”Naša naloga je bila samomor“
OB ZORI, 15. AVGUSTA 1945 smo bili že daleč na južnem Pacifiku. Kot član Kaiten Special (Suicide) Attack Corps (Posebne napadalne samomorilske enote, imenovane kaiten) sem bil na podmornici A-367. Vsi smo osupli obstali na svojih mestih, ko je cesar po radiu objavil vest o predaji. Pacifiška vojna je bila končana.
V desetih dneh smo se vrnili na Japonsko. Tisti, ki nam je bila mornarica poklic, nismo razumeli, zakaj so drugi mornarji izgledali tako srečni, kljub demobilizaciji in izgubi vojne! Kako mučno je bilo gledati ljudi, kako so se veselili konca vojne, ko pa je toliko mladih mož umrlo za svojo deželo!
Samomorilsko poslanstvo
Mislil sem na čas pred kakimi osmimi meseci, ko sem diplomiral na Pomorski obrambni podmorniški in Podmorniški šoli. Bil je 25. december 1944 in pravkar sem prejel nalog, da služim na podmornici A-367. Ko smo na novoletni dan leta 1945 stopili na podmornico v pristanišču Yokosuka, smo dobili povelje za sodelovanje v posebnih napadalnih manevrih. Besedi ”posebni napad“ sta pomenili samomorilski napad, podobno napadu kamikaz v zraku. Imenovali so nas Oddelek šimbu posebnih napadalnih enot kaiten.
Pred manevri smo odpluli v Kure, večje pristanišče blizu Hirošime, tam naj bi podmornico pripravili za naloge kaiten. Kaiten je bil preoblikovan torpedo z majhnim kontrolnim prostorom za eno osebo v srednjem delu plovila. Operater ga je po izstrelitvi z zgornje palube podmornice usmerjal, da je zadel cilj, odtod ime človeški torpedo. Ko je bil izstreljen, ni bilo vrnitve. Zadet cilj je pomenil junaško smrt, zgrešen cilj pa je bil pasja smrt, tako pravijo Japonci, kadar kdo zaman umre.
Mislili smo, da je smrt za domovino veličastna prednost. Ko nas je poveljujoči oficir povabil, naj se javijo prostovoljci, ki želijo biti člani samomorilskih oddelkov, smo vsi stopili naprej kot en mož. Čeprav nisem bil operater kaitena, so nas vse v posadki smatrali za člane samomorilskih napadalnih enot. Kakšna čast!
Potem smo vadili iztrelitev kaitenov, za iztrelitev smo pripravili pet kaitenov, montiranih na gornji palubi. Pluli smo proti Pacifiku po priobalnem morju, stal sem na palubi in opazoval lepoto zgodnjega poletja. Premišljeval sem, kakšna nagrada čaka teh pet plovil smrti in to je oživilo sladke in grenke spomine na dni, ko sem bil še v pomorski šoli.
Pomorsko šolanje
Že od otroštva sem želel biti pomorščak, zato sem se leta 1944 z 18 leti vpisal na Pomorsko minersko šolo. Prva dva meseca so nas vadili v osnovah kopenskega bojevanja in imeli smo tečaj o splošnem pomorstvu. Po tem so šolo preimenovali in tako je postala Obrambno podmorniška šola. Učili so nas o delovanju hidrofonov in sonarja, tako smo lahko popolnoma usposobljeni odhiteli na fronto.
Prva dva dni smo se v šoli počutili kot gostje. Inštruktorji so nam prijazno razložili vse, kar nismo razumeli. Potem pa je tretjega dne prišla prva ”prilagoditev“. Takoj ko je nadzorni oficir opravil obhode, potem ko smo bili že v posteljah, smo slišali ukaz inštruktorja: ”Vstanite! Vsi na palubo!“ Ne vedoč, kaj bi, smo tekali naokrog kot slepi. ”Zganite se! Pohitite! V vrsto!“ Na nas so leteli očitki. Ko smo se končno razvrstili, so nam rekli: ”Fantje, potrebujete več morale.“ In začelo se je ”prilagajanje“. V mornarici to pomeni tepež. Rekli so nam, naj stojimo z razkoračenimi nogami in stisnemo zobe, da ne bi padli, ali se ugriznili. Potem so sledili zaporedni udarci po obrazu.
Prilagojevanje je bilo kolektivno. Če je kdo v oddelku naredil napako, smo bili vsi deležni prilagoditve. Pogosto so nas s palico, podobno tisti za baseball tepli po zadnjicah. To je bila ”palica za vlivanje vojakovega duha“. Verjetno so bile te prilagoditve vrsta skupinskega dela, ki je bilo na morju še kako potrebno. Vsakič, ko sem doživljal tako prilagoditev, sem se spraševal, če bo to res pomagalo v pravem boju.
Po diplomi na Obrambno podmorniški šoli sem se vpisal na Podmorniško šolo. Zdaj smo se učili biti na drugi strani obrambe; vadili smo, kako s podmornice ujameš zvok ladje in kako jo napadeš. Tukaj je bilo šolanje celo strožje in to po načelu, ki ga japonska mornarica imenuje urnik ”Pon-Pon-Tor-Sr-Četr-Pet-Pet“. Z drugimi besedami — brez prostih dni ob koncu tedna.
Samomorilski napad
”Zdaj smo prepluli Bungo kanal“, je donelo iz zvočnika in me zdramilo iz spominov. ”Pluli bomo na površini do jutri zjutraj. Pričakujemo, da boste dovršili to poslanstvo kot Oddelek šimbu posebnih napadalnih enot kaiten. Dodeljeno delo opravite najboljše.“ Naša naloga je bila čakati v zasedi na oskrbovalne ladje, ki so plule med Okinavo in Guam-om in jih uničiti. Štiri dni smo se ob zori potopili in ob mraku izpluli.
Ob dveh popoldan petega dne smo odkrili izvor zvoka. Bili smo kakih 14 metrov globoko in zaprti, tarčo smo opazili skozi periskop. Nenadoma so povelja kar deževala.
”Vsi na svoja mesta!“
”Kaiteni pripravljeni!“
”Operaterji v plovila!“
Ko so operaterji s trakovi Vzhajajočega sonca okrog glave hiteli po ozkem hodniku, se je posadka ob steni vzravnala in pozdravila v slovo.
Naglo so se po lestvi vzpenjali v komunikacijski prostor (prehod, ki je vodil h torpedom), se obrnili proti odprtini na krovu in salutirali kot bi zavpili: ”Hvala vsem, ker ste za nas dobro skrbeli. Od tega se poslavljamo!“ Tisti spodaj so bili tiho, negibnih obrazov.
”Vsa vozila pripravljena za izstrelitev!“ Glas dežurnega častnika se je tresel, ko je prenašal kapitanovo povelje.
”Cilj: velika oskrbovalna ladja in rušilec“, je objavil kapitan. ”Plovilo št. 1 ne dela. Tako bosta štartali št. 2 in št. 3. Ostali v pripravljenosti!“
”Plovilo št. 2, gremo!“
”Plovilo št. 3, gremo!“
Vžig prvega! Vžig drugega! Žične obroče, s katerimi so bili kaiteni pritrjeni, so odpeli in paluba se je stresla. Plovilo št. 2 je sunkovito odplulo in medtem ko smo še slišali njegovo gromovito bobnenje, mu je sledilo plovilo št. 3. Mislil sem na otroške obraze operaterjev. Osredotočil sem se na delo, kaitene sem spremljal s hidrofoni.
”Zdaj bi že morala zadeti cilja“, je nekdo zamrmral. Izstreljeni so bili šele pred 15 minutami, nam pa se je to zdelo kot ura ali še več. ”Bu-um!“ je zadonela eksplozija, kmalu ji je sledila še ena.
”Mornariški podčastnik Chiba je zadel cilj!“
”Mornariški podčastnik Ono je zadel cilj!“
Zavladala je tišina. Nihče ni niti trenil, kaj šele zakašljal. Nekateri so držali stisnjene dlani v smeri eksplozije in molili. Člani posadke so nemo stali in po licih so jim polzele solze. Neverjetno mirna scena za tako bleščeč uspeh.
Med osebnimi dokumenti mornariškega podčastnika Ona smo našli poslovilno pesem. Po japonski tradiciji človek, ki sluti, da bo umrl, napiše pesem. Napisal je: ”Ko cveto češnjeva drevesa Stare Japonske in odpadejo cvetni listi, padejo globoko v morje.“ Bilo mu je 19 let.
Letalski napad!
Prežali smo na sovražnike, se pred sončnim vzhodom potapljali in se na površje dvigali po sončnem zahodu. Po dveh tednih neuspešnega iskanja je kapitan objavil, da se takoj vračamo v Kure. Posadka je bila navdušena. Ta čas ko je bila podmornica zasidrana v pristanišču Kure zaradi popravil in oskrbe z živežem, smo mornarji postopali po lokalih.
Bilo je 15. junija 1945. Zasidrani smo bili na pomolu blizu vojaškega pomorskega skladišča in se pripravljali na naslednjo nalogo. Sirene so oznanile letalski napad. Za priprave ni bilo časa. Ogromna skupina bombnikov B-29 se je bližala skladišču. Skočil sem z zgornje palube na pomol, da bi odvezal prednjo sidrno verigo. Zavpil sem mornariškemu podčastniku Moriju, ki se je pravkar vrnil, naj odveže zadnjo sidrno verigo. Podmornica je odplula, midva pa sva ostala na pomolu.
Poiskala sva zavetišče v zaklonišču blizu pomola, toda bilo je natrpano z delavci iz vojaškega skladišča. Ko sva stala pri vhodu, je padla bomba in vrglo naju je ven. Bilo je nevarno, zato sva se odločila zbežati v votline na hribu za skladiščem. Koristila sva triminutne intervale med napadi bombnikov. Ko je ena skupina bombnikov preletela, sva pohitela in stekla proti hribu. Ko sem prišel do votline je za mano eksplodirala bomba in vrglo me je noter. Na srečo nisem bil ranjen. Toda nikjer nisem videl mornariškega podčastnika Morija, ki je tekel za mano. Takoj ko je minil zračni napad, sem ga začel iskati vso pot nazaj do pomola. Bombe so izkopale mnogo velikih lukenj. Tovariša sem iskal toda brez uspeha.
Nikdar še nisem videl toliko mrtvih in ranjenih. Grozovitost in ničevost vojne sta me presunila bolj kot kdajkoli prej. Mislil sem si, da ni niti Boga niti Bude. Če bi bila, ne bi nikdar dopustila takih grozot.
Našel sem Boga vrednega zaupanja
Samo dva meseca po zračnem napadu sem tistega poletnega dne na Južnem Pacifiku moral sprejeti poraz japonskega cesarstva. Nekaj časa sem opravljal priložnostna dela, potem pa sem se 20. novembra 1945 vrnil domov. Že po dveh dneh sem dobil delo pri japonski narodni železnici. Naslednjih 30 let sem delal kot sprevodnik in postajni uradnik v mnogih mestih na otoku Šikoku. Zaradi izkušenj med vojno so se po moji glavi rojevale same ateistične misli.
Leta 1970 sem bil dodeljen na postajo Sako v sosednji prefekturi, do tja je bilo tri ure vožnje. V službo sem se vozil z vlakom in med potjo bral časopise in revije. Vsako jutro, ko sem odprl svojo aktovko, sem vedno na vrhu našel Stražni stolp in Prebudite se! Moja žena, ki je pravkar postala ena izmed Jehovovih prič, mi jih je dala tja. Prvič sem se razburil, ko sem zagledal časopisa in ju vrgel na polico za prtljago. Sovražil sem vero in osorno nasprotoval ženinemu verovanju. ”Nikdar več mi ne dajaj v mojo aktovko časopisov,“ sem kričal nanjo, ko sem se vrnil domov. Toda naslednjega dne sem spet našel časopisa.
Nekega dne sem opazoval nekoga, ki je s police za prtljago vzel časopise in jih začel brati. ’Le kaj je v njih tako zanimivega?‘ sem se čudil. Ko sem videl, da se je to zgodilo nekajkrat, sem nekega dne tudi jaz malomarno pregledal Stražni stolp, potem ko sem prebral svoje časopise. Nisem pravzaprav razumel, kaj je bilo napisano v njem, toda Prebudite se! se mi je zdel bolj zanimiv. Že ko sem časopisa prvič prebral, se mi je zdelo, da je v njih nekaj, kar ostali časopisi nimajo. Od takrat sem redno bral oba časopisa. Toda vedite, da jih zaradi svojega nasprotovanja nikdar nisem bral doma, sčasoma pa sem tudi razumel, zakaj žena odhaja vsak dan na oznanjevanje.
V začetku leta 1975 se mi je zdravje poslabšalo in aprila istega leta sem se upokojil. Zdravniki so odkrili raka na žrelu. Ko sem bil v bolnišnici, me je neka Jehovova priča obiskoval in mi podaril New World Translation of the Christian Greek Scriptures (Novi svet prevod Krščanskih grških spisov) in knjigo Ali s sedanjim življenjem vse mine? Dolgočasil sem se, ker pa sem dobil Biblijo v poklon, sem zdaj imel izgovor, da sem jo prebiral.
Po odhodu iz bolnišnice me je ta mož takoj obiskal. Prva dva obiska sta bila le prijateljska pogovora. Pogovarjala sva se o izkušnjah iz vojne. Ob tretjem obisku pa mi je ponudil biblijski študij, ki sem ga tudi sprejel. Premagal sem ateistično miselnost, ki je bila posledica izkušenj iz vojne in končno sem se na okrožnem kongresu leta 1980 krstil. Od takrat imam prednost služiti drugim in pred kratkim so me imenovali za starešino v naši skupščini.
Če se ozrem nazaj, mi je jasno, zakaj so politični in vojaški voditelji lahko vzgajali mlade može, da so nesebično darovali življenje za domovino. Spodbujale so jih mogočne sile Satana Hudiča, kot mi je razkril študij Božje besede, Biblije. Za kulisami masovne histerije samomorilskih poslanstev zdaj lahko vidim Satanov sadistični namen. V Razodetju 12:7-9, 12 je to takole napovedano: ”Nato se je v nebesih razvnela vojna: Mihael in njegovi angeli so se bojevali proti zmaju. Tudi zmaj se je bojeval in njegovi angeli. Toda ni zmagal, tako da v nebesih ni bilo več prostora zanje. Veliki zmaj, stara kača, ki se imenuje hudič in satan in ki zapeljuje vesoljni svet, je bil vržen na zemljo, z njim vred pa so bili vrženi tudi njegovi angeli. Zatorej se veselite, nebesa, in vi, ki prebivate v njih! Gorje pa vama, zemlja in morje, ker je hudič stopil na vaju, poln divjega besa, ker ve, da ima le malo časa!“
Dolgo sem bil zaslepljen z mišljenjem, da so samomorilska poslanstva čast, zdaj pa lahko vidim odkrito resnico. Vidim, kdo je bil kriv moje slepote. Besede apostola Pavla v Drugem pismu Korinčanom 4:3-6 nam to takole razjasnijo: ”Če je pa naš evangelij zakrit, je zakrit za tiste, ki so na poti pogubljenja, za nevernike, ki jim je bog tega sveta zaslepil um, tako da jim ne zasveti luč evangelija o veličastvu Kristusa, ki je podoba Boga. Saj ne oznanjamo sebe, ampak Gospoda Jezusa Kristusa, sebe pa le kot vaše služabnike zaradi Jezusa. Bog, ki je rekel: ’Iz teme bo zasvetila luč,‘ je zasijal v naših srcih, [da] bi jasno spoznali veličastvo Boga, ki žari na obrazu Jezusa Kristusa.“
Spoznanje resnice in edinega živega in pravega Boga lahko primerjam s sladkobo, da, s svežino zraka, ki smo jo občutili, ko smo se s podmornico dvignili in odprli loputo. Nihče te sladkobe in svežine ni mogel ceniti bolj kot mi. Za to duhovno osvežitev pa sem globoko hvaležen Jehovu. Hvaležen pa sem tudi ženi za njeno vztrajnost, da bi z mano delila biblijsko resnico in da ni popustila vseh deset let, vse dokler končno nisem posvetil življenja Bogu. Kot rezultat tega sem zdaj zaposlen v krščanski službi, poslanstvu živega Boga, ki rešuje življenja. (Pripovedoval je Yoshimi Aono.)
[Slika na strani 24]
Hvaležen sem, da je žena vztrajala in da sem zdaj v življenje rešujoči službi živega Boga