Ali naj se tvoja cerkev meša v politiko

Od dopisnika Prebudi se iz Brazilije

VISOK je in suh. Očitno se že nekaj časa ni pošteno umil. Kot čistilec čevljev čaka na stranke. V čakalnici mu nekdo ponudi domače pecivo. Pograbi ga z umazanimi rokami. Brez besed sede na tla in ga prične goltati. Pojavijo se še drugi otroci in vsak dobi majhen košček. Peciva kmalu ni več.

Takšne žalostne prizore lahko vidimo v mnogih velikih mestih po svetu. Na ulicah vsak dan živi in umira nešteto mladih brezdomcev. V barakah in umazanih predelih mest se matere borijo za svoje otroke in celo stradajo. Nekdanji ameriški predsednik Lyndon B. Johnson je nekoč rekel: »Preračunljivost sodobnih politikov nas vodi v skušnjavo, da bi spregledali zelo revne, ker predstavljajo neopazno manjšino.«

Istočasno pa se ob opazovanju lačnih otrok vprašujemo: ‚Kaj se bo zgodilo z vsemi temi zapuščenimi otroki? Se jim bo sploh kdaj pomagalo?‘

Vloga cerkve

Gotovo si zaskrbljen zaradi problemov, kot so revščina, stanovanje in zdravje. Ali pa si se ob tem že kdaj vprašal: ‚Ali bi moja cerkev morala sodelovati v družbenih reformah?‘

Morda boš odgovoril: ‚Zakaj pa ne? Cerkev bi morala vplivati na to, da bi svet postal boljši.‘ Ali pa bi odgovoril kot brazilski minister za pravosodje Paulo Brossard, ki je rekel: »Posvetne zadeve naj rešuje država, duhovne pa cerkev«?

V Braziliji, kjer so ljudje zvečine katoliki, sedaj škofje javno govorijo o socialnih problemih. Tako časopis Latin America Daily Post pripominja: »Brazilska cerkev postaja vedno večja zagovornica ljudi, ki nimajo zemlje, kar je zgodovinski preobrat v primerjavi s časom, ko je cerkev bolj podpirala oligarhijo [vladajoči razred]«.

Nova teologija

Zaradi tega preobrata ali spremembe se mnogi katoliški duhovniki ogrevajo za radikalno novo teologijo. Neki brazilski časnik piše, da se izraz »teologija osvoboditve nanaša na gibanje, ki je zelo razširjeno med brazilskimi duhovniki, ki se zavzemajo za to, da bi cerkev podprla revolucionarni živelj, ki se bori proti revščini in zatiranju.«

Ta alternativna teologija pravi, da je Jezus bil osvoboditelj. Razglašajo osnovno verovanje, da je v ‚glavno misijo krščanstva vključeno politično mobiliziranje revnih‘. Teologija osvoboditve torej opravičuje dejavnost revnih tam, kjer se jih je vedno spodbujalo k pasivnosti.

Aktivist Francis O’Gorman pojasnjuje: »Nekaj se mora spremeniti. V družbi je nekaj narobe, če dve tretjini sveta trpita zaradi revščine, ker se ljudem odvzemajo njihove pravice. Dovolj vsega imamo, da bi lahko nahranili vse ljudi. Vidimo, kako se bogati bogatijo, revni pa postajajo še siromašnejši.«

To razdvaja cerkev

Teologija osvoboditve je ostro razdelila katoliško cerkev. Papež Janez Pavel II. je na primer obsodil vpletanje duhovnikov v to. Dejal je: »Zamisel o Kristusu kot politični osebnosti, revolucionarju in prevratnežu iz Nazareta ne ustreza cerkvenemu katekizmu.« Papež pravzaprav skuša omejiti taka gibanja, ker se boji, da latinskoameriška cerkev dovoljuje, da z njo upravljajo radikalne sile.

Pred kratkim je papež pokaral brazilskega teologa Leonarda Boffa, ker je zagovarjal teologijo osvoboditve. Zanimivo pa je, da katoliški prelati, enako kot papež, zagovornikov teologije osvoboditve ne kritizirajo zaradi njihovega vmešavanja v politiko, saj ima cerkev za sabo že dolgo zgodovino takega vmešavanja. Ne, tej teologiji osvoboditve ugovarjajo zato, ker je podobna komunistični ideologiji.

Brazilski kardinal Vicente Scherer pravi, da imajo komunisti »sedaj drugačno taktiko za vtihotapljanje [v nasprotnikove vrste] in za prevzem oblasti. Namesto z brutalnimi metodami, ... skušajo pridobiti za svojo stvar določene stranke v Cerkvi in na žalost so jih uspeli pripraviti k sodelovanju pri pospeševanju komunizma«.

Katoliški škof Boaventura Kloppenberg iz brazilskega Salvadorja ima o zagovornikih teologije osvoboditve takšnole mnenje: »Oni želijo predrugačiti evangelije, na novo tolmačiti doktrine in zgodovino, zavzemajo se za sprejemljivo prilagoditev liturgije, odstraniti hočejo moralne posledice, tako da bi se ljudje lahko brez težav vključili v revolucionarna dejanja.«

Nič čudnega torej, če iskreni katoliki težko sledijo cerkvenim voditeljem, katerih mnenja se tako zelo razlikujejo.

Ali bo teologija osvoboditve uspela

Čeprav so lahko zagovorniki teologije osvoboditve dobronamerni, pa do potrebnih reform ne prihaja brez težav. Zapletenost človeške družbe in prirojena sebičnost naznanjata, da problemi ne bodo rešeni, četudi se dosežejo spremembe. Kot je zapisal lord Halifax: »Kadar se ljudje borijo za svojo svobodo, si z zmago redkokdaj priborijo kaj drugega kot nove gospodarje.«

Vprašaj se: Ali tisti, ki verjamejo v gibanja, kot je teologija osvoboditve, vedo, kam jih to vodi? Jezus je svaril, naj ne hodimo zaprtih oči: »Če pa slepec slepca vodi, padeta oba v jamo.« (Mat. 15:14)

Ali si potemtakem prepričan, da imaš stvarno sliko o žalostnem stanju revnih v tretjem svetu in o tem, kako bi se to dalo odpraviti? Ali Bog vidi težave, ki jih povzročata revščina in zatiranje in bo v zvezi s tem kaj ukrenil?

[Poudarjeno besedilo na strani 26]

»Kadar se ljudje borijo za svojo svobodo, si z zmago redkokdaj priborijo kaj drugega kot nove gospodarje.«