Poizkusi na živalih — silovite reakcije

ČE BI poznal natančno število štirinožcev, ki jih po vsem svetu vsako leto uporabijo za laboratorijske poizkuse in za vzorce pri medicinskem raziskovanju, bi se najverjetneje kar zgrozil. Po nekaterih ocenah naj bi za raziskovalne namene samo v Združenih državah Amerike letno uporabili najmanj 17 milijonov živali — psov, mačk, opic, morskih prašičkov in zajcev. Podgane in miši predstavljajo 85 odstotkov te številke. Ker ne obstajajo natančni zapisi o tem, kje in koliko živali se uporabi v te namene, imajo nekateri strokovnjaki to številko v najboljšem primeru za slabo oceno. Nekateri viri navajajo številko 100 milijonov samo za Združene države Amerike. Ali so te te številke presunile?

Ali se zgroziš že samo, če pomisliš na vse to, pa čeprav žrtve teh kosmatincev niso zaman? Ali se ti zdi ta pokol nenraven? Poizkusi na živalih se gnusijo milijonom ljudi. Nekateri imajo zlorabo živali za speciesizem. Speciesist je nekdo, ki ”je usmerjen k interesom svoje lastne vrste in proti interesom druge vrste“. (Point/Counterpoint Responses to Typical pro-Vivisection Arguments) Po mnenju borcev za zaščito živali speciesisti mislijo, da ”cilj opravičuje sredstvo in da morajo trpinčiti [živali], da bi povzročili dobro [ljudem]“.

Po drugi plati pa lahko stališče znanstvenikov povzamemo z naslednjimi vprašanji: Ali odklanjaš sistem, ki zagovarja ubijanje živali, da bi se zdravniki lahko naučili novih operativnih metod v korist človeka ali preprečitev širjenja smrtonosnih bolezni? Ali si se pripravljen odpovedati novim, življenje rešujočim zdravilom samo zato, ker veš, da so bila najprej preizkušena na živalih? Ali bi pristal na to, oziroma bi raje videl, da bi za operativne poizkuse namesto živali uporabili tvojega možgansko mrtvega, toda še živega otroka ali pa starše? In nazadnje: Ali bi odklonil poizkuse na živalih, ki bi lahko tebe ali pa koga od tvojih dragih obvarovali pred mučno boleznijo ali smrtjo, v prepričanju, da je za rešitev človeka nenravno žrtvovati žival? Mnogi bodo rekli, da je to dilema, ki se je ne da tako lahko razrešiti.

Gibanje za zaščito živalskih pravic

Kakorkoli že, v 1980-ih letih se je pričela razvijati miselnost zoper uporabo živali za poskuse. Danes se je to nezadovoljstvo izoblikovalo v svetovno mrežo aktivnih skupin, katerih število in moč kar naprej rasteta. Glasno zahtevajo popolno ukinitev uporabe živali za medicinske in laboratorijske poizkuse.

Borci za živalske pravice glasno opozarjajo nase — z demonstracijami, političnim vplivom, tiskom, radiom, televizijo in še posebej z nasilnimi akcijami. Znan kanadski borec proti poizkusom na živalih, takole misli o tem osvobodilnem gibanju: ”Hitro se širi po Evropi, Avstraliji in Novi Zelandiji; v Združenih državah Amerike pridobiva na moči; porast v Kanadi je fenomenalen. Pojavlja se cela vrsta globalnih mrež in svet na splošno podpira bolj agresivno gibanje za zaščito živalskih pravic.“

Nekateri od teh ”agresivnejših“ so pripravljeni svoje zahteve doseči tudi z nasiljem. V zadnjih letih so borci za živalske pravice v Združenih državah Amerike divjaško uničili najmanj 25 raziskovalnih laboratorijev. V nekaterih univerzitetnih laboratorijih so eksplodirale bombe. Ti napadi so povzročili na milijone dolarjev škode. Uničili so mnogo pomembnih zapiskov in dragocenih podatkov. Poizkusne živali so izpustili na svobodo. V eni takšnih akcij so bili uničeni dragoceni raziskovalni rezultati o otroški slepoti. Uničili so opremo, vredno na stotisoče dolarjev.

Neka bojevita skupina je v odprtem pismu univerzitetnemu vodstvu in sredstvom javnega obveščanja zapisala, da je uničenje 10 000 dolarjev vrednega mikroskopa s 5 dolarjev vredno jekleno palico v 12 sekundah ”kar dobro povračilo investiranja v palico“. V nekem drugem raziskovalnem inštitutu so zdravniki in znanstveniki našli zapiske in raziskovalni material prepojen s krvjo, po stenah pa so z razpršilcem izpisali osvobodilna gesla. Neko poročilo govori o ”nadlegovanju znanstvenikov in njihovih družin, ki vključujejo tudi morilske grožnje.“ Nasprotniki poizkusov na živalih so v Združenih državah Amerike proti posameznim znanstvenikom razglasili že z več kot ducat groženj s smrtjo ali nasiljem. V oddaji londonskega BBC je leta 1986 neki komentator rekel naslednje: ”Aktivne nasprotnike združuje prepričanje, da so neposredne akcije — uničevanje lastnine ali celo življenja — v vojni za osvoboditev živali, etično opravičljive.“

Neka voditeljica gibanja je leta 1986 izjavila naslednje: ”Doslej ni bil še nihče poškodovan, toda nevarnost je velika. . . . Prej ali slej bo nekdo udaril nazaj in tedaj bodo lahko ljudje poškodovani.“ V istem intervjuju je napovedala nasilje v Veliki Britaniji in Zahodni Nemčiji. Napadi z zažigalnimi bombami in druga nasilna dejanja so potrdila njene napovedi. V Združenih državah Amerike so že poskušali umoriti človeka, čigar podjetje opravlja poizkuse na živalih. Le hitro policijsko posredovanje ga je rešilo pred bombnim napadom. Toda vsi nasprotniki opravljanja poizkusov na živalih ne zagovarjajo takšnih nasilnih in nezakonitih metod.

Zakaj nasprotujejo?

Po pisanju časopisa The Journal of the American Medical Association, ”lahko nasprotnike uporabe živali za biomedicinske raziskave razdelimo v dve osnovni skupini: prvič, na tiste, ki jim gre zgolj za blaginjo živali in ki sicer ne nasprotujejo biomedicinskemu raziskovanju, toda želijo imeti zagotovilo, da se bo z živalmi ravnalo kar najbolj humano, da bo število živali zmanjšano na najmanjše možno število in da bodo le te uporabljene samo takrat, kadar bo to zares potrebno.“ Najnovejše raziskave javnega mnenja kažejo, da je ta manj glasna skupina v večini.

V drugi skupini so, po mnenju istega vira, ”tisti, ki se ukvarjajo z živalskimi pravicami in imajo bolj radikalno stališče. Povsem odklanjajo uporabo živali za biomedicinske raziskave.“ Svetovalec ene takšnih skupin je dejal: ”Živali imajo temeljne in neodtujljive pravice. V kolikor žival lahko občuti bolečino ali strah, ima pravico, da se ji teh stvari ne vsiljuje.“ Nek drug govornik je rekel: ”Nobene razumne osnove ni za trditev, da ima človek posebne pravice, najsi gre za podgano, svinjo, psa ali človeka, vsi so sesalci.“

Mnogi prepričani borci za zaščito živali nasprotujejo uporabi živali v prehrambene namene, za oblačila, šport in celo za domače ljubljenčke. Nasprotniki ribolova in uporabe rib za prehrano mečejo ribiče v vodo. Ljudi, oblečene v krznene plašče in v oblačila iz živalskih kož, zmerjajo po cestah. Tisti z bolj radikalnimi pogledi na uporabo in zlorabo živali so že vdrli v trgovine in uničili dragocene krznene plašče. Eden izmed njih je rekel: ”Za zajtrk ne jem jajc in ne nosim usnja.“ ”Praktično v vsaki rezini slanine in v vsakem navidezno nedolžnem jajcu se skriva dolga zgodovina neznosnega trpljenja“, je pisalo na nekem letaku organizacije Humane Society v Združenih državah Amerike. Sklicujoč se na fotografije svinj in kokoši, zaprtih v tesnih zabojih in kletkah, so v listu obtožili prehrambeno industrijo, da ti pogoji, ki so v tej panogi običajni, ”napravljajo jajce s slanino za ’zajtrk groze‘.“ Očitno igrajo pri zaščiti živalskih pravic pomembno vlogo tudi močna in odkritosrčna čustva.

Grozljivke

Mnogi menijo, da je oporekanje poizkusom na živalih popolnoma upravičeno. V enem izmed najbolj razvpitih primerov je vpleten Laboratorij za poškodbe glave znane ameriške univerze. Video trakovi, ukradeni ob neki akciji za osvoboditev živali, kažejo ”opice, ki so jih udarjali po glavah, znanstveniki pa so se smejali ob krčevitih gibih bitij s poškodovanimi možgani“, je septembra 1988 poročala revija Kiwanis. Ukinili so vladne podpore temu laboratoriju.

Obstaja tudi zloglasen Draize-test, s katerim so seznanjeni proizvajalci kozmetike, šamponov, pralnih praškov in lužin. S pomočjo tega testa naj bi izmerili razdraženost zaradi proizvodov, ki bi lahko prišli v oči. Pri tem zaprejo šest do devet angora (albino) zajcev v zaboje, iz katerih jim gledajo samo glave. To jim preprečuje, da bi si, ko jim v oči kanejo kemikalijo, s tačkami drgnili oči. Poročajo, da zajci vpijejo od bolečin. Ta test ogorčeno odklanjajo celo mnogi raziskovalci in ga poizkušajo prepovedati. Borci za zaščito živalskih pravic so dokumentirali že mnogo grozljivk iz živalskih laboratorijev.

Živalski zaščitniki nimajo preveč dobrega mnenja niti o nevrologu dr. Robertu Whitu, ki smo ga omenili v predhodnem članku. Ameriška družba nasprotnikov seciranja živih organizmov je zapisala, da je ta nevrolog ”zloglasni clevelandski razteleševalec živih živali, ki presaja opičje glave in v tekočinah ohranja opičje možgane pri življenju izven telesa.“

Kot pri mnogih drugih sporih, obstajata tudi tukaj dve skrajnosti. Obstaja pa tudi srednja pot. Mnogi se poizkušajo okoristiti najboljših strani in izključiti najslabšo. Ali torej obstajajo kakšne uporabne alternative poizkusov na živalih? Ali je popolno zavračanje poizkusov na živalih edina uporabna, uravnotežena rešitev? Ta vprašanja bomo obravnavali v naslednjem članku.

[Okvir na strani 9]

Različna stališča

”PREPRIČAN sem, da imajo živali pravice, ki se sicer razlikujejo od naših, toda so ravno tako neovrgljive. Verjamem, da imajo živali pravico, da jih ne izpostavljamo bolečinam, da jih ne strašimo in jih pustimo kako drugače trpeti. . . . Imajo pravico, da z njimi nismo surovi, pa naj gre za prehrano, zabavo ali kakršne koli druge namene.” (Borec za varstvo narave Roger Carac, ABC-TV poročila, ZDA [Newsweek, 26. decembra 1988])

”Če gledam celotno sliko, ne morem zanikati vsega dobrega, kar je prineslo raziskovanje. Cepiva, terapevtske in operativne metode in postopki, razviti v laboratorijih, so v našem stoletju drastično podaljšali človekovo pričakovano življenjsko dobo. . . . Če gledamo na zadevo v tej luči, bi lahko imeli neuporabo živali za znastvene poizkuse za nehumano: Dana nam je bila možnost naučiti se, kako naj lajšamo bolezni, nismo pa je izkoristili.“ (Marcia Kelly, Health Sciences, jesen 1989, Univerza v Minnesoti)

”Zavračam poizkuse na živalih in to ne le iz etičnih, temveč predvsem iz znastvenih razlogov. Izkazalo se je, da rezultatov poizkusov na živalih na noben način ni mogoče uporabiti na ljudeh. Obstaja naravni zakon o izmenjavi snovi . . . , po katerem biokemične reakcije ugotovljene pri neki vrsti, zadevajo le to vrsto in nobeno drugo. . . . Poizkusi na živalih zato zavajajo, so nesmiselni, dragi in povrhu še grozljivi.“ (Gianni Tamino, raziskovalec na najpomembnejši italijanski medicinski fakulteti, ki je v sklopu padovske univerze)

[Slika na strani 7]

Zaprti zajčki pripravljeni za Dreize test na očeh

[Vir slike]

PETA

[Navedba vira slike na strani 8]

UPI/Bettmann Newsphotos