S pomočjo vere sem se sprijaznila z operacijo možgan

”ZA LEVIM očesom imate tumor.“ Te besede nevrologa dr. Stewarta so me navdale z občutkom težkih sanj. Njegove naslednje besede pa so spremenile sanje v moro: ”Govoriti moram z vašimi starši. Takoj morate v bolnišnico.“

To me je pretreslo. Saj ne more biti res. Počutila sem se zdravo. Kako lahko ima zdravo dvaindvajsetletno dekle možganski tumor? Moj razum se je upiral zdravnikovim besedam, ki so prelomile tirnice mojega življenja. Sem Jehovina priča in ravno prejšnje jutro sem po telefonu sprejela povabilo, da tri mesece delam v Watch Tower Society v Brooklynu. To sem si že dolgo želela, celo molila sem za to. Bila sem presrečna, ko sem se tisto jutro odpravila z doma in odšla k očesnemu zdravniku.

Sedaj, 29 ur kasneje, je ta občutek sreče izginil. Nobenega dvoma ni bilo več — imam tumor. 50 minut sem bila v MRI (aparat za zapisovanje magnetnega valovanja), ki izgleda kot torpedo v strelni cevi, ki čaka na izstrelitev. Nagnjena sem k bolezenskemu strahu pred zaprtim prostorom in dlje ko sem bila zaprta, bolj neugodno sem se počutila. Molila sem za mir, brundala Kraljevske pesmi in ponavljala biblijske stavke. Tako sem se sprostila. Kmalu sem bila s filmom spet pri nevrologu. Na njem se je videl tumor, velik kot debela pomaranča. Močno so me pretresle njegove besede, da bom morala nemudoma v bolnišnico. Zapustil je sobo, da pokliče moje starše.

Moja neomajna odločitev

”Vaši starši so že na poti sem,“ je rekel, ko se je vrnil.

”Niste mi povedali, da ste Jehovina priča. Morali se bomo pogovoriti. Poseg bo gotovo zahteval transfuzije krvi.“

”Nič takega ni, o čemer bi se še lahko pogovarjali,“ sem rekla. ”Sem se že odločila. Nobene krvi!”

”Dobro, o tem se lahko pogovorimo, ko bodo tudi starši tu.“

”Ne,“ sem odkimala z glavo, ”to je moja odločitev.“

Ko so prišli starši, so potrdili moje stališče o krvi. Nevrolog je sprejel našo odločitev in rekel, da pozna kirurga, ki bi verjetno spoštoval mojo odločitev. Tako smo spoznali nevrokirurga, dr. H. Dala Richardsona.

Z njim smo se sestali v četrtek zvečer, 30. septembra 1988, v njegovi pisarni. Ta človek naj bi v nekaj naslednjih mesecih postal za nas zelo pomemben in naj bi užival naše spoštovanje. Govoril je z dr. Stewartom in je tako že vedel za naše stališče glede krvi.

”Rezali bomo v predelu, kjer je zelo veliko žil,“ je rekel. ”Tumor je obdal sinus sagittales (veliko možgansko arterijo); in šele, ko bomo prišli do nje, bomo videli, v kolikšnem obsegu.“

”Vem, da se stvar lahko zaplete in bo morda v nevarnosti moje življenje,“ sem rekla, ”kljub temu pa ne želim, da uporabite kri.“ Moji starši so mi pritrdili. Zdravniku so privrele solze v oči; kasneje smo izvedeli, da ima tudi sam dva sinova in hčer.

”Ne morem soglašati z vašim prepričanjem,“ je nadaljeval, ”toda, spoštoval bom vašo željo. Brez krvi imamo 70 odstotkov možnosti za uspeh. Razumeti morate, da ne bomo mogli odstraniti cel tumor naenkrat. Nič neobičajnega ni, če moramo tumor takšne velikosti operirati dvakrat ali trikrat.“

Priprave na operacijo

2. oktobra, sem prišla v bolnišnico. V ponedeljek in torek sem opravila dva predoperativna postopka — najprej je bilo potrebno odkriti in nato zmanjšati dovod krvi v tumor. V torek so me ves dan klicali prijatelji in mnogi so me zvečer obiskali. Vsi so vedeli, kaj se bo dogajalo naslednjega dne, toda vzdušje je bilo optimistično in vedro.

Zvečer sem dobro zaspala, toda okrog polnoči sem se prebudila in pričelo me je skrbeti. To ni bilo dobro zame, zato sem si zavrtela nekaj kaset s članki iz Stražnega stolpa. Ob pol šestih zjutraj je prišla medicinska sestra in bila je presenečena, da sem bila mirna in samozavestna. Kmalu zatem sta prišli k meni dve dobri prijateljici, takoj za njima pa še oče. ”Brez skrbi!” sem jim rekla, ko smo se poslovili.

Prepeljali so me nadstropje niže, kjer so se začele neposredne priprave na poseg — dobila sem nekaj injekcij in obrili so mi glavo. Medtem sem molila k Jehovi: ”Hvala ti, da si mi pomagal, da sem dokazala satanu, da ne more vedno zmagati. Vem, da se bom prebudila, ”bodisi danes ali v tvojem novem svetu. Samo naj bo kmalu, prosim.“ Ko so me pripeljali v operacijsko sobo, je dr. Richardson ravno pregledoval moj film.

”Dobro jutro, Bethel,“ je pozdravil. ”Kako si spala?”

”Dobro,“ sem odvrnila, ”toda zame je važnejše, kako ste vi spali.“

Anesteziolog dr. Ronald Pace mi je položil masko na obraz; morala sem globoko dihati in šteti nazaj. Moje čakanje se je izteklo.

Okrevanje

Naslednje, česar se spominjam, je, da mi je bilo hladno. Trudila sem se, da bi se zbudila iz anestezijske zamegljenosti. Bilo je v sredo ob 22.10 – približno petnajst ur po operaciji na oddelku intenzivne nege. Ob meni je bil oče in me miril. Skrbelo me je, ali so vse moje miselne funkcije nepoškodovane. ”Preskusi me,“ sem rekla očetu in pričela glasno seštevati: ”Dva in dva je štiri, štiri in štiri je osem,. . . Ko sem seštela do 512, me je prekinil: ”O, zdaj ti pa že ne morem več slediti!” Mama me je z vso močjo objela in moj brat Jonatan mi je povedal najnovejši rezultat beseball finala.

Dr. Richardson nam je povedal, da je odstranil 80 odstotkov tumorja. Bil je vidno izčrpan, kar je razumljivo, saj je imel za sabo 13 ur in pol dolgo, zahtevno preskušnjo svoje strokovnosti! Kasneje sem izvedela, da je povedal očetu: ”Skoraj bi nam bila umrla. Ko smo prišli do sinusa sagittalesa, je že močno krvavela. Imeli smo srečo, da smo lahko zaustavili krvavitev. V vsakem primeru se bomo morali ponovno lotiti zadeve, morda celo večkrat. Nekatere meningiome (vrsta tumorja, ki sem ga imela) moramo operirati vsakih tri do pet let. Morda ga ne bomo mogli nikoli povsem izrezati.“

Te vesti so me potrle! Moje upanje na polnočasno krščansko službo se je razblinilo. Pričela sem histerično jokati. Oče je objel mamo in mene ter pričel moliti. Bilo mi je, kot bi me kdo pokril s plaščem popolnega miru. Prevzel me je ”mir Božji, ki presega ves razum“. (Filipljanom 4:7) Že pred tem sem brala o ljudeh, ki jih je prevzel božanski mir, in vedno sem se spraševala, kako se ga občuti. Zdaj sem vedela tudi to. Nisem si želela še kdaj preživeti takšno noč, toda to, česar sem se v tej preskušnji naučila, bom vedno cenila.

Ko sem bila v bolnišnici, sem se z mnogimi osebami pogovarjala o svojem upanju v Božje kraljestvo in večno življenje na rajski zemlji. Oddala sem 20 brošur Jehovine priče in vprašanje krvi ter 5 knjig Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemlji. Prejela sem 330 razglednic, mnoge telefonske klice, rože in pisane balone. Kako me je vse to poživilo in me navdalo s cenjenjem vse naše svetovne bratovščine!

16. oktobra 1988 sem bila odpuščena iz bolnišnice. Bil je lep dan; še posebej zame, saj sem po dolgem času bila spet zunaj na soncu in svežem zraku. Nebo se mi je zdelo bolj modro kot prej, trava bolj zelena. Pomislila sem, kako lepa bo rajska zemlja: brez vojn, brez lakote, brez onesnaževanja — in brez možganskih tumorjev! Končno zares čista zemlja!

Poskrbljeno za pogrebni govor

V decembru sva se z dr. Richardsonom ponovno srečala. Tumor je rasel. Kirurški poseg je bil edini način zdravljenja, ki bi me lahko ohranil pri življenju. Čim prej — tem bolje. Ta druga operacija se mi je zdela skoraj kot fizični zid, velikanska prepreka na moji življenjski poti. Veliko sem premišljevala o Psalmu 119:165: ”Velik mir uživajo vsi, ki ljubijo tvojo [Božjo] postavo, ob ničemer se ne spotikajo.“ (EI) To me je pomirilo in postopoma se mi je operacija zdela le še majhna ovira in ne zid. Toda za vsak primer sem pisala našemu dragemu prijatelju v sedež Watchtowerja in ga prosila, da bi imel govor na mojemu pogrebu, če bi bilo to potrebno. (Kasneje sem ugotovila, da ga je za to prosil tudi oče.)

31. januarja 1989 sem ponovno prišla v bolnišnico. V nekaterih pogledih je bilo lažje, čeprav je bilo tokrat bolj kritično. Bodo tokrat odstranili ves tumor ali bodo potrebne še nadaljnje operacije? Zdravniki so me tolažili.

Že ob prijavi je prišel k meni dr. Pace (anestezist pri moji prvi operaciji) in ostal pri meni celo uro, dokler niso uredili mojih dokumentov. Nato mi je odnesel kovček v sobo. Dr. Richardson mi je zagotovil: ”Z vami bom ravnal kot s svojo hčerko; tako, kot bi želel, da se ravna z menoj.“ Nobene ravnodušnosti ni bilo v teh besedah. Lahko sem se s polnim zaupanjem predala v roke skrbnih zdravnikov.

Ponovno sem prejela hrabrilne telefonske klice in razglednice. Isti prijatelji, ki so mi stali ob strani že pri prvi operaciji, so bili ponovno tu, da me podprejo in me obdržijo v dobrem razpoloženju. Zvečer smo se pogovarjali, smejali in se igrali družabne igre.

Moje življenje se je povrnilo v stare tirnice

Naslednji dan je zgodaj zjutraj prišla medicinska sestra z injekcijo. Ta je delovala zelo močno in, ko sem se zopet zavedla, sem bila že v sobi za okrevanje. Tokrat je bila operacija krajša – trajala je 10 ur. Ko sem se prebudila, je bila ob meni moja družina in novica, ki nas je dočakala, je bila za nas vse najboljše okrepčilo. Namreč, nasmejani dr. Richardson nam je povedal, da je uspel odstraniti ves tumor ter lahko zato pričakujemo popolno okrevanje. Ko mi je kasneje menjal obvezo, me je pripravil do smeha z besedami: ”Bethel, tukaj se ne bova več srečala.“ Kako hvaležni smo bili Jehovi in odličnim zdravnikom!

Mnogim ljudem, s katerimi sem se pogovarjala, sem pustila knjige in brošure o Božjem kraljestvu. Eno od knjig Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemlji sem podarila dr. Richardsonu. Na prvo stran sem zapisala:

”Malo je priložnosti, ko se lahko nekomu zahvalimo za to, da nam je rešil življenje. Čeprav nedvomno večkrat prejmete takšne zahvale, želim, da veste, koliko je vse to, kar ste storili za nas, pomenilo moji družini in meni. Zavedam se, da imate malo časa za branje, toda upam, da vam bo ta knjiga pomagala razumeti naše verovanje, če boste v prihodnosti še kdaj sodelovali z Jehovinimi pričami. S prisrčno hvaležnostjo, Bethel Leibensperger.“

Osem dni po operaciji so me odpustili domov in že isti večer sem šla tudi na sestanek v kraljevsko dvorano. Dva meseca kasneje sem že lako vozila avtomobil. Ponovno sem pričela s polnočasno službo. Lahko sem celo obiskala zgodovinske kongrese Jehovinih prič na Poljskem v avgustu 1989.

Moje življenje se je vrnilo v svoje prave tirnice.

[Okvir na strani 22]

Razmišljanje matere

Tistega večera je Bethel z očetom obiskala biblijski študij. Sama sem bila preveč iz sebe, da bi mogla sodelovati. Bila sem zlomljena. Odšla sem v posteljo. Naslednje jutro je bilo še slabše. Nisem se mogla zbrati in pričela sem jokati. Mož mi je odločno rekel: ”Moramo biti močni in vedri. Zaradi Bethel!” Nato me je objel in izgovoril kratko molitev, da prepuščamo našo prihodnost Jehovi. Prosil je tudi za moč, da bi zdržali v prihodnjih dneh. Počutila sem se, kot bi dobila injekcijo, ki me je iz nemočne lutke spremenila v skrbno mater. — Judith Leibensperger

[Okvir na strani 23]

Razmišljanje očeta

Najina hči Bethel je bila Božje darilo, ki sva ga dobila precej pozno. Med nami je vladal skoraj pravljičen odnos. Že od njenega detinstva dalje smo vse počeli skupaj. Na polju smo čepe preizkušali umetnost voha, ki nam ga je podaril Bog Jehova, ko smo opazovali poljsko cvetje. Delali smo snežake. Pogovarjali smo se o globokih in preprostih stvareh. Zvečer smo skupaj pokleknili k molitvi — Bethel v topli pižami, ugnezdena med svojo mamo in menoj. Skupaj smo obiskovali starejše in potrebne pomoči. Sprejemali smo Priče iz oddaljenih dežel. V našem domu smo gostili misijonarje in najbolj predane može in žene, ki so služili Bogu po stopinjah Jezusa Kristusa. Delili smo isto vero in predstave raja. Bethel je rasla v duhu dajanja in prejemanja ljubezni. Naše družinsko življenje je bilo idilično — do sedaj. ’Čas in razmere‘, pravi Pridigar, kar zadeva vse ljudi, je zadelo tudi nas. Nenadoma nas je zakrila temna senca težke medicinske odločitve. Brez opozorila je na nas legla grožnja človekovega najhujšega sovražnika — smrti. — Charles Leibensperger

[Slika na strani 24]

Bethel s starši tik pred drugo operacijo