, za Čehe in Slovake v Pragi pa to, da so dobili New World Translation of the Holy Scriptures vsak v svojem jeziku.

Toda izid knjige Največji človek, kar jih je kdaj živelo je prinesel nepopisno veselje na skoraj vse kongrese. Skoraj deset milijonov primerkov je bilo natisnjenih v 59 jezikih.

Pravilna raba svobode

Biblijska literatura je danes dobrodošla v Vzhodni Evropi in tudi v Sovjetski zvezi. S Stražnim stolpom in Prebudite se! naloženi tovornjaki zapuščajo ogromno tiskarno Jehovovih prič v Seltersu/Taunus, Nemčija, in vozijo preko mej v vzhodnoevropske države. Kako drugače od časov, ko so Priče morale tihotapiti literaturo v te države in to pod pretnjo zapora!

Naslednji razgovor med carinikom in neko Jehovovo pričo, ki je bila na kongresu v Tallinu, vam bo pričaral to čudovito spremembo:

»Kaj imate v teh majhnih škatlah?«

»Revije.«

»Kakšne revije? Ali Božje?«

»Da, Božje.«

»Revije Boga Jehova?«

»Da!«

»Nooo . . . , dobro! Kar peljite naprej!«

Po kongresu v Budimpešti je Arpad Goncz, predsednik Madžarske, povabil k sebi Pričo, ki je bila skupaj z njim zaprta med komunistično tiranijo. G. Goncz se je z njim, nekdanjim sozapornikom, pogovarjal eno uro in nato ga je zaprosil, naj Jehovovim pričam izroči njegove prisrčne pozdrave. Ljubitelji božanske svobode so vsepovsod resnično hvaležni sedanjim voditeljem, kot g. Gonzcu, da sedaj dovolijo svobodno bogočastje v Vzhodni Evropi.

Priznavajoč, da Jehovovo ljudstvo pravilno rabi svojo svobodo, je The New York Times lanskega septembra opisal prizor iz St. Petersburga (nekdanji Leningrad): »Počasni zvoki Gershwinove Sumertime drsijo čez Nevo . . . Glasba se je razlila med debelušne ljudi, ki so se sončili, otroke, ki so se podili za psi, prodajalce, ki so ponujali zemljevide starega St. Petersburga in Jehovovih prič, ki so iskali spreobrnjence.«

Da, Jehovove priče svojo svobodo goreče uporabljajo za oznanjanje dobre vesti! Ali bi želeli kaj več izvedeti o njihovi vesti? Sovjetski list Vostočno-Sibirskaja Pravda sporoča: »Natančnejše informacije o njihovi dejavnosti lahko dobite v prostorih za biblijsko izobraževanje Jehovovih prič v vsakem mestu.« In ne glede na to, na kateremkoli koncu sveta živite, jih brez obotavljanja povprašajte o tem.

[Tabela na strani 13]

KONGRESI V VZHODNI EVROPI IN SOVJETSKI ZVEZI

Država Največ prisotnih krščenih

Češko-Slovaška (Praga) 74.587 2337

Madžarska (Budimpešta) 40.601 1134

Poljska (12 mest) 131.554 4250

Romunija (8 mest) 34.498 2260

Sovjetska zveza (7 mest) 74.252 7820

Jugoslavija (Zagreb) 14.684 00492

Skupaj 30 kongresov: 370.176 18.293

[Slika na strani 8]

Desno: Prevajanje v različne jezike v Pragi

Spodaj: Stadion Strahov v Pragi z več kot 74.000 delegati

[Slike na strani 10]

Zgoraj: Kongres v Tallinu, Estonija

Kongres v Budimpešti, kjer so delegati na soncu in v dežju uživali v programu

[Slike na strani 15]

Zgoraj: Nekaj toaletnih prostorov, ki so jih zgradili za čas kongresa v Usolju Sibirskem (Sibirija)

Barvanje stadiona in izdelovanje klopi za dodatne sedeže v Pragi

[Slika na strani 16]

Biblijska drama in krst v Zagrebu

[Slike na strani 17]

Zgoraj: V juniju 1991 so na Madžarskem posvetili prvo kraljestveno dvorano, ki so jo zgradile Jehovove priče

Na sredi: Več kot 20.000 oseb je na Madžarskem in v Pragi spalo v šolah in telovadnicah

Spodaj: Razdeljevanje knjige Največji človek, kar jih je kdaj živelo v Usolju Sibirskem (Sibirija)