Zakaj so socinijanci zavračali trojico

»Oče je Bog, Sin je Bog in Sveti duh je Bog, vendar to niso trije Bogovi, ampak en Bog.« Tako atanazijsko verovanje opiše trojico. Cerkve tako imenovanega krščanstva so ta nauk učile 16 stoletij, dokler ga niso imenovali »osrednji nauk krščanske vere«. Pa je res? V teku let so si nekateri pogumni moški in ženske - pogosto za ceno svojega življenja - drznili trditi, da Biblija uči drugače.

EDEN izmed njih je bil Michael Servetus. Boril se je za svoje življenje. Ob zori nekega pomladnega dne 1533. leta je ta spoštovani zdravnik v svojem oblačilu in nočni kapici pobegnil iz zapora in bežal po francoskem podeželju. Sojenje, ki so mu ga na Dunaju pripravil katoliški veljaki, se je zanj slabo končalo. Vedeli so, kdo je. Protestantski voditelj iz Ženeve, njihov veliki sovražnik, Jean Calvin, jim je pomagal, da so Servetusa prijeli.

Čeprav so se v teh prvih letih reformacije protestanti in katoliki med seboj sovražili, pa so skupno še bolj sovražili tega človeka. Kaj je zagrešil? Krivoverstvo. Michael Servetus je pisal knjige, v katerih je dokazoval, da cerkveni nauk o trojici ni svetopisemski. Dejal je: »Papeška trojica, krščevanje dojenčkov in drugi papeški zakramenti so demonski nauki.«

Kam je pobegnil? Morda je Servetus vedel, da ima v severni Italiji nekaj somišljenikov. Ves čas se je skrival in se pripravljal, da odide k njim. Toda na poti skozi Ženevo so ga prepoznali kljub preobleki. Calvin ga je naznanil oblastem in si prizadeval za njegovo usmrtitev. 27. oktobra 1533. leta so ga živega sežgali na grmadi skupaj z neko njegovo knjigo, ki so mu jo privezali k bedru. Umrl je v molitvi za svoje sovražnike in se ni hotel odpovedati svojemu verovanju. Nekateri opazovalci so se pod vtisom tega odrekli trojici!

Lelij Socinij je bil eden izmed Italijanov, na katerega je vplivalo Servetusovo pisanje, ta kruta usmrtitev pa ga je spodbudila, da je pričel raziskovati nauk o trojici. Tudi on je zaključil, da nima nobene biblijske osnove. O svojem prepričanju je govoril z mladim nečakom Faustom. Faustu je celo zapustil vse svoje papirje in zapise. To je Fausta močno spodbudilo k odločitvi, da je zapustil udobno življenje dvorjana in drugim govoril o resnicah, ki jih je spoznal iz Biblije.

Socinij se je napotil proti severu, ker ga je preganjala katoliška inkvizicija. Na Poljskem je našel majhno skupino anabaptistov, ki so sebe imenovali »bratje, ... ki zavračajo trojico«. Sociniju se je ta vera zdela najbližja biblijski resnici. Tako se je ustalil v Krakowu in pričel pisati v obrambo njihovega nauka.

Kaj so verovali

Socinijanci, tako so jih pozneje imenovali, so si nad vse želeli obnoviti čisto krščanstvo, ki ga uči Biblija. Videli so, da se je protestantska reformacija le na rahlo dotaknila sprijenosti in obredov katoliške cerkve, njeno gnilo jedro, njene nebiblijske nauke, pa je pustila povsem nedotaknjene.

Toda tudi sami so, podobno kot ostala verstva, storili mnogo napak. Vendar so se ti socinijanci izmed vseh verstev reformacije najbolj držali Biblije. Navedli bomo nekaj primerov. Zakaj jih ne bi primerjal z vsebino tvoje Biblije?

Podobno kot anabaptisti so trdili, da je krščevanje dojenčkov nebiblijsko; po Bibliji se lahko krstijo samo odrasli. Socinijanci so se tudi trdno oklepali svetopisemskih zapovedi, da je treba ljubiti bližnje in da se je treba odreči bojnim sredstvom. Medtem ko so katoliki in protestanti vso Evropo pohlepno prepojili s krvjo, se socinijanci pod nobenim pogojem niso hoteli bojevati. Zaradi tega svetopisemskega stališča so mnogi umrli. Poleg tega niso hoteli delati v javnih službah, ker bi jih to lahko vpletlo v vojaške zadeve.

Nacionalizem, ki je bil v takratnem času razširjen, nanje ni vplival. Menili so, da so pravi kristjani tujci v vsaki državi tega sveta. (Jan. 17:16; 18:36) Bili so znani po visokih moralnih merilih in izobčili ali izključili so vsakogar, ki ni hotel živeti po socijanskem pojasnilu Božje besede ali pa jo sprejeti. (2. Jan. 10; 1. Kor. 5:11)

Socinijanci so brez oklevanja uporabljali Božje ime Jehova. Še zlasti pomembne so se jim zdele besede iz Evangelija po Janezu 17:3, kjer piše, da spoznanje o Bogu in njegovem Sinu pomeni večno življenje. Na večno življenje so gledali kot na veliko upanje vseh pravih kristjanov. Odločno so zavračali nauk o nesmrtnosti duše. Zato so učili tako kot piše v Bibliji, da namreč duša umre, ostane pa upanje na življenje po vstajenju. (Ezek. 18:4; Jan. 5:28, 29)

Tudi nauk o peklu so zavrnili kot nebiblijski. Socinij je spoznal, kako nesmiselna je trditev, da bi Bog nekoga mučil vso večnost samo zato, da bi ga kaznoval za grehe, ki jih je storil v 70 ali 80 letih življenja! Nekateri prvi socinijanski voditelji so celo učili, da bo nad zemljo zavladalo Kristusovo tisočletno kraljestvo. (Prop. 9:5; Raz. 20:4)

Zakaj so zavračali trojico

Podobno kot pred njimi Servetus, so bili tudi socinijanci najbolj znani po tem, da so odklanjali cerkveni nauk o trojici. Zakaj? Njihovo razmišljanje je teklo v dveh smereh. Prvo in poglavitno je pri njih bilo to, da je ta nauk nebiblijski.

Vse do danes biblijski učenjaki radi priznavajo, da Biblija ne omenja nikakršne trojice, da je le-ta sad ‚ustvarjalne teologije‘, se pravi, poskus spojitve »krščanstva« četrtega stoletja z grško filozofijo. Kakšno mesto bi lahko takšen nauk zavzemal v gibanju za obnovitev čistega krščanstva? Nikakršno.

Neki zgodovinar je o Servetusu dejal: »Želel je, da bi ljudje, namesto v nauk, katerega izrazi — trojica, hipostaza, oseba, substanca, esenca — niso vzeti iz Biblije, ampak so si jih izmislili filozofi, in za katere je Kristus bil le nekaj več kot filozofski pojem, verovali v živega Boga, v božanskega Kristusa, ki je bil zgodovinska osebnost, in v Svetega duha, ki vedno deluje v človeških srcih.« Verjel je, da so trije eno samo v smislu besed iz Evangelija po Janezu 17:21, sveti duh pa je imel za delujočo moč in ne osebo.

Poleg tega so socinijanci ugotovili, da so tako imenovani dokazni navedki iz Svetega pisma dokaj nezanesljivi. Za najbolj priljubljen navedek trinitarcev iz 1. Janezovega pisma 5:7, je bilo že znano, da je bil vstavljen, da gre torej za poznejši in nenavdihnjen dodatek Bibliji. Drugi navedek iz Janezovega evangelija 1:1 pa je smiseln samo, če ga razumemo tako, da je Kristus bil imenovan »božanski« ali »bog«, namesto da bi ga postavili na isto mesto kot vsemogočnega Boga.

Najbolj uničujoč udarec trojici pa da biblijski opis Boga, Jezusa in svetega duha, iz katerega se vidi, da ne morejo biti člani nikakršne trojice. Kako to? Predvsem zato, ker sveti duh v Bibliji ni prikazan kot oseba, ampak kot Božja dejavna sila. (Luk. 1:41; Ap. dela 10:38) Drugi razlog pa je ta, da Kristus ne more biti »enak in enako večen« kot Oče, kajti v Bibliji piše, da je bil podložen Očetu in da ga je ta ustvaril. (Jan. 14:28; Kol. 1:15) In nazadnje, kako bi lahko Jehova, ki je pogosto opisan kot en Bog, sploh lahko bil del nekega trojnega božanstva? (5. Mojz. 6:4; Iz. 44:6)

Socinijanci so torej trojico zavrnili na podlagi Biblije. Zavrnili pa so jo tudi na podlagi zdravega razuma. Neki zgodovinar reformacije je dejal: »Socinij je menil, da ... [Biblija] resda vsebuje nedoumljive stvari, ... ne vsebuje pa ničesar, kar bi bilo v nasprotju z razumom.« Sem očitno spada trojica s svojimi nasprotnimi pojmi o enem bogu, v katerem so istočasno tri osebe. Neki zgodovinar je takole opisal Servetusove občutke glede tega nauka: »Zmedel je njegovo glavo, ni pa ogrel njegovega srca niti navdihoval njegove volje.«

Kljub temu pa so socinijanci naredili nekaj očitnih napak glede naukov. Socinij in njegovi privrženci so zanikali načelo Kristusove odkupnine. Pa vendar Biblija jasno uči, da je Kristus s svojo smrtjo plačal ceno za odkup človeštva iz grešnega stanja. (Rim. 5:12; 1. Tim. 2:5, 6) Zagrešili pa so še druge napake. Tako je Socinij na primer učil nasprotno od jasnega biblijskega nauka o Kristusovem predčloveškem obstoju. (Jan. 5:28)

Kratka in tragična zgodovina

Mala reformirana cerkev (kot so se socinijanci uradno imenovali) je na Poljskem uspevala skoraj sto let. Ko je bila na vrhuncu, je štela 300 skupščin. V Rakowu, severovzhodno od Krakowa, so ustanovili kolonijo, postavili tiskarsko prešo in ustanovili univerzo, ki je privabila ugledne učitelje in študente od blizu in daleč. Iz njihovega tiskarskega stroja je prišlo kakih 500 brošur, knjig in traktatov v kakšnih 20 jezikih. Misijonarji in potujoči študentje so jih naskrivaj raznesli po vsej Evropi. Pravijo, da bi protisocinijanska literatura, k pisanju katere so v naslednjih dveh stoletjih spodbudile omenjene knjige, napolnila celo knjižnico!

Ker so jih sovražili oboji, katoliki in protestanti, socinijanci niso dolgo živeli v miru. Socinija so zaradi njegovega verovanja napadli, pretepli in skoraj utopili. Že pred njegovo smrtjo 1604. leta so si jezuiti, ki so katoliški cerkvi na Poljskem hoteli vrniti vodilno vlogo, počasi pričeli utirati pot na vplivne položaje pod kraljem.

Preganjanje socinijancev je postajalo vse hujše. 1611. leta so nekemu bogatemu socinijancu vzeli vse imetje in zahtevali, naj mu odrežejo jezik, naj ga obglavijo, odrežejo roke in noge ter sežgejo. Seveda bi lahko živel v miru, samo če bi spremenil svojo vero. Ni se pustil omajati. Neomahljivo se je soočil s smrtjo na varšavskem trgu.

Jezuiti so končno dosegli svoj cilj 1658. leta. Na njihovo zahtevo je kralj izdal odlok, da morajo člani Male reformirane cerkve v treh letih oditi iz Poljske ali pa bodo usmrčeni. Več sto se jih je odselilo, doma pa je vzplamtelo kruto preganjanje. Nekaj majhnih skupščin teh izgnancev je nekaj časa životarilo v Transilvaniji, Prusiji in Nizozemski, toda postopoma so izginile tudi te osamljene skupine.

Zapuščina socinijancev

Toda socinijanski spisi niso izgubili svojega vpliva. Leta 1652 je Rakovijski katekizem, ki je temeljil na Socinijevih spisih in je bil objavljen kmalu po njegovi smrti, John Biddle prevedel v angleščino. Parlament je dal izvode tega dela zaseči in zažgati, Biddla pa so vrgli v ječo. Čeprav so ga čez nekaj časa izpustili, so ga pozneje znova zaprli in je v ječi tudi umrl.

Toda dokazi zoper trojico v Angliji niso bili tako zlahka pokopani, saj so tam mnogi učeni in razumni ljudje spoznali svetopisemsko resnico. Sir Isaac Newton, eden največjih učenjakov vseh časov, je v svojih spisih zavrnil trojico in so ga včasih imeli za socinijanca. Za Josepha Priestleya, slavnega kemika, ki je odkril kisik, so prav tako rekli, da je bil socinijanec. Veliki pesnik John Milton je prav tako zavračal trojico. Pravzaprav se je francoskemu filozofu Voltairu zdelo smešno, da so Luther, Calvin in Zwingli, katerih spise je Voltaire označil za »nečitljive«, osvojili večino Evrope, medtem ko so »največji filozofi in najboljši pisci njegovega časa«, kot Newton in drugi socinijanci, osvojili samo majhno in izginjajočo čredo.

Takšni ljudje so, kot Socinij pred njimi, poudarili pomembnost razuma v religiji. Tako tudi mora biti. Sama Biblija nas namreč spodbuja, naj služimo Bogu ‚z močjo razuma‘. (Rim. 12:1, NS) Vendar je unitaristično gibanje, ki je v Angliji pognalo iz socinijanskih korenin dalo človeškemu razumu prednost pred Biblijo. Sredi 18. stoletja so unitarci v Angliji in Ameriki »pričeli zanemarjati Sveto pismo kot glavni izvor verske resnice,« piše v zgodovini njihovega gibanja.

Kljub temu pa so prvi socinijanci dali zgled, iz katerega se sodobna verstva lahko mnogo naučijo. Neki prezbiterijanski duhovnik je nekoč hvalil njihovo stališče glede vojne in ga primerjal z »nezmožnostjo [sodobnih cerkva] da bi se uprle svetovni vojni«. Izrazil je upanje, da se bodo kmalu vse cerkve tako imenovanega krščanstva izrekle zoper vojskovanje. Te besede je napisal 1932. leta, samo nekaj let pozneje pa je izbruhnila druga svetovna vojna, v kateri so cerkve znova podpirale prelivanje krvi. Danes vojne divjajo po velikem delu zemlje. Verstva več vojn povzročijo, kot pa jih preprečijo.

Kako pa je s tvojo cerkvijo? Ali tvoja cerkev, kot toliko drugih, ne spoštuje Biblije? Ali namesto tega uči človeške ideje? Kakšno stališče zavzema do takih naukov, kot so nesmrtnost duše, pekel in trojica? Ali si te nauke primerjal s tem, kar piše v Bibliji? Socinijanci so to storili. Spodbujamo te, da to storiš tudi ti.

[Slika na strani 23]

Michael Servetus – njegove knjige so dokazale, da je nauk o trojici lažen

[Vir slike]

Z dovoljenjem U.S. National Library of Medicine