Onesnaženje — kdo ga povzroča

”TA OTOK je v lasti vlade za poizkuse. Zemlja je okužena z anthraxom in je zato nevarna. Prepovedano izkrcavanje.“a Takšen napis je postavljen na Škotski celini nasproti otoka Gruinard za svarilo možnim obiskovalcem. Že 47 let, odkar so v drugi svetovni vojni opravili preizkus z biološkim orožjem, je ta lepi otok okužen z virusom vraničnega prisada.

Otok Gruinard je primer skrajnega onesnaženja. Vendar pa je problem onesnaženosti zemlje, čeprav v ne tako drastični obliki, široko razprostranjen in še narašča.

Onesnaženje zemlje je v porastu

Eden izmed povzročiteljev onesnaženja zemlje so odpadki. Londonski The Times na primer piše, da povprečna štiričlanska britanska družina vsako leto odvrže 51 kilogramov kovin in 41 kilogramov plastike, ”razen tega pa te stvari še naprej kazijo ulice, robove cest, obale in področja za sprostitev“.

Francoska revija GEO je poročala, da je veliko odlagališče odpadkov Entressen, ki se nahaja zunaj Marseilla, doseglo nekoč višino 60 metrov in privabilo kakšnih 145 000 galebov. Žična ograja okoli odlagališča ni preprečila, da veter ne bi raznašal papirja in plastičnih odpadkov. Lokalne oblasti so ta problem skušale rešiti tako, da so dokupile 30 ha okoliške kmetijske obdelovalne zemlje.

Pooblaščenec EGS Stanley Clinton Davis je pri organizaciji Evropskega leta za zaščito okolja, ki se je končalo marca 1988, sestavil ”neskončen“ seznam povzročiteljev onesnaženja.b Zato so sprožili gibanje, ki bi spodbudilo k ponovni uporabi odpadkov, s tem da bi se vsako leto predelalo 80 odstotkov od 2 200 000 000 ton smeti Evropske gospodarske skupnosti.

Brez dvoma pa onesnaženje z odpadki ni omejeno samo na Zahodno Evropo. Je vsesplošno. Po reviji New Scientist je potrebno očistiti celo oddaljeno Antarktiko. Avstralski raziskovalni znanstveniki so zbrali več kot 40 ton odpadnih strojnih delov in gradbenega materiala, ki so bili raztreseni v bližini njihove baze. Revija The New York Times, je 19. decembra 1989 poročala, da Američani na postaji Mc Murdo na Antarktiki čistijo odpadke, ki so se tam nabrali v zadnjih 30 letih, tam je bil tudi 35 ton težak traktor, potopljen 25 metrov globoko.

Da, kopno je vedno bolj onesnaženo in zastrupljeno. Kako pa je z vodami na zemlji?

Umazana voda — neprimerna za življenje

”V zadnjem četrt stoletja so postajale britanske reke vse bolj umazane,“ je pisal The Observer. ”Kattegat (morje med Švedsko in Dansko) umira. Zaradi velike onesnaženosti in pomanjkanja kisika ribe vse hitreje izumirajo,“ je poročal londonski The Times. ”Poljske reke se zelo hitro spreminjajo v odprte kanale in izgledi za izboljšanje so majhni.“ (The Guardian)

Novembra 1986 smo doživeli onesnaževalno katastrofo, ki jo je londonski Daily Telegraph opisal ”kot posilstvo največje in najbolj karizmatične vodne poti Zahodne Evrope“. V Baslu v Švici so gasilci z vodo pogasili nevaren požar kemičnih snovi. Tako so nehote v reko Ren odplaknili od 10 do 30 ton kemikalij in pesticidov in tako povzročili ”vodni Černobil“. Ta dogodek je sicer prišel na naslovne strani časopisov, še vedno pa ostaja dejstvo, da ponavadi ne poročajo o tem, koliko strupenih odpadkov v manj dramatičnem obsegu redno odplahnejo v Ren.

Vode pa niso onesnažene samo na področju neposredno okoli vira onesnaževanja. Smrtonosni vplivi lahko segajo še kilometre daleč. Evropske reke, ki tečejo v Severno morje, nosijo barve, belila zobnih past, strupene odpadke in gnojila v takšnih količinah, da Danski inštitut za raziskavo rib sedaj meni da morski list iz Severnega morja ni primeren za uživanje. Raziskave pokazujejo, da ima 40 odstotkov teh morskih listov iz plitvejših področij kožne bolezni ali rakaste tumorje.

Kdo tako onesnažuje vodo? Večina krivi industrijo, ki bolj hlepi po dobičku kot pa skrbi za okolje. Toda tudi kmetje so odgovorni za onesnaženje potokov in rek v bližini njihove zemlje. Vse pogosteje uporabljajo nitratna gnojila, kar še povečuje strupenost odtokov iz silosov.

Prav tako tudi posamezniki v reke odlagajo navlako. Menijo, da je reka Mersey z njenim razvodjem v severnozahodni Angliji najbolj umazana reka v Evropi. ”Samo neumni ali nepoučeni bi se kopali v reki Mersey”, komentira liverpoolski Daily Post in dodaja, ”da bi vsakogar, ki bi po nesreči padel v to reko, verjetno bolnega odpeljali v bolnico“.

Tudi odpadna voda (kanalizacija, odplake) zavzema pomembno mesto med onesnaževalci morja. Kot se poroča, morje vzdolž neke priljubljene počitniške obale v Angliji prejme od ”povprečnega gospodinjstva za skodelico nerazredčenih odplak (detergentov, kemikalij itd.)“, kar pa štirikrat presega dovoljeno mejo, ki jo je predpisala EGS.

Potem je tu še nadaljnja nevarnost, ta pa prihaja z neba.

Kisel dež — zaskrbljujoča grožnja

Včasih so v Angliji ljudje umirali zaradi zraka ali bolje rečeno smoga. Danes pa je smrt zaradi takšnih razmer že redkost. Londonski smog, ki je po ocenitvi v letu 1952 umoril 4 000 oseb, danes ne grozi več. Nekaj termoelektrarn na premog, ki so bile največje povzročiteljice smoga, so prestavili na podeželje. Opremili so jih z visokimi dimniki, nekatere pa tudi s filtri, ki zadržijo večinski del najstrupenejših plinov.

To seveda ni ustavilo onesnaževanja ozračja. Z visokimi dimniki so sicer odstranili nevarnost v neposredni bližini, toda prevladujoči vetrovi sedaj odnašajo onesnaževalce daleč stran — velikokrat v druge države. Skandinavija trpi zaradi onesnaževanja iz Britanije in mnogi govorijo o Britaniji kot o ”umazanem starcu Evrope“. Na podoben način industrija na srednjem zahodu Združenih držav Amerike povzroča s kislim dežjem velik problem Kanadi.

Leta so znanstveniki obtoževali žveplov dioksid za glavnega in odgovornega krivca onesnaževanja zraka, ki povzroča nastajanje kislega dežja. 1985. leta je Drew Lewis, ameriški predsedniški poslanik, v zvezi s kanadsko-ameriško zadevo glede kislega dežja ugotovil: ”Reči, da sulfati ne povzročajo kislega dežja, je isto, kot reči, da kajenje ne povzroča pljučnega raka.“ Izgleda, da žveplov dioksid, ko pride v stik z vodnimi hlapi, proizvede žvepleno kislino, ki lahko okisa dež ali pa se kopiči v kapljicah oblakov in tako se vrhovi gozdov kopajo v smrtonosni vlažnosti.

Ko pada kisel dež, ali še slabše, ko se topi kisel sneg, to vpliva na prst. Švedski znanstveniki, ki so ponovili raziskavo iz leta 1927, so prišli do zaključka, da se je v globini 70 centimetrov desetkrat povečala kislost gozdne prsti. Ta kemična sprememba resno ogroža sposobnost rastlin, da vsrkajo življenjsko potrebne minerale, kot sta na primer kalcij in magnezij.

Kako vse to vpliva na človeka? Trpi, ko vidi, kako jezera in reke, ki so bile nekoč napolnjene z življenjem, postajajo kisle in brez življenja. Razen tega so norveški znanstveniki s svojimi raziskavami odkrili, da se v bolj kislih vodah, pa naj si bo to v jezerih ali prsti, topi aluminij. To pa ogroža naše zdravje. Znanstveniki so opazili ”očitno zvezo med višjo stopnjo umrljivosti in povečano koncentracijo aluminija“ v vodi. Možna povezava med aluminijem in Alzheimerjevo boleznijo ter nekaterimi težavami ostarelih še nadalje povzroča preplah.

V področjih, kot sta v Britaniji reka Mersey in v Franciji odlagališče odpadkov Entressen, je resda bilo vloženega veliko truda za izboljšanje stanja, vendar tovrstni problem še ni odstranjen. Razširjen je povsod po zemlji. Obstaja pa še drugačno onesnaženje — nevidno.

Ozon — nevidni sovražnik

Izgorevanje fosilnih goriv v elektrarnah ali domačih pečeh povzroča razen žveplovega dioksida še drugačno onesnaženje. To so dušikovi oksidi in neizgorljivi ogljikovodiki.

Znanstveniki sedaj menijo, da so ti dušikovi oksidi največji krivci za onesnaženje zraka. Pod vplivom sončne svetlobe pomagajo proizvesti smrtonosni plin, ozon. ”Ozon je najpomembnejši onesnaževalec, ki vpliva na rastlinstvo v Združenih državah Amerike“, je izjavil David Tingey iz Agencije za zaščito okolja (Environmental Protection Agency) v ZDA. Ocenil je, da je v letu 1986 njegovo deželo to stalo tisoč milijonov dolarjev. Evropska izguba je takrat znašala letno štiristo milijonov dolarjev.

Medtem, ko kisli dež ubija vodne poti, pa mnogi mislijo, da je ozon, ki je najbolj povezan z izpušnimi plini avtomobilov, večji krivec za umiranje dreves. Revija Economist je navedla: ”Drevesa (v Nemčiji) predčasno umirajo, toda ne zaradi kislega dežja, temveč zaradi ozona. Čeprav prihaja smrt morda z zmrzaljo, kislo meglo ali boleznijo, je ozon ta, ki povzroča ranljivost dreves.“ To kar se dogaja v Evropi je samo odsev stanja na drugih celinah. ”Drevesa v narodnem parku v Kaliforniji so poškodovana zaradi onesnaženega zraka, ki lahko prihaja od tako daleč kot je Los Angeles,“ je pisalo v New Scientistu.

Vendar obstaja še hujša vrsta onesnaženja, ki oskrunja zemljo. To je osnovni vzročni dejavnik za fizično onesnaženje zemlje, vode in zraka našega planeta.

Moralno onesnaženje

Zunanji videz ljudi nas lahko zlahka zapelje. Jezus Kristus je to slikovito ponazoril, ko je verskim voditeljem svojega časa rekel: ”Gorje vam . . . podobni [ste] pobeljenim grobom, ki se odzunaj zde lepi, znotraj pa so polni . . . vse nesnage.“ (Matej 23:27) Da, oseba lahko izgleda poštena, celo privlačna, toda njen govor ali obnašanje razkriva njeno izprijeno osebnost. Takšno moralno onesnaženje je danes, na žalost, povsod razširjeno.

Moralno onesnaženje vključuje zlorabo mamil, ki je danes razširjena bolj kot kdajkoli prej. Pop zvezdniki, gledališki in filmski idoli in celo ugledni poslovneži so se zaradi svoje odvisnosti od mamil vpletli v škandale. Moralno onesnaženje vključuje tudi spolno nemoralo, ki lahko povzroči razpad družin, ločitve, splave, pospešuje pa tudi prenos spolnih bolezni, vključno s pogubno šibo AIDS-a.

Korenina te moralne onesnaženosti je sebičnost, ki pa je hkrati tudi korenina večjega dela fizične onesnaženosti, ki je prizadela človeštvo. Tereza Kliemann, ki zdravi obolele od AIDS-a v São Paulu v Braziliji, je o tem problemu izjavila: ”Preprečitev (AIDS-a) zahteva spremembo obnašanja med pripadniki visoko rizičnih skupin in to je težko.“ Večinoma ljudje raje delajo to, kar oni želijo, kot pa da bi razmislili, kako bodo njihova dejanja vplivala na druge. Posledica tega se odraža v moralnem onesnaženju literature, zabave in dejansko celotne človeške kulture.

Za razmišljajoče ljudi ne pomeni večina današnjega truda za fizično in moralno očiščenje nič več, kot pesek v oči. Zato se upravičeno lahko sprašujete, ali obstaja kakšno zanesljivo upanje, da bi zemlja spet bila tako fizično kot moralno čista. Lahko ste potolaženi. Biblija namreč pravi, da je na vidiku konec onesnaženja!

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 7]

Hujše kot zob časa

Po tem, ko je bil leta izpostavljen zunanjim vplivom, ta izklesan kamnit obraz sedaj predstavlja samo še smrtno masko. Huje kot zob časa, ga najeda onesnaženi zrak. Stare zgradbe po svetu razjeda kisli dež, vse od mestne hiše v Schenectady v Združenih državah Amerike, do znanih zgradb v Benetkah, Italiji. Poročajo, da se rimski spomeniki ob dotiku krušijo. Pravijo tudi, da je znani grški Partenon v zadnjih tridesetih letih utrpel več škode kot v preteklih dvatisočih. Takšne poškodbe so čestokrat posledica hkratnega delovanja dejavnikov okolja, kot na primer vetra, vlage, pa tudi bakterij na stenah zgradb. Če so že takšne posledice na predmetih, kakšni morajo šele biti vplivi onesnaženja na živih stvarjenjih?

[Slika na strani 7]

Izbrazdana površina kipa na katedrali v Londonu