Poizkusi na živalih — blagoslov ali prekletstvo
V KOLIKOR pripadaš mnogim milijonom ljudi, rojenim za začetku tega stoletja, najverjetneje veš, da je dolžina tvojega življenja zdaleč presegla pričakovanja ljudi, ki so bili prisotni ob tvojem rojstvu: staršev, zdravnika ali babice. Če si se rodil v Združenih državah Amerike, Kanadi ali Evropi, tedaj je okoli leta 1900 pričakovana dolžina tvojega življenja znašala kakšnih 47 let, v drugih delih sveta pa še manj. Današnja pričakovana življenjska doba v mnogih deželah presega 70 let.
Toda, ne glede na to koliko smo stari, živimo v svetu polnem protislovij. Naši stari starši in prastarši so bili priče mnogim neustavljivim boleznim, ki so desetkale njihovo generacijo. Koze na primer, so vsako leto zahtevale na tisoče življenj, milijone ljudi pa so zaznamovale do konca njihovega življenja. Svoj davek so terjale tudi epidemije gripe. Ena takšnih epidemij je v enem samem letu (1918/1919) vzela 20 milijonov človeških življenj. Po koncu prve svetovne vojne je epidemija tifusa v Rusiji pomorila 3 milijone ljudi. V mnogih drugih državah so med drugo svetovno vojno prav tako izbruhnile epidemije tifusa. Po nekaterih ocenah je bolezni podlegel vsak četrti ukuženi.
Strašna otroška paraliza, znana tudi pod imenom poliomyelitis, je vsako leto zmanjšala svetovno prebivalstvo za približno 30 000 ljudi, nadaljnje tisoče, še posebej otroke, pa je bolezen pohabila. Pozabiti ne smemo tudi na otroke, ki niso preživeli svojega prvega srečanja s trebušnim tifusom, davico, škrlatinko, ošpicami, oslovskim kašljem ali pljučnico. Spisku kar ni videti konca. Povprečno je od 100 000 otrok, rojenih v letu 1915, 10 000 umrlo že pred svojim prvim rojstnim dnem. Možganskih tumorjev ni bilo mogoče operirati. Možnost odprtja zamašenih arterij niso poznali. Zdravniki so bili nemočni glede srčnih infarktov in rak je pomenil zanesljivo smrt.
Toda kljub vsem tem smrtonosnim nadlogam, ki svet pestijo že od konca prejšnjega stoletja, se je pričakovana življenjska doba človeka podaljšala za približno 25 let. V mnogih deželah sveta znaša pričakovana življenjska doba otroka, ki se rodi v našem času, približno 70 let.
Cena za podaljšanje življenja
Na srečo danes mladi ljudje komajda še umirajo za boleznimi, ki so pobrale mnogo ljudi prejšnjih generacij. Toda gotovo ne bi bili preveč veseli, če bi vedeli, da mora biti mnogo njihovih živalskih ljubljencev — psov, mačk, zajcev, opic in drugih — žrtvovanih za medicinske raziskave, ”da bi ljudje lahko dlje in bolj zdravo živeli“, kot radi poudarjajo znanstveniki.
Dejansko so bile vse bolezni, ki jih je človek v tem stoletju iztrebil oziroma spravil pod svoj nadzor (otroška paraliza, davica, mumps, ošpice, rdečke, koze in druge), premagane zahvaljujoč poizkusom na živalih. Narkotiki in sredstva za lajšanje bolečin, intravenozno hranjenje in zdravljenje, obsevanje in kemoterapija proti raku — vse to je bilo najprej preizkušeno na živalih. Vse našteto pa je le majhen drobec iz celotnega seznama.
”V sodobni medicini dejansko ne obstaja skorajda nobena pomembnejša terapevtska ali operativna metoda, ki bi jo bilo mogoče razviti brez poizkusov na živalih,“ je pojasnil znani nevrolog dr. Robert J. White. ”Raziskave na psih in drugih živalih, so pripeljale do odkritja insulina in s tem do možnosti uravnavanja sladkorne bolezni, omogočile so operacije na odprtem srcu, uporabo srčnih spodbujevalnikov in napredek na celotnem področju presajevanja organov. Otroška paraliza . . . je bila zahvaljujoč preventivnemu cepljenju, ki je bilo izpopolnjeno na opicah, v Združenih Državah Amerike skorajda povsem zatrta. S pomočjo poizkusov na živalih, so raziskovalci lahko povečali uspešnost zdravljenja otrok obolelih za akutno limfatično levkemijo od štirih odstotkov v letu 1965, na današnjih 70 odstotkov.“
O vlogi poizkusov na živalih poroča bivši laboratorijski asistent Harold Pierson, ki je delal v ekipi dr. F. C. Robbinsa na Western Reserve University (Cleveland, Ohio, ZDA). Za Prebudite se! je povedal, da je njihov program za razvoj cepiva proti otroški paralizi, vključeval tudi poizkuse na opičjih ledvicah. Tkivo ene ledvice so lahko uporabili za tisoče testov. Takole pojasnjuje: ”Z opicami smo vedno ravnali humano. Operirali smo jih izključno v narkozi. Z gotovostjo lahko rečem, da z živalmi nismo bili premišljeno kruti. Toda živali so bile kljub temu zaradi operacij neprostovoljne žrtve znanstvene brutalnosti.“
Srčne operacije in Alzheimerjeva bolezen
Kot neposreden rezultat poizkusov na živalih, so bile razvite nove operativne tehnike, ki omogočajo čiščenje s holesterinom zamašenih arterij. S tem so preprečili mnoge srčne infarkte — najpogostejšega povzročitelja smrti v zahodnem svetu. S pomočjo poizkusov na živalih so se zdravniki usposobili za operativno odstranjevanje velikih možganskih tumorjev in za prišitje odrezanih udov, kot na primer rok, nog, dlani in prstov. Doktor Michael DeBakey, ki je opravil prvo uspešno premostitveno operacijo na srčni venčni arteriji, je rekel: ”Na mojem področju kliničnega raziskovanja, dejansko skoraj vsak pionirski podvig v kirurgiji krvnih obtočil temelji na poizkusih na živalih.“
Dr. Zaven Khachaturian iz Ameriškega Gerontološkega inštituta, se je takole izrazil o Alzheimerjevi bolezni: ”Še pred osmimi leti smo bili praktično na ničelni točki. Neverjetni napredek pri raziskovanju Alzheimerjeve bolezni temelji na našem vlaganju na področju osnovnega preučevanja možganov, ki sega vse do 1930-ih let tega stoletja.“ Pri svojem delu v veliki meri uporabljajo živali in dr. Khachaturian je pripomnil, da imajo ključno vlogo tudi pri nadaljnjih raziskavah.
AIDS in Parkinsonova bolezen
Najintenzivnejše raziskovanje za katerega se razdajajo znanstveniki in imunologi, velja cepivu proti smrtonosnemu AIDS-u, ki bo po ocenah nekaterih strokovnjakov samo v Združenih državah Amerike do leta 1991 terjal približno 200 000 žrtev. Leta 1985 je znanstvenikom v New England Regional Primate Centru uspelo na opicah makak (opice iz družine Rhesus) izolirati virus STLV-3 (SAIDS, opičji AIDS) in ga prenesti na druge opice. Dr. Norman Letvin, imunolog s tega centra, je pojasnil: ”Sedaj, ko smo virus izolirali, imamo živalski model, po katerem bomo lahko razvili cepivo za opice in za ljudi. Z nadzorovanim raziskovanjem zelo majhnega števila živali, se lahko naučimo mnogo več kot z opazovanjem na stotine človeških bolnikov obolelih za AIDS-om.“
Človek se je v iskanju odgovorov na zapleteni vprašanji, kako bi mogel — pa čeprav le za omejen čas — izboljšati in ohraniti svoje nepopolno življenje, obrnil na živali. Toda poizkusi na živalih v medicinsko raziskovalne namene odpirajo pomembna moralna in etična vprašanja, ki jih ni mogoče tako preprosto rešiti.
[Okvir na strani 5]
Poizkusi na živalih — že stara praksa
UPORABLJANJE živali za boljše razumevanje človeške fiziologije, ni iznajdba 20. stoletja. Že kakšnih 2000 let uporabljajo živali za medicinsko raziskovanje. Zapiski iz Aleksandrije (Egipt) iz tretjega stoletja pred našim štetjem pripovedujejo, da je filozof in znanstvenik Eratosten na živalih preučeval telesne funkcije, za katere je menil, da so podobne človeškim. V četrtem stoletju je grški znanstvenik Aristotel pri svojih raziskavah na živalih zbral dragocene informacije o zgradbi in delovanju človeškega telesa. Pet stoletij kasneje je grški zdravnik Galen za dokazovanje teorije, da se po venah prenaša kri, ne pa zrak, uporabil opice in svinje.