En dan mojega življenja v prenaseljenem Hong Kongu

Hong Kong je eden najbolj gosto naseljenih krajev na zemlji. S 5,8 milijonov ljudi na 1070 kvadratnih kilometrih, živi na enem kvadratnem kilometru 5592 ljudi. Ker je zasedene le 10 odstotkov površine, je to v povprečju kakšnih 54.000 ljudi na kvadratnem kilometru! Vendar je videti, da so se domačini izvrstno prilagodili vrvežu in gneči v tem nabito polnem mestu z omejenim življenjskim prostorom, hrupnim prometom in onesnaženostjo.

PREBUDI me predirljiv zvok budilke ob 7.30, vstanem in se hitro oblečem. Majhno stanovanje delim s starši in tremi mlajšimi sestrami. Vsi smo zaposleni, zato je pred kopalnico vedno vrsta in vsem se mudi. Po kratkem zajtrku pograbim kolo in se odpeljem na železniško postajo. Začel se je vsakodnevni naporni delavnik. Postanem del ogromne množice, ki se prebija na delo skozi hongkonški vrvež.

Vlak drvi mimo tesno stisnjenih stanovanjskih hiš in strnjenih nebotičnikov. Potem presedem na avtobus, ki pelje skozi pristanišče. V strnjeni koloni vozimo tudi skozi tunel. Kakšno olajšanje, ko prispem na otok Hong Kong, kjer imam pisarno v poslovnem središču mesta. V eno smer potujem uro do uro in pol, odvisno od prometa. V pisarno prispem ob pol desetih. Niti trenutek časa ni za sprostitev, saj že zvoni telefon. Moja prva stranka danes. Tak je moj vsakdanjik. Klic za klicem, telefon le redko miruje. Nato imam kratek odmor za kosilo.

Težko pa je najti stol v eni od številnih restavracij na tem področju. Zdi se mi, da želijo jesti vsi hkrati na istem mestu in pri isti mizi! Spet sedim za mizo s popolnimi neznanci, takšno je pač življenje v nabito polnem Hong Kongu. Po hitro pospravljenem nasitnem kitajskem kosilu se vrnem v pisarno.

Moj delavnik naj bi se končal ob 17.30, vendar se to le malokdaj zgodi. Največkrat je zagotovo že 18.15, ko si končno oddahnem in pogledam na uro. Včasih pa moram ostati do sedmih zvečer, šele nato se vračam domov.

Najprej avtobus, nato vlak, ki me končno pripelje na mojo postajo. Skočim na kolo. Med kolesarjenjem se spominjam, kako je naše malo mesto zraslo v bučno, prenapolnjeno, moderno mesto. Namesto prejšnjih nizkih kmečkih hiš so tu v nebo segajoče zgradbe, visoke od 20 do 30 nadstropij. Velike, široke avtoceste so zgradili na velikih travnatih površinah in ogromni nadvozi so polni hrupnih kolon. Nekdanji lagoden način življenja je za vedno izginil.

Moj dom je majhen košček na majhnem prostoru — v manj kot 28 kvadratnih metrih stanovanja nas živi šest. Nimam svoje sobe, zato spim na kavču v dnevni sobi. Vsaj starši imajo svojo sobo, tri sestre pa spijo na pogradih v svoji tesni sobici. Zasebnost je za nas razkošje.

Čeprav je naš dom majhen, je veliko boljši od tistega, ki smo ga imeli prej, ko smo vsi živeli v eni sobi, ki je bila last državne stanovanjske skupnosti. Toda, tudi to je bilo dobro v primerjavi z mnogimi tisoči, ki živijo v hongkoškem področju! Le-ti imajo v najemu »stanovanjske kletke«, zložene po tri, ena vrh druge. Vsaka je 1,8 metra dolga, 0,8 metra široka in 0,8 metra visoka. V njo gre ena žimnica in nekaj osebnih stvari. Brez pohištva.

Ob devetih zvečer smo vsi doma. Nato večerjamo. Po večerji pa že kdo prižge televizijo in to mi vzame upanje, da bi v miru bral in preučeval. Počakam, in okrog enajstih zvečer, ko vsi odidejo v posteljo, imam nekaj miru in tišine. Po polnoči grem tudi sam v posteljo.

Pred dvanajstimi leti sem končal šolo in se zaposlil. Nekega dne bi se rad poročil, toda za preživetje moram trdo delati, tako da nimam časa niti, da bi dovolj dobro spoznal kakšno žensko. In najti prostor za življenje je težje kot priti v nebesa, kot pravijo pri nas. Četudi smo se naučili živeti z vsemi temi težavami, pa se mi táko vročično mestno življenje ne zdi naravno. Vendar priznam, da sem na veliko boljšem, kot so milijoni, ali celo miljarde drugih, ki na drugih koncih sveta živijo brez dostojnega stanovanja, elektrike, tekoče vode in primernih sanitarij. Zagotovo potrebujemo boljši sistem, lepši svet, lepše življenje. (Po pripovedi Kin Keunga.)