Ubijalec z neba

»Mislimo, da se je raziskava že pričela. Znanstveniki z vsega sveta so enotni, da acidne (kiselkaste padavine) obstojajo in da je nujno potrebno storiti nekaj, da bi se jih zaustavilo.« Tako je rekel Robert F. Flacke, predstavnik Oddelka za zaščito okolja države New York.

»Mislimo, da se z raziskavo še ni pričelo,« ga je zavrnil Carl E. Bagge, predsednik National Coal Association (Narodnega premogovnega združenja). »Vzroki in posledice kislega dežja so neznane«, zagotavlja.

To sta dve, med seboj nasprotni si mnenji, dveh vodilnih govornikov. Katero izmed njiju je resnično?

TAKŠNEGA ribolova, kot je bil takrat, ko sem prišel sem gor, še niste nikoli videli«, je rekel Peter Peloquin, ki je bil dolgo časa prebivalec in lastnik hišice ob kanadskem jezeru Chiniguchi. Da bi to še bolj poudaril, se je nagnil čez mizo in nadaljeval: »V tem Chiniguchinem nizu jezer se je nekoč dobro lovilo ribe in to v skoraj vseh velikih jezerih.«

Toda v poznih 1950. in zgodnjih 1960. letih so se v temu jezeru dogodile čudne stvari. Mlada postrv se je vrtela na površini, kar je zanjo nekaj nenormalnega in bila tako lahek plen ptičem. V tem istem obdobju so tukaj zadnjič lovili velike ribe. Danes je Chiniguchi kakor tudi stotine bližnjih jezer brez rib.

Kaj je povzročilo to upostošenje? Kisli dež — najresnejši ekološki problem današnjega časa.

Slab industrijski zrak

30 procentov kislega dežja povzroča v Severni Ameriki dušikov oksid, polovica le — tega je iz izpušnih cevi motornih vozil, druga polovica pa od izgorevanja fosilnih goriv, v glavnem premoga v termoelektrarnah in drugih industrijah. Premog je prav tako izvor še hujšega škodljivca — žveplovega dioksida, ki tvori preostalih 70 procentov kislega dežja. Letno ‚odide‘ v severno ameriško nebo povprečno 60 milijonov ton teh plinov. Ozračje postaja skladišče odpadkov.

Širjenje rastlinske rje

Ko je leta 1852 angleški znanstvenik Robert Angus Smith odkril kisli dež v bližini industrijskega mesta Manchester, kjer so kurili s premogom, je bil to le lokalni pojav. V 1950. in 1960. letih je izločanje takšnega dima bila spodbuda za jezne demonstrante iz področij, kjer so izgorevali premog in olje.

In rešitev v 1970. letih? Gradnja visokih dimnikov. Tako je na primer kanadski industrijski velikan International Nickel (sedaj se imenuje Inco Limited) v mestu Sudbury izločal dnevno v zrak 700 ton žveplovega dioksida! Hlapi so tako opustošili področje, da so lahko v poznih 1960. letih astronavti Združenih držav Amerike tu prakticirali »hojo po mesecu«. Nato je Inco zgradil »super dimnik«, visok približno 381 m, v takratnem času najvišji dimnik na svetu. Trava, cvetlice in drevesa so v mestu Sudbury ponovno pričeli rasti. Toda ta »super dimnik« skupaj s še stotine drugimi, ki se dvigajo po Kanadi, Združenih državah Amerike in ostalih državah, se je pokazal kot ekološki spodrslaj, saj samo spreminja lokalne probleme v mednarodne.

Potujoče onesnaževanje, katerega se je spravilo visoko v zrak, sedaj pustoši po drugih državah. Švedska in Norveška sta odpadni področji onesnaženja evropskih industrijskih središč. Kanada sprejema kisli zrak iz Združenih držav Amerike. V zameno pa Kanada ‚izvaža‘ kisli dež severozahodnemu predelu Združenih držav Amerike. Izolirani področji Havajev in Bermudskega otočja niso izjema. Celo Kitajska in države v južni hemisferi so okužene.

Kaj to povzroča okolju?

V visoko acidnih (kislih) okoljih se vode jezer nenaravno čistijo s tem, ko plankton in ostale mikroskopsko majhne življenjske oblike umirajo. Razmnoževanje vodnih živali je omejeno ali pa sploh ustavljeno. Prav tako se tudi aluminij in druge kovine, ki se ponavadi najdejo v neškodljivih sestavinah, sprostijo v kanalih v strupene oblike. Aluminij napada ribje škrge in s tem povzroča otežkočeno dihanje. Dobesedno se zadušijo.

Še posebno tragično je spomladi, ko se življenje predrami iz svojega zimskega spanja. Ribe skrbijo za svoje potomstvo, žabe in močeradi ležejo jajčeca v močvirske mlake. Koncentracija onesnaženja v topljenem snegu stoodstotno pospešuje kislost, kar povzroča, da se 80 procentov jajčec ne izleže.

»Celotni vodni sistem je spremenjen«, pravi dr. Harold Harvey, pionir raziskav kislega dežja. »Najprej gre po polžih, rakih in nato po mnogih vodnih insektih. Zatem opaziš, da ni več dvoživk ... Nato izumrejo ribe in tako naprej.«

Kaj je posledica vsega tega? Od 2 000 do 4 000 jezer v Ontariu ne more več prehranjevati postrvi in ostrig. Lososi izumirajo v devetih rekah države Nove Škotske, kjer jih je bilo nekoč v izobilju. Vladna poročila pravijo, da je ogroženih še 48.000 drugih jezer.

V severovzhodnem predelu Združenih držav Amerike, v planinah Adirondack, je nad 200 jezer brez rib. Deset procentov največjih še čistih jezer v New Englandu se je priključilo tem smrtnim primerom. Vladna študija v Ohio predvideva, da bo v Ontario, Quebecu in New Englandu še pred koncem stoletja umrlo 2.500 jezer, če se ne bo hitro nekaj ukrenilo.«

Toda »smrtonosna lista« je na Švedskem še strašnejša. Glede na izjave Andersa Dahlgrena, ministra za okolje, je število mrtvih jezer doseglo 20.000.

Uničene planine

Kisli dež uničuje zemljo – iz nje izlužuje potrebne hranljive snovi, kot so kalcij, magnezij, kalij in natrij. Smrtonosni aluminij napada drevesne korenine, zapira dotoke voda in uničuje njihovo obrambo zoper bolezni. Od leta 1965 je v Green Mountains v Vermontu umrlo 50 procentov rdeče jelke – mlade in stare.

Prav tako umirajo gozdovi v Angliji, Franciji, Švici, Jugoslaviji in Poljski. Po oceni je 30 procentov gozdnih površin v zahodni Nemčiji resno okuženih. Četudi žvepleno izločanje ostane v sedanjih mejah, pravijo strokovnjaki, drevesa vseeno izgubijo svojo zmožnost, da se borijo zoper kislost. Z znakom za alarm BUND (Zveza za okolje in naravno ohranitev v Nemčiji) poroča, da se je razširjenost obolelih gozdov v Zahodni Nemčiji v manj kot letu dni podvojila. Kisli dež v Evropi imenjujejo »ekološko razdejanje«.

To še ni vse. Kovinsko rjavenje v tem kislem dežju izredno narašča. Žveplen dioksid spreminja v zraku kalcij v peščenec, apnenec, beton, omete pa v drobljeno kalcijevo žveplo. Predsedniški svet za zdravo okolje v Združenih državah Amerike je mnenja, da je škode na zgradbah in spomenikih letno nad 2.000 milijonov dolarjev. Stebri Parthenona v Atenah, Koloseuma v Rimu in zgradba kanadskega parlamenta so že napadene.

Kar se tiče človeškega zdravja, so dokazi za škodljivo delovanje kislega dežja še nepopolni, vendar že zastrašujoči. Kisla vodna jezera so izlužila preko vodne instalacije v vodne zaloge strupen svinec in baker. V nekaterih področjih je to povzročilo razne bolezni, kot je na primer otroška diareja. Toda še bolj zastrašujoče so bile študije, ki so nakazale, da žvepleni dioksid v zraku povzroča bronhitis, napihnjenost (emfizem) in obremenjenost srca in krvnega obtoka, kar povzroča bolezni, zaradi katerih umre letno 50.000 Američanov.

Kaj je rešitev?

Povsem očitno je, da se mora okolje očistiti. Toda premogovna industrija in mnoge druge, izjavljajo, da ni dokončnih dokazov, da bi to veliko izločanje, ki se tudi z zakonom kontrolira, kakorkoli delovalo na količino kislega dežja.

Nato je 29. junija Narodni raziskovalni svet (National Research Council) v Združenih državah Amerike izdal poročilo, kot je razvidno iz revije Science, da je znana že dokončna študija kislega dežja. Svet je zaključil, da od 90 do 95 odstotkov kislega dežja v severovzhodni Ameriki nastaja zaradi od človeka narejenih izvorov, kot so industrijski dim in izpušni plini. »50% zmanjšano izločanje žvepla in dušikovih plinov«, navaja dalje, »bo povzročilo, da bo 50% manj kislih padavin na zemljo in v vode.«

Ameriška elektro družba (American Electric Power Company) lastnica verige premogovnih nahajališč Srednjega Zahoda, meni, da bo predlagano izboljšanje v zvezi z kislim dežjem v korist čistega zraka, povišalo prebivalcem ceno elektrike za 50%, industriji pa za 80%.

Toda borci za čisto okolje se s tem ne strinjajo in navajajo svoje številke. Glede na nedavno kongresno primerjavo stroškov, osnovano na študiji Edison Electric Institut (Edisonov elektro institut) in National Wildlife Federation (Narodna zveza za naravno življenje) ter National Clean Air Coalition (Narodna zveza za čisti zrak) bi bili leta 1990 stroški med 2.400 milijoni in 4.600 milijoni dolarjev, kar bi bilo 2,4 do 4,6 procentno povišanje električne tarife.

Kljub stroškom so številne države že pričele z akcijo. Japonska že leta učinkovito zdravi svoje izločke s čiščenjem in to s skromnim 12 procentnim povišanjem električne tarife. Prav tako morajo tudi industrije, ki izločajo žveplo, plačati posebne kazenske takse. Švedska je v svoji industriji, ki uporablja oljna goriva, namestila posebna zaščitna sredstva, čeprav 67 procentov njene onesnaženosti prihaja iz drugih držav. To so naredili kljub trditvam nekaterih industrijalcev, da za takšno ukrepanje ni dovolj dokazov.

Koliko let je še potrebnih, da se bo naredilo kar je treba? Strokovnjak za raziskave kislega dežja Eville Gorham opozarja: »Če bomo čakali, da bo zbran zadnji delec dokazov in znana cela veriga vzrokov, potem bo poškodovan še zadnji krhki del življenja na našem planetu.« Po ocenitvi kanadskega vladnega poročila je cena odlašanja lahko »stalno razjedeno in zastrupljeno okolje, uničene ribe, gozdovi, turistično gospodarstvo in verjetno poškodovano tudi človekovo zdravje.«

Zaradi vseh teh govoričenj človek ne more vedeti, kaj bi verjel. Ekologe se po eni strani obtožuje, da pretiravajo glede nevarnosti kislega dežja. Po drugi strani pa revija Time izjavlja: »Ekologe skrbi, da bo industrija še naprej odlagala s sprejetjem dragih izboljšav, potrebnih za zmanjšanje izločanja.«

Toda medtem, ko se človeštvo dogovarja in prereka je na poti že stalna rešitev. Kmalu bo Veliki Stvarnik naše zemlje posegel in jo očistil vseh sebičnih onesnaževalcev, tako da kisli dež ali katerakoli industrijska rja ne bo nikoli več ogrožala lepote našega zemeljskega doma. Ali ti to zveni privlačno? Potem resno razmisli o sigurni biblijski obljubi o prihajajoči kraljevski vladavini. (Razodetje 11:17, 18)

[Shema na strani 18]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Kisle padavine so resno poškodovale mnoge gozdov Severne Amerike in Evrope

Pomanjkanje kalcija umirajo vrhovi dreves

Pomanjkanje magnezija Iglice porumenijo

Odpadajo iglice in listje

Odstranjena je ‚voščena‘ prevleka z listov. Iglice so poškodovane in ne dihajo več prav.

Rast drevesa je ustavljena; ni več odporno na mraz in škodljivce

Ne dobi dovolj vode in hrane

Bakterije ne morejo razkrajati odpadlih iglic

Strupen aluminij uničuje korenine; kar zmanjša odpornost na bolezni

Uničuje deževnike

Kislina izluži prepotrebno hrano — kalcij, magnezij, kalij in natrij