Mladi, z ,močjo, ki presega normalno‘

MLAD si. Šele dvanajst let imaš. Rad imaš svojo družino. Prijetno ti je s šolskimi prijatelji. Hodiš na izlete na obalo in v planine. Ko ponoči pogledaš v nebo, ki je pol­no zvezd, te to navda s strahospoštovanjem. Pred seboj imaš še celo življenje.

Imaš pa raka. Takšna novica bi bila udarec pri šestdesetih, pri dvanajstih pa te popolnoma potre.

Lenae Martinez

Tako je bilo z dvanajstletno Lenaejo Martinez. Nadejala se je večnega življenja v raju na zemlji. Njeni starši, ki so Jehovove priče, so ji utrjevali to upanje s poučevanjem iz Biblije. Mar ni sama v Bibliji prebrala, da bo svet večno obstajal, da je bil ustvarjen, da bo večno naseljen, da ga bodo podedovali krotki ljudje in na njem večno živeli (Propovednik 1:4; Izaija 45:18; Matevž 5:5)?

Tedaj pa se je znašla v Valleyevi otroški bolnišnici v Fresnu, v Kaliforniji, v Združenih državah Amerike. Sprejeli so jo, ker je bilo videti, da ima vnetje ledvic. Preiskave so pokazale, da ima levkemijo. Zdravniki, ki so Lenaejo zdravili, so se odločili, naj bi dobila transfuzijo rdečih krvnih celic in krvnih ploščic, obenem pa bi takoj začeli s kemoterapijo.

Lenae je rekla, da noče krvi ali krvnih produktov, ker so jo poučili, da Bog to prepoveduje, piše pa v Bibliji, v Tretji Mojzesovi knjigi in Dejanjih apostolov. »Sveti Duh je sklenil in mi z njim, da vam ne nalagamo nobenega drugega bremena kakor tale nujna določila: Vzdržite se tega, kar je bilo darovano malikom, krvi in mesa zadavljenih živali in nečistovanja« (Dejanja apostolov 15:28‚ 29, EI). Starša sta njeno odločitev podprla, vendar je poudarila, da se je tako odločila sama in da je to zanjo zelo pomembno.

Zdravniki so se z Lenaejo in njenimi starši velikokrat pogovarjali. Kljub temu so nekega popoldneva spet prišli. Lenae je v zvezi z njihovim obiskom povedala: »Zaradi vseh tistih bolečin in ker sem izbruhala veliko krvi, sem se počutila zelo slabo. Vpraševali so me ista vprašanja, samo malo drugače. Ponovno sem jim rekla: ,Ne želim nobene krvi ali krvnih produktov. Če je že tako, raje umrem, kakor pa pretrgam obljubo Bogu Jehovu, da bom ravnala po njegovi volji.‘ «

Lenae je še povedala: »Vrnili so se naslednje jutro. Število krvnih ploščic se je zmanjševalo in še vedno sem imela visoko vročino. Lahko rečem, da so me tokrat zdravniki bolj poslušali. Čeprav jim moje stališče ni bilo všeč, so rekli, da sem zelo zrela dvanajstletnica. Kasneje mi je moj pediater prišel povedat, da mu ni všeč, kar mi ima sporočiti, vendar mi ne bo pomagalo nič razen kemoterapije in krvnih transfuzij. Ko je odhajal, mi je dejal, da se bo kasneje vrnil.

Ko je odšel, sem se grenko zjokala; ker me je zdravil, odkar živim, se mi je zdelo, da me je izdal. Ko se je vrnil, sem mu rekla, da imam občutek, da mu zame ni več mar. Bil je presenečen in mi je rekel, da mu je žal. Ni me mislil prizadeti. Pogledal me je in rekel: ,No, Lenae, če je tako, tedaj se bova videla v nebesih.‘ Snel si je očala, me tesno objel ter mi, z debelimi solzami v očeh, rekel, da me ima rad. Zahvalila sem se mu: ,Hvala. Tudi jaz vas imam rada, dr. Gillespie, vendar upam, da bom po vstajenju od mrtvih živela na rajski zemlji.‘«

Nato so, zdravnika in odvetnik, Lenaejinima staršema rekli, da se želijo z njo pogovoriti na samem in ju prosili, naj gresta iz sobe; odšla sta. Med pogovorom sta bila zdravnika zelo obzirna in prijazna; Lenaejin jasen način izražanja in njeno globoko prepričanje sta ju prevzela.

Ko so ostali sami, so ji rekli, da bo zaradi levkemije umrla: »S krvnimi transfuzijami bi ti podaljšali življenje. Če nočeš krvi, boš že po nekaj dneh umrla.«

Lenae je vprašala: »Koliko bi še živela, če sprejmem kri?«

»Tri do šest mesecev,« so ji odgovorili.

»Kaj pa lahko naredim v šestih mesecih?« je vprašala.

»Močnejša boš in mnogo boš lahko naredila. Lahko obiščeš Disneyjev svet. Lahko si ogledaš še veliko drugih krajev.«

Lenae je malo razmišljala in odgovorila: »Jehovu sem služila vse življenje, dvanajst let. Za poslušnost mi je obljubil večno življenje v raju. Za šest mesecev življenja se ne bom odvrnila od njega. Želim mu biti zvesta do smrti. Vem, da me bo potem, v času, ki ga je za to določil, obudil od mrtvih in mi dal ­večno življenje. Tedaj bom imela dovolj časa za vse, karkoli se mi bo zahotelo.«

Zdravnika in odvetnik so bili vidno ganjeni. Pohvalili so jo in odšli, zunaj pa so staršema rekli, da razmišlja in govori kakor odrasla in da je zmožna odločati. Etičnemu odboru Valleyeve otroške bolnišnice so priporočili, naj na Lenaejo gleda kakor na zrelo mladoletnico. Ta odbor, v katerem so bili zdravniki in drugo zdravniško osebje pa tudi profesor etike z državne univerze v Fresnu, je odločil, da bodo Lenaeji dovolili, naj sama odloči o načinu zdravljenja. Presodili so, da je Lenae zrela mladoletnica. Tako niso zahtevali sodnega naloga.

Lenae je 22. septembra 1993, ob pol sedmih zjutraj, po dolgi in težki noči umrla v materinem naročju. Dostojanstvenost in mirnost tiste noči je ganila vse prisotne. Na žalno slovesnost je prišlo 482 oseb, vmes so bili zdravniki, medicinske sestre ter učitelji, in vsi so bili ganjeni zaradi Lenaejine vere in neoporečnosti.

Lenaejini starši in prijatelji so bili zdravnikom, medicinskim sestram in uslužbencem Valleyeve otroške bolnišnice zelo hvaležni, ker so tako bistrovidno zaznali zrelost te mladoletnice in za tako odločitev niso potrebovali sodišča.

Crystal Moore

Sedemnajstletna Crys­tal Moore pa, ko je bila sprejeta v Kolumbijski presbiterijski zdravstveni center v New Yorku, ni bila deležna takšne obzirnosti. Trpela je zaradi ulcerativnega kolitisa. Crystal in njena starša so ob sprejemu v bolnišnico večkrat ponovili, da ne misli sprejeti krvi. Vendar ni želela umreti; želela je zdravljenje, ki ne bi kršilo biblijske zapovedi o zdrževanju krvi. (Dejanja apostolov 15:28‚ 29)

Zdravstvena ekipa, ki je skrbela za Crystal, je bila prepričana, da je njeno stanje takšno, da potrebuje krvno transfuzijo. Eden od zdravnikov je brezobzirno dejal: »Če Crystal ne bo dobila krvne transfuzije do četrtka, 15. junija, bo v petek, 16. junija že mrtva!« Toda Crystal 16. junija ni bila mrtva, zato je bolnišnica prosila Vrhovno zvezno sodišče države New York za pooblastilo, da ji smejo na silo dati krvne transfuzije.

Na zasedanju, ki so ga tisto jutro na hitro sklicali v bolnišnici, je eden od zdravnikov izjavil, da Crystal potrebuje dve enoti krvi takoj, nato pa ji bo verjetno treba dati še najmanj deset enot. Rekel je še, da bo Crystal, če se bo skušala upirati krvnim transfuzijam, privezal za zapestja in gležnje na posteljo, nato pa izvedel postopek. Crystal pa je zdravnikom rekla, da bo, če ji bodo skušali dati transfuzijo, kričala in vreščala, ker kot Jehovova priča gleda na vsako vsiljeno dajanje krvi kakor na ogabnost, kakor na posilstvo.

Kljub temu, da je Crystalin odvetnik večkrat zahteval, da bi na zasedanju sama govorila in tako pokazala, da je sposobna odločati, ji tega niso dovolili. In čeprav je pravkar na gimnaziji od Super Youth Programa (šolski program za izredne dosežke) dobila pisno priznanje za odlično znanje in za sposobnost vodenja, ji sodnica ni dovolila, da bi javno pričala, da zavrača kri. S tem so Crystal odrekli pravice rednega postopka, pravico odločanja o svojem telesu, pravico do svoje zasebnosti in religiozne svobode.

Čeprav sodišče Crystal ni dovolilo pričati na razpravi, pa so jo obiskali v njeni sobi, ostali so kakšnih dvajset minut. Po obisku je sodnica dejala, da je Crystal »očitno zelo inteligentna« in zelo »zgovorna«, ter pojasnila, da je »gotovo zdravega duha« in »sposobna govoriti sama zase«. Sodišče pa je kljub takšnim pripombam nepopustljivo zavračalo, da bi Crystal smela sama odločiti o svojem zdravljenju.

V nedeljo dopoldan, 18. junija, je bilo treba Crystal nujno operirati. S tem se je strinjala, vendar je še naprej odklanjala kri. Med operacijo je izgubila samo 50 do 100 kubičnih centimetrov krvi. Toda zdravniki so trdili, da bo po operaciji verjetno potrebovala krvno transfuzijo. Drug zdravnik je zagotovil, da krvna transfuzija ni potrebna. Ta je namreč že trinajst let redno opravljal podobne operacije, po katerih ni bilo nikoli treba dajati krvnih transfuzij.

Dvaindvajsetega junija 1989 pa je sodišče bolnišnico določilo za občasno Crystalino skrbnico, in sicer, da ji dajo krvno tranfuzijo samo, če je to »neizogibno za zaščito in obvarovanje njenega življenja«. To skrbništvo je prenehalo, ko so Crystal odpustili iz bolnišnice. Crystal ni nikoli potrebovala krvi in je tudi ni nikoli dobila, vendar je škandalozno, kako je sodišče z njo ravnalo.

Crystal je potem, ko so jo odpustili iz bolnišnice, opravila maturo z najboljšimi ocenami. Kmalu po tistem pa je kot Jehovova priča postala polnočasna služabnica. Postala je vodnica po kongresni dvorani Jehovovih prič v Jersey Cityju in prostovoljni član skupine za gradnjo in obnovo kraljestvenih dvoran.

Navzlic temu so zdravniki v Kolumbijskem presbiterijskem zdravstvenem centru rekli, da bo 16. junija že mrtva, če 15. junija ne dobi krvne transfuzije; in da jo bodo zvezali za zapestja in gležnje, če se bo transfuziji upirala. Kadar zdravniki želijo sodni odlok, da bi mogli dati kri in vsiljivo trdijo, da bo bolnik umrl, če sodnik nemudoma ne privoli, se naj spomnijo primera Crystal Moore.

Lisa Kosack

Lisina prva noč v torontski ,Bolnišnici bolnih otrok‘ je bila hujša od nočne more. Sprejeli so jo ob štirih popoldan in ji nemudoma naredili niz preiskav. Šele četrt čez enajsto zvečer je prišla v sobo, kjer naj bi ležala. Ob polnoči pa — no, naj Lisa sama pove, kaj se je zgodilo. »Ob polnoči je prišla medicinska sestra in rekla: ,Moram ti dati kri.‘ Zakričala sem: ,Nočem vzeti krvi, ker sem Jehovova priča! Upam, da to veste! Upam, da to veste!‘ ,No, saj vem,‘ je rekla ter na intravensko grobo priključila kri. Kričala sem kot histerična.«

Kako grob in krut postopek, vsiljen bolni in prestrašeni dvanajstletni deklici, sredi noči in v tujem okolju! Starša pa sta Liso odpeljala v torontsko bolnišnico za bolne otroke, ker sta upala, da so tam prijazni in kooperativni zdravniki. Namesto tega so njuno hči sredi noči prisilili z morečo polnočno krvno transfuzijo, kljub stališču Lise in njenih staršev, da tega ne želijo, ker je uporaba krvi ali krvnih produktov kršenje Božjega zakona. (Dejanja apostolov 15:28‚ 29)

Naslednje jutro je bolnišnica zahtevala sodni nalog za dajanje krvnih transfuzij. Obravnava je trajala pet dni, predsedoval pa ji je sodnik David R. Main. Zasedali so v sobi v bolnišnici in Lisa je prisostvovala vseh pet dni. Imela je akutno mieloblastno levkemijo, ki je ponavadi smrtna, čeprav zdravniki trdijo, da je v kakšnih 30 odstotkih ozdravljiva. Predpisali so ji pogostne krvne transfuzije in intenzivno kemoterapijo — ta pa povzroča izredne bolečine in tudi zelo izčrpa.

Četrti dan sojenja je pričala Lisa. Med drugim so jo vprašali tudi, kako se je počutila po vsiljeni pol­noč­ni krvni transfuziji. Pojasnila je, da se je počutila kakor poskusni pes in kakor da je posiljena. Zdelo se ji je, da nekateri mislijo, da ji lahko, ker je tako mlada, storijo kar hočejo. Rekla je, da se ji je gnusilo, da vanjo teče tuja kri, da se sprašuje ali ni z njo dobila aidsa ali hepatitisa oziroma kakšne druge nalezljive bolezni. Predvsem pa jo skrbi, kaj bo o njej mislil Jehova, ker je kršila njegov zakon, ki prepoveduje sprejemanje tuje krvi v svoje telo. Rekla je še, da bi se, če bi se ji to še zgodilo, »borila in brcnila stojalo proč ter intravensko pripravo izpulila iz roke, ne glede na to, kako bi jo bolelo, vrečko s krvjo pa preluknjala«.

Njena odvetnica jo je vprašala: »Kako bi se počutila, če bi Children’s Aid Society (Skupnost za pomoč otrokom) zahtevala, naj tvojim staršem vzamejo skrbništvo in ga dajo njim?«

»Bila bi zelo, zelo jezna; vedela bi, da so kruti, kajti moja starša me nikoli ne tepeta, ljubita me in jaz njiju, in kadarkoli sem bila bolna, zaradi vnetega grla ali prehlada, sta me zdrávila. Celo njuno življenje se je vrtelo okoli mene in sedaj se znajde nekdo, ki pride in pravi, da se ne strinja ter me enostavno vzame staršem. Mislim, da je to strašansko kruto in me zelo vznemirja.«

»Ali hočeš umreti?«

»Ne, mislim, da si nihče ne želi umreti; toda, če bi umrla, me to ne bi prestrašilo, upam namreč v večno življenje na rajski zemlji.«

Ko je Lisa hrabro govorila o preteči smrti in svoji veri v Jehova ter o tem, da bo odločno ostala poslušna njegovemu zakonu o svetosti krvi, so mnogi jokali.

»Lisa,« je povzela njena odvetnica, »ali bi bilo kaj drugače, če bi vedela, da ti je sodišče ukazalo sprejeti krvne transfuzije?«

»Ne, ker mislim ostati zvesta mojemu Bogu in ubogati njegove zapovedi, Bog pa je daleč višji od kateregakoli sodišča ali človeka.«

»Lisa, kako bi rada, da odloči sodnik v tem primeru?«

»Rada bi, da sodnik odloči, naj me takoj vrnejo mojim staršem, jima vrnejo skrbništvo nad mano, tedaj bi lahko bila srečna; lahko bi šla domov, kjer sem srečna.«

Tako je sodnik Main tudi odločil. Tu je nekoliko izvlečkov iz njegove odločitve.

»L. je temu sodišču jasno in določno povedala, da bi se, če bi ji skušali dati krvno transfuzijo, proti temu bojevala z vso močjo, ki bi jo lahko zbrala. Rekla je, in jaz ji verjamem, da bi vreščala in se upirala, intravensko pripravo izpulila iz roke, vrečko s krvjo nad posteljo pa skušala uničiti. Ne nameravam izdati nobenega ukaza, ki bi tega otroka popeljal skozi takšen težek preizkus.«

Glede vsiljene polnočne krvne transfuzije pa je dejal:

»Ugotavljam, da so, glede na njeno religijo in starost, v skladu s členom 15(1) ravnali pristransko. V teh razmerah so, ker so ji dali krvno transfuzijo, prekršili njeno pravico o nedotakljivosti telesa, v skladu s 7. členom.«

Zanimivo je, kakšen vtis je nanj naredila Lisa:

»L. je lepa, izjemno inteligentna, se z lahkoto izraža, vljudna, dovzetna, in kar je najpomembnejše, pogumna. Modra je in zrela daleč bolj, kakor bi sodili po njenih letih; in mislim, da je prav, če rečem, da ima vse pozitivne lastnosti, ki bi jih starši želeli pri svojem otroku. Njeno versko prepričanje je dobro premišljeno, trdno in jasno. Mislim, da ne bo ničesar, še tako obsežno svetovanje od kogarsibodi ali pritisk njenih staršev ali kogarkoli drugega, tudi nalog tega sodišča ne, omajalo ali spremenilo njenega verskega prepričanja. Prepričan sem, da bi L. K. morali dati priložnost, da se s to boleznijo spoprime dostojanstveno in v miru.«

»Odredba je bila odpravljena.«

Lisa je z družino še isti dan odšla iz bolnišnice. Lisa se je z boleznijo v resnici bojevala dostojanstveno in mirno. Mirno je umrla doma, v rokah njenih ljubljenih, matere in očeta. S svojim ravnanjem se je pridružila vrstam drugih mladih Jehovovih prič, ki so dali Boga na prvo mesto. Zato se bo, z njimi, tudi veselila uresničitve Jezusove obljube: »Kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel« (Matevž 10:39, EI).

Ernestine Gregory

Pri sedemnajstih so Ernestini ugotovili, da ima levkemijo. Sprejeli so jo v bolnišnico, tam pa je odklonila, da bi ji zraven kemoterapije dajali še krvne produkte, ki so ji jih želeli predpisati zdravniki. Ker je Ernestine odklonila kri in želela brezkrvno zdravljenje, njena mati pa jo je pri tem podprla, je bolnišnica o zadevi poročala uradu socialnega skrbstva v Chicagu, v Illinoisu, v ZDA, ti pa so zahtevali sodni nalog za uporabo krvi. Pripravili so zasedanje, na katerem je sodišče poslušalo pričanje Ernestine, zdravnika, psihiatra in odvetnice, pa tudi drugih, ki so bili povezani z zadevo.

Ernestine je svojemu zdravniku povedala: Da ne želi krvi. Da se je sama tako odločila na osnovi tistega, kar je prebrala v Bibliji. Da tudi neprostovoljno dobljena krvna transfuzija pomeni nespoštovanje Božjega zakona in da je to zanjo greh, neglede na sodno avtoriteto. Da pa ne nasprotuje zdravljenju in da ne želi umreti. Da se ni tako odločila, ker bi hotela umreti in da to ni samomor, čeprav se ne boji smrti.

Stanley Yachnin, doktor medicine, je pričal, da ga je »impresionirala Ernestinina zrelost, njeno zavedanje same sebe«, prav tako njeno iskreno versko prepričanje. Povedal je še, da Ernestine razume naravo in posledice svoje bolezni. Dr. Yachnin zaradi njene dojemljivosti ne vidi potrebe, da bi povabili še psihiatra ali psihologa.

Kljub temu so povabili psihiatra dr. Nera Littnerja, ki je po pogovoru z Ernestine rekel, da je, po njegovem, zrela kakor nekdo med 18. in 21. letom. Izjavil je, da se Ernestine zaveda zapletov, ki bi nastali, če bi vzela ali zavrnila krvne tranfuzije. Rekel je, da se ni tako odločila, ker bi jo kdo vodil, ampak ker to sama veruje. Dr. Littner je rekel, da bi morali Ernestini dovoliti, da o tej stvari sama odloči.

Bolnišnična odvetnica Jane McAtee je pričala, da po pogovoru z Ernestine verjame, da Ernestine razume naravo bolezni in je »videti, da se svoje odločitve povsem zaveda ter sprejema tudi posledice«.

Ernestinino pričanje je zelo ganilo tudi sodišče. To je ugotovilo, da je Ernestine zrela sedemnajstletnica, ki se je sposobna glede zdravljenja pametno odločiti, pa je, presenetljivo, kljub temu izdalo ukaz, ki je dovoljeval krvne transfuzije. V bolnišnici sta dva zdravnika pripravila vse za krvno transfuzijo in čakala na odločitev sodišča. Ko je ta prispela, sta takoj na silo dala Ernestini transfuzijo, kljub njenemu energičnemu protestu. Na sodni odlok so se takoj pritožili, vendar niso mogli zaustaviti prenagljene transfuzije.

Da bi preprečili nadaljnje transfuzije, so se glede naloga sodišča prvič pritožili na Apelacijsko sodišče države Illinois. Apelacijsko sodišče je odločilo, z dva proti enemu, da Ernestine ni treba proti njeni volji prisiliti, naj sprejme krvne transfuzije. Sodišče je razsodilo, da ji prvi amandma z liste pravic jamči religiozno svobodo, poleg tega pa njena ustavna pravica do zasebnosti ščiti njeno pravico, da kot zrela mladoletnica odkloni krvne transfuzije iz verskih razlogov.

Nato se je urad za zaščito otrok glede odločitve apelacijskega sodišča pritožil na illinoiško Vrhovno zvezno sodišče. Illinoiško Vrhovno zvezno sodišče je potrdilo sklep sodišča, da ima Ernestine, čeprav je mladoletna, pravico odkloniti zdravljenje, ki se ji zdi sporno. To vrhovno zvezno sodišče je svojo odločitev temeljilo na civilnem pravu, ki jamči svobodno odločanje o svojem telesu tudi zrelim mladoletnikom. Merila, po katerih se presoja v primerih zrelih mladoletnikov v Illinoisu, je illinoiško Vrhovno zvezno sodišče takole povzelo:

»Če je jasno in prepričljivo, da je mladoletnica dovolj zrela, da se zaveda posledic svojega ravnanja in da je dovolj zrela, da presodi kakor kdo od odraslih, tedaj ji kot takšni civilno pravo daje pravico, da zdravljenje sprejme ali pa zavrne.«

Ernestine ni dobila nadaljnjih krvnih transfuzij in ni umrla zaradi levkemije. Ernestine je ostala trdna in postavila Boga na prvo mesto kakor mladi, o katerih smo govorili pred njo. Vsak od njih je prejel ,moč, ki presega normalno‘ (2. Korinčanom 4:7, NW).

[Okvir na strani 13]

Nevarnosti krvne transfuzije

V The New En­gland Journal of Medicine je v izdaji od 14. decembra 1989 pisalo, da je lahko v eni sami enoti krvi dovolj virusov aidsa, da okužijo 1,750.000 ljudi!

Zatem, ko so leta 1987 odkrili, da se aids prenaša s krvjo prostovoljnih krvodajalcev, so v knjigi Autologous and Directed Blood Programs potožili: »Izmed vseh ironij v zdravstvu je najbolj grenka ta, da se dragocena darovana kri, ki vzdržuje življenje, lahko izkaže kot smrtni pripomoček.«

Dr. Charles Huggins, direktor služb za krvne transfuzije v bolnišnici v Massachusettsu, ZDA, je dejal: »Kri je najnevarnejša snov, kar jih rabimo v zdravstvu.«

V Surgery Annual so takole sklenili: »Jasno je torej, da je najvarnejša tista krvna transfuzija, ki je ne dobite.«

Dr. John S. Spratt je, ker se rak po operaciji, kjer so dali krvne transfuzije, veliko pogosteje ponavlja, za The Amer­i­can Journal of Surgery od septembra 1986, dejal: »Kirurgi, ki operirajo raka, bi to verjetno morali opravljati brez krvi.«

V reviji Emergency Medicine so zapisali: »Naše izkušnje z Jehovovimi pričami bi lahko pomenile, da se nam ni treba več toliko, kot smo nekoč mislili, zanašati na krvne transfuzije z vsemi njihovimi možnimi zapleti.«

Revija Pathologist je omenila, da Jehovove priče odklanjajo kri in zapisala: »Na razpolago je precej dokazov, ki podpirajo njihove argumente za odklanjanje krvi, kljub nasprotnemu zatrjevanju krvnih bank.«

Dr. Charles H. Baron, profesor prava na Bostonski visoki pravni šoli, je o tem, da Jehovove priče odklanjajo kri, dejal: »To koristi vsej ameriški skupnosti. Zaradi delovanja Odborov Jehovovih prič za stike z bolnišnicami danes manj radi dajejo nepotrebne krvne transfuzije, ne samo Jehovovim pričam, temveč bolnikom na splošno.«