Ali lahko zaradi onesnaženosti zboliš?

ALI pomeni omenjeni Millijin primer, da je vsakokrat, ko si razdražen ali potrt ali imaš probleme z zdravjem, krivo onesnaženo okolje? Nikakor.

Čudovit obrambni mehanizem našega telesa se lahko bori proti škodljivim snovem. (Psalm 139:14) Toda zaradi podedovanih stvari in naših življenjskih navad vsakdo od nas drugače reagira. Vse več je medicinskih dokazov, ki pokažejo, da lahko na zdravje nekaterih ljudi vplivajo že zelo male količine kemičnih snovi.

Občutljivost na kemikalije

»Zatem, ko sem v tridesetih letih zdravil več kot 20 000 bolnikov zaradi preobčutljivosti, mislim, da je kemični problem postal glavni krivec — za toliko število obolelih«, je rekel dr. Theron Randolph iz Chicaga v Illinoisu dopisniku »Prebudi se!«. »Okolje in industrijsko izdelana živila so v tem pogledu veliko breme, ki postaja vedno težje. Preobčutljivost na kemikalije se pri vsakomur ne pokaže takoj; večinoma to škoduje tistim, ki so s kemikalijami več in dlje časa v stiku.«

Toda, ali ne bi obrambni mehanizem telesa moral delovati proti tem onesnažiteljem? Dr. Alan S. Levin, imunolog iz San Francisca, je pojasnil: »Kemična škodljiva sredstva slabe obrambni mehanizem, ker zastrupljajo ‚T celice‘ (vrsto belih krvnih telesc) v krvi, kar potem ‚zlomi‘ obrambo. Tedaj pa obrambni mehanizem ni sposoben več nadzirati tega ali pa čezmerno dela in človek lahko postane preobčutljiv in reagira na skoraj vse sintetične snovi in petrokemične izdelke.«

Zdravstveni časopisi pišejo o ljudeh, ki so občutljivi celo na živila, ki so bila pakirana v mehko plastiko, na hlape oljne ali plinske kurjave, umetne zobe, na sintetični tekstil in še na številne druge moderne izdelke. Tako lahko tudi čustvene in fizične probleme; kakršne je imela Millie, pri nekom izzove preobčutljivost na snovi v njegovem okolju.

»Osnovni problem pa je občutljivost posameznikov«, je rekel dr. Randolph. Po obsežni raziskavi je do enakega zaključka prišel dr. Irving Selikoff, direktor Environmental Sciences Laboratory na Mt. Sinai Hospital v New Yorku. V intervjuju za »Prebudi se!« je rekel: »Osebna občutljivost je skrajno pomembna stvar. Od petih ljudi, ki delajo z azbestom, eden umre zaradi pljučnega raka. Zakaj ostali štirje ne umrejo? Tega ne vem. Enako je tudi z mnogimi, mnogimi drugimi rečmi.«

Nekaj, na kar si ti občutljiv, drugemu morda sploh ne škoduje. Pri tem imajo vlogo dejavniki kot osebno zdravje, dednost, duševnost in stresi. Ko to vemo, bi morali do ljudi, ki imajo težave z zdravjem, kakršnih mi ne poznamo, biti sočutni. (1. Petrov 3:8) Seveda pa se vpliv škodljivih snovi zaradi onesnaževanja ne omejuje samo na alergične reakcije.

Delovno mesto

Azbest, mineral, ki se na veliko rabi v industriji, je bil leta 1982 strah in trepet v člankih na prvih straneh. Dokazi so odkrivali, da bo vsako leto do konca tega stoletja umrlo kakšnih 10 000 ljudi, ki so na svojem delovnem mestu kakorkoli v stiku z azbestnim prahom. Umrli bi zaradi raka, ki ga povzroči azbest, ali od drugih, s tem povezanih bolezni.

»Že pred več kot 20 leti je bilo pokazano, kako bo delo z azbestom delovalo na zdravje«, je rekel dr. Irving Selikoff. »Industrija je verjetno mislila, da male količine ne bodo škodovale. Toda mi smo potrpežljivo zbrali dovolj informacij. Sedaj vidimo rezultate. Ampak sedaj je prepozno. Dvajset milijonov državljanov, ki so bili od 1940 do 1980 brez primerne zaščite izpostavljeni prahu, čaka težka prihodnost!« Mnoga odgovornejša podjetja so sprejela strožje varnostne mere, ker pride v Združenih Državah skoraj vsak deseti delavec (celodnevno ali delno) v stik s snovmi, ki povzročajo raka.

Dr. Kent Anger z oddelka za raziskovanje vedenja na National Institute of Occupational Safety and Health (NIOSH) je rekel dopisniku »Prebudi se!«, da lahko na delovnih mestih več kot 30 kemikalij – razen zdravil – vpliva na živčni sistem. Pojasnil je: »Kakšnih 20 milijonov delavcev je izpostavljeno eni ali večim takim snovem. Le-te pa lahko izzovejo neznatne spremembe v sposobnosti osredotočenja, tresenje ali drhtenje rok, kratkotrajno izgubo spomina, splošno slabost, čustveno nestalnost, živčnost, razdražljivost – celo ohromitev in slepoto. Seveda smo ugotovili, da takšne znake izzovejo tudi drugačni problemi.«

Zelo veliko se dela s kemičnimi pesticidi (sredstvo zoper mrčes). V svetovni zdravstveni organizaciji vedo, da je zastrupljanje poljedelskih delavcev s pesticidi glavni zdravstveni problem dežel v razvoju. Sodijo, da so v teh deželah pesticidi vzrok kakšnih 500 000 zastrupitvam letno – ena na minuto! Od teh jih je 5000 smrtnih. Tako sterilnost kot splave se pripisuje stiku s temi strupi pri izdelavi ali uporabi. Seveda niso vsi pesticidi enako škodljivi, toda delovanje marsikaterega se vidi šele po dolgoletni uporabi.

Naša hrana, voda in zrak

Veliko letnega pridelka hrane uničijo škodljivci. Tako nekateri menijo, da celo več kot 40 odstotkov! Zato so samo leta 1979 proizvedli 2,9 milijonov ton pesticidov – skoraj pol kilograma na prebivalca! Mnoge teh kemikalij – marsikatere se le težko razgradijo – se drže na zelenjavi in sadju ali pa ‚vstopijo‘ v proizvodno verigo hrane, tako da so potem v mesu, ki ga jemo. Uporaba pesticidov je v Združenih Državah sicer prepovedana, ker so poskusi na laboratorijskih živalih pokazali napake pri rojstvu in raka; še vedno pa jih izdelujejo in prodajajo drugim deželam, ZDA pa jih ‚uvažajo‘ z živili.

Zato ima dejansko vsak prebivalec na Zemlji v svojem telesu male količine teh škodljivih snovi. Kako nevarno je to – predvsem dolgoročno – ne more nihče z gotovostjo reči. Vseeno pa nekaterim, ki jedó živila, zastrupljena s pesticidi, to povzroči astmatične napade, kožne izpuščaje in glavobol.

Medtem ko je večina vode še pitne, je vse več primerov kot je bil tale v Egg Harboru (New Jersey, ZDA). Leta 1981 je bila zastrupljena talnica zaradi nepravilno odloženih kemičnih odpadkov. Talna voda New Jerseya spada k številnim vodnim sistemom, ki več kot polovico dežele oskrbujejo s pitno vodo. Če je takšen vodni sistem zastrupljen, običajno ni več možnosti, da se ga očisti.

»VODA NI PITNA. STRUP. KEMIKALIJE.« Ta napis, ki je visel v kuhinji nekega doma v Egg Harboru, je bil boleč spomin na to, da so v vsem New Jerseyu in sosednjih državah zaprli na stotine izvirov. Mnogo prebivalcev je tožilo zaradi bronhitisa, kašlja, težav z ledvicami, živčnih motenj in kožnih izpuščajev; vse to pa so povzročile strupene kemikalije. Nekaj teh znakov je izginilo, če so prizadeti to področje prehodno zapustili ali če so pili ustekleničeno vodo. Eckhardt Beck, bivši uslužbenec ameriškega urada za zaščito okolja EPA, je glede verjetno tisočih podobnih kemičnih odlagališč rekel: »To bo postala groza, ki nas bo obdajala v 1980-tih letih.«a

Menijo, da je onesnažen mestni zrak krivec kroničnih srčnih in pljučnih obolenj, predvsem med starejšimi, bolnimi in novorojenčki, ali pa jih vsaj poslabša. Kljub temu pa so neodločni, V kakšni meri bi bilo treba v kakšnem mestu izboljšati nadzor. Razen tega onesnaženje zraka ‚pristavi‘ k stresu. Raziskava je pokazala, da je med prebivalci srednjega sloja ameriškega velemesta v močno onesnaženih področjih 80 odstotkov več smrtnih primerov zaradi bolezni srca in več ljudi ima visok krvni pritisk kot v manj onesnaženih področjih.

Svinec — zahrbten strup

Dr. Herbert Needleman je pri 2146 normalnih otrocih v starosti pet in šest let analiziral količino svinca v mlečnih zobeh. Zatem je govoril z učiteljem o obnašanju vsakega teh otrok. Rezultat: več svinca – slabše obnašanje! Podobno so ugotovili v Kanadi, Zvezni republiki Nemčiji in Angliji. Zaskrbljenost je vse večja.

Svinec lahko pojemo s staro barvo, ki se kje lušči, ali s prahom, vdihavamo ga s plini goriv, ki vsebujejo svinec in seveda s hrano. »Polovica svinca v ameriških živilih je verjetno iz s svincem spajkanih kovinskih posod, v njih se vsebina približno desetkratno zastrupi; konzervirana hrana pa predstavlja kakšnih 20 odstotkov hrane«, sta ugotovila dva raziskovalca iz Kalifornije.

Odrasli vsrkajo 10 odstotkov svinca, ki ga pojedo; otroci pa do 50 odstotkov. Od tistega, kar vdihajo, pa ostane v njihovem telesu še več. Še posebej ranljiv pa je njihov, še ne povsem razvit živčni sistem. Če se otroci zastrupijo s svincem, so okorni, jih boli želodec in jim ni za igranje, so razdražljivi, utrujeni in nimajo teka, to pa starši često prezrejo in stanje se lahko poslabša.

Tvoje življenjske navade

Učinki onesnaženega okolja, pa se često zelo povečajo z nerazumnimi življenjskimi navadami. »Pri ljudeh, ki imajo stik z azbestom, je tveganje, da bodo umrli zaradi pljučnega raka, sedem do osemkrat večje kot pri drugih. Če pa kadijo«, pojasnjuje dr. Selikoff, »je tveganje 92-krat večje.« Kajenje je eden od vzrokov, da je marsikje stanovanje bolj onesnaženo kot okolje, zato je tudi zdravje bolj ogroženo.

Šteje tudi tvoja prehrana. Dr. Lonsdale in dr. Shamberger iz ZDA pravita, da sta zdravila številne nenavadno razdražljive mlade ljudi, pri katerih so se pokazale vznemirjajoče spremembe osebnosti. Ker so se hranili s »slabo hrano«, so imeli premalo vitamina B₁ (thiamin). Ko so spremenili način prehrane in je bilo dovolj vitaminov, so taki znaki izginili.

Ko odgovarjamo na vprašanje: Ali lahko zaradi onesnaženosti zboliš? moramo upoštevati več dejavnikov. Kaj lahko ti narediš v zvezi s tem?

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 5]

Zastrupljenje s svincem iz vseh teh področij lahko vpliva na zdravje tvojega otroka

[Slika na strani 6]

Tvoje delovno mesto je lahko izvor onesnaženja

[Slika na strani 6]

Tvoje življenjske navade lahko škodljivost onesnaženja še povečajo