Mavrska Španija — presenetljiva zapuščina

Od dopisnika Prebudi se iz Španije

ŠPANIJA, dežela flamenka, mavrskih gradov in ponosnih caballerosov (vitezev), vsako leto gosti kakšnih 40 milijonov turistov. Ti prihajajo iz vse Evrope in od drugod, pa ne le zato, da bi uživali na številnih sončnih plažah tega polotoka, ampak tudi zato, da bi se seznanili s špansko kulturo.

Pozorni opazovalci ob poslušanju nepozabnega flamenka, ob občudovanju andaluzijskih žrebcev na krajevnih fiestah in razgledovanju z mavrske utrdbe opazijo, da je španska kultura nekako drugačna. Občutki jih ne varajo. Očarali so jih prizori in zvoki mavrske Španije.

Mavri, ki so bili pred 500 leti izgnani iz Španije, so pustili za sabo trajno dediščino, ki jo še danes opazimo v zgradbah, glasbi in celo živalih. Toda kdo so pravzaprav bili Mavri? Kako so lahko tako močno vplivali na Španijo? Kaj se je zgodilo z njimi?

Od kod so Mavri prišli

V sedmem in osmem stoletju so Bližji vzhod in Sredozemlje preplavili veliki politični in verski nemiri. Po smrti preroka Mohameda leta 632 našega štetja, so njegovi vneti privrženci v sto letih ustvarili islamsko cesarstvo, ki se je raztezalo od reke Indna vzhodu do Pirenejev na zahodu. Španijo so 711. leta našega štetja napadle in postopoma zavzele muslimanske vojske sestavljene iz Berberov, severnoafriškega plemena in Arabcev, ki so kasneje tvorili vladajoči razred. Napadalce so v glavnem imenovali »Mavri«, neodvisno od dežele, iz katere so prišli.a

To veliko muslimansko cesarstvo, ki je bilo po velikosti slično svojemu nasprotniku, rimskemu cesarstvu, je bilo versko in politično cesarstvo. Čeprav islamski zavojevalci svoje vere običajno niso vsiljevali, je nova vera postopoma pritegnila ne le pogane, ampak tudi večino tako imenovanih kristjanov, ki so živeli na Srednjem vzhodu, v Severni Afriki in tudi v Španiji.

Zlata doba Cordobe

Španiji, ki so jo Arabci poznali pod imenom al-Andalus in izvira iz besede »Andaluzija«, so najprej vladali iz Damaska, v desetem stoletju pa je postala samostojna, ko se je emir iz Cordobe oklical za kalifa oziroma državnega poglavarja. To je bil čas, ko je mavrski kalifat dosegel svoj vrhunec, Cordoba, mesto, ki je ležalo na jugu Španije, pa je postala živahna metropola in tekmec Damasku kot središču islamske kulture.

Z izjemo Konstantinopla je Cordoba s 500 000 prebivalci v desetem stoletju verjetno bila najbolj gosto naseljeno mesto v Evropi. Kot glavno mesto islamske Španije je imela ogromne prihodke, v glavnem od poljedelstva, trgovine in obrti, vse to je bilo na višku pod vladavino dinastije Umajadov.

Univerza je bila sloveče središče učenosti in mesto se je ponašalo z javno knjižico s kakšnimi 400 000 deli. Za poučevanje revnih otrok je bilo na voljo 27 brezplačnih šol, tako da je med fanti in deklicami pismenost bila zelo visoka. Mladi plemiči iz severnih krščanskih fevdalnih kraljestev so se šolali na mavrskih dvorih, bogate Francozije pa so se v Cordobi najelegantnejše oblekle.

Velik priliv bogastva se je odražal tudi na splošnem izgledu mesta, svoj čas je neka nemška nuna zanj dejala, da je to »svetovni okras«. Ulice so bile tlakovane in osvetljene. Vrtovi, slapovi in okrasna jezera so krasila mesto, po akveduktu pa je pritekalo dovolj vode za fontane in javna kopališča, ki jih je po muslimanskem letopiscu bilo kar 700. Po vsem mestu so stale razkošne palače. Eno izmed njih, ki se imenuje Al-Zahra in je bila na obrobju Cordobe, je 25 let gradilo 10 000 delavcev. Njene ruševine še danes pričajo o njeni velikosti.

V desetem stoletju je bila v Cordobi končno dograjena tudi Velika mošeja. Ker so trdili, da v njej hranijo Mohamedovo roko, je postala pomembno središče muslimanskih romarjev. V nekem viru piše: »Po svetosti je bila na drugem mestu, takoj za Meko in ... vernik, ki jo je obiskal, je bil oproščen dolžnosti romanja po Arabiji.« Obiskovalci se še danes čudijo celi množici stebrov (teh je kakšnih 850) in okrašenim obokom. Mošeja je opisana kot »najlepše muslimansko svetišče na svetu«.

Toda zlata doba Cordobe je bila kratkotrajna. Že v začetku enajstega stoletja je dinastija Umajadov propadla in tako je prišlo do številnih umorov, vstaj in plemenskih sporov. Mavrska Španija se je kmalu razdelila na 23 mestnih državic ali taifov, ki so jih v naslednjih stoletjih postopoma vsrkala fevdalna kraljestva iz severne krščanske Španije. Granada, zadnje mavrsko kraljestvo, je bilo premagano 1492. leta in Mavri so bili pregnani s polotoka.

Toda pečat mavrske kulture je ostal. Celo španski jezik še vedno odraža vpliv Mavrov; učenjaki ocenjujejo, da 8 odstotkov španskih besed izhaja iz arabščine. Obiskovalci lahko slišijo, kako Španci nehote kličejo Alaha, ko izgovorijo običajno narečno besedo »ojala«, ki se je prvotno glasila va-sa Alah, in pomeni »k Alahu«.

Islam — ‚področje za prenos tehnologije‘

Mavrska zasedba Španije je trajno vplivala tudi na ostalo Evropo. Še zlasti v času, ko so si krščanska kraljestva na severu Španije postopoma prisvojila muslimanske države na jugu, je mavrska Španija bila posrednik med Vzhodom in Zahodom in je v Evropo in še dlje širila vzhodno kulturo, znanost in tehnologijo. (Glej okvir na naslednji strani.)

Britanska enciklopedija takole pojasnjuje ta proces: »Islam je bil pomemben zato, ker so Arabci znanstvene in tehnološke dosežke, ki so jih prevzeli od grške civilizacije in jih znatno dopolnili, nudili zahodu preko Mavrov v Španiji.«

»Islam je bil tudi področje za prenos nekaterih tehnologij starih civilizacij vzhodne in južne Azije, še zlasti indijskih in kitajskih.«

Znaten vpliv mavrske kulture na Zahodno Evropo je zlahka zaznati na osnovi besed za različne pojme v slovenščini (pa tudi v drugih evropskih jezikih), ki so izpeljane iz arabščine: algebra, alkohol, limona, pomaranča, tarifa, magazin, zofa.

Islamski učenjaki so bili dobesedno pokorni opominu svojega preroka: »Iščite modrost, pa čeprav jo boste našli na Kitajskem.« Nekatere nove tehnologije so dejansko prišle iz Kitajske.

Prevajalska šola v Toledu

Sprva je vse to znanje krožilo v arabščini, v jeziku torej, ki ga večina evropskih učenjakov ni poznala. Toda to jezikovno oviro so kmalu odstranili. Za to je bila odločilna ponovna osvojitev Toleda, ki jo je 1085. leta dosegel katoliški kralj Alfonso VI. iz Leona.

V naslednjem stoletju je bila v Toledu ustanovljena prevajalska šola in kmalu je bila velika večina islamskih del prevedena v latinščino in druge evropske jezike. Prevajalci so bili marljivi in arabske knjige, kot je Medicinski kanon, so na evropskih univerzah postale splošno veljavni učbeniki in nekatere so uporabljali več stoletij.

Mavrska zapuščina ostaja

V sodobni Španiji se še vedno lahko vidi mavrsko zapuščino. Mavrska arhitektura, znanost in tehnologija, ki so prehajali iz roda v rod, so vplivali na španske gradbenike, poljedelce in znanstvenike. Mavrska glasba je pozneje bila vključena v flamenko. Preživelo je tudi mavrsko rokodelstvo, ki ga zlahka prepoznamo v številnih spominkih, ki pritegnejo pozornost sodobnega turista. Poleg tega pa številni mogočni gradovi še vedno stojijo kot neme priče pretekle veličine.

Kamorkoli se torej današnji turist v sodobni Španiji napoti, povsod ga spremljajo prizori in zvoki te pretekle civilizacije, katere slava je sicer prešla, toda njena zapuščina Španiji in svetu je zares izredna.

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 20]

Arabci — most med vzhodom in zahodom

Svila in papir. Ko so Arabci osvojili velik kos Male Azije, so ugotovili, da so tam, sicer v manjšem obsegu, že znali izdelovati svilo zaradi nekdanjih stikov s Kitajsko. Sčasoma so pričeli svilo izdelovati po vsem islamskem svetu in v devetem stoletju so jo verjetno pričeli izdelovati v Španiji kot prvi evropski deželi.

Še pomembnejše pa je bilo odkritje izdelovanja papirja. Pravijo, da je Arabce naučil izdelovati papir iz cunj kitajski zapornik, ki so ga zajeli. Ob koncu 8. stoletja so ga pričeli izdelovati v Damasku in kmalu je v islamskem svetu zamenjal papirus. Kmalu zatem so ga že izdelovali v Španiji in zahvaljujoč temu novemu postopku so v Cordobi in drugih španskih mestih izdelali veliko knjig.

Tehnologija izdelave papirja se je iz Španije razširila v druge dele Evrope in pravzaprav je papir pospešil razvoj tiskarske preše v 15. stoletju.

Druge vzhodnjaške novotarije, kot sta mlin na veter in smodnik, sta si očitno prav tako utrla pot v Evropo preko islamskega »področja za prenos tehnologije«.

Kmetijstvo. V mnogih predelih Španije še danes uporabljajo učinkovit namakalni sistem. Tako zalivajo pomarančevce in limonovce, ki so jih najprej zasadili arabski vrtnarji. Pod vodstvom Mavrov so gojili riž, sladkorni trs, granatna jabolka, bombaž, banane, pomaranče, limone, datljevce in smokve. Španski in Portugalski naseljenci so mnoge izmed omenjenih rastlin odnesli s seboj v Severno in Južno Ameriko.

Ležernega vola so zamenjali z mulo, oslom in konjem. Severnoafriške konje so križali z iberijskimi in so tako dobili krasnega andaluzijskega konja; pravijo, da je to najstarejše zabeleženo križanje pasem na svetu.

Zdravstvo. Bolnišnica v Cordobi je bila hkrati tudi ugledna medicinska šola, prva te vrste v Evropi, in njeni zdravniki so bili mednarodno priznani. Operacijski instrumenti so bili presenetljivo podobni današnjim. Pravijo, da so kot anestetike uporabljali vino, hašiš in druga mamila.

Velik poudarek so dali zdravljenju in uporabi zeliščnih zdravil. V Avicenovem Medicinskem kanonu, medicinski enciklopediji 11. stoletja, najdemo naslednji koristen nasvet: »Izkušnje kažejo, da je dojenje matere pomembna zaščita pred boleznimi.«

Zvezdoslovje, zemljepis in matematika. V 12. stoletju se je pojavilo pomembno delo s področja zvezdoslovja in zemljepisa, ki ga je napisal al-Idrisi, ki je študiral v Cordobi. Delo se je imenovalo »Rogerjeva knjiga« in v njem je bil takrat znani svet razdeljen na klimatska področja, vsebovalo pa je tudi kakih 70 natančnih zemljevidov, ki so jih označili za »najvišji dosežek srednjeveške kartografije«. Kot večina islamskih učenjakov je tudi al-Idrisi samoumevno menil, da je zemlja okrogla.

Še en Maver, prebivalec Toleda, je objavil zvezdoslovne karte, izumil pa je tudi napravo, ki jo danes poznamo pod imenom vesoljni kotomer (naprava za ugotavljanje kotne oddaljenosti nebesnega telesa od sončeve orbite), ki je predhodnik današnjega sekstanta. Te naprave in trikotno jadro, ki so ga uporabljali na celih rodovih arabskih čolnov, so pomembno prispevale k velikim odkritjem med popotovanji v 15. stoletju.

Naš številčni sistem ravno tako veliko dolguje islamskim matematikom, ki so v 8. stoletju vpeljali tako imenovane arabske številke, pa tudi ničlo in decimalno vejico, s čimer so znatno izboljšali prejšnji rimski sistem številk v obliki črk (1=1, V=5, X=10, L=50, C=100, M=1000). Poglej si številko MCMLXXXVIX in jo primerjaj z arabsko številko 1989!

[Slika na strani 16]

Patio de los Leones, palača Alhambra v Granadi

[Slika na strani 17]

Zapleteni mavrski okraski v palači Alhambra v Granadi

[Sliki na strani 18]

Okrašeni strop mošeje (Mezquita) v Cordobi

Nekatere izmed več kot 800 marmornih stebrov v mošeji v Cordobi