Za svoja leta zelo razsodna

BILA je polnoč. Hudo bolna in slabotna dvanajstletna Lisa, se je vznemirila, ko je v njeno bolniško sobo stopila sestra, da bi ji dala transfuzijo krvi.

Lisa se je branila: »Le kako me morete k temu prisiliti? Mojega očka in mamice sploh ni tukaj!« Sestra ji je transfuzijo vseeno dala.

Vprašanje zdravljenja

Lisa, bistra, dejavna, talentirana odlična učenka, je živela skupaj s starši in petletnim bratcem v Winnipegu, Kanada. Spomladi leta 1985 je dobila antibiotike zaradi vnetja mandeljnov, kar je povzročilo resno reakcijo. Zbolela je in kmalu nato so ugotovili, da ima akutno levkemijo kostnega mozga, ki je običajno usodna.

Zdravniki v Winnipegu so predpisali intenzivno kemoterapijo in mnogokratne transfuzije krvi. Kemoterapija je zdravljenje s strupenimi kemikalijami. Teorija o tem je naslednja: ti strupi bodo uničili bolezen. Toda Lisa in njeni starši so hoteli drugačno zdravljenje. Zaradi biblijskih razlogov odklanjajo transfuzije krvi. (Apostolska dela 15:28, 29) Agonija in uničujoči stranski učinki intenzivne kemoterapije so se jim zdeli odvratni.

Končno so njeni starši Liso odpeljali v otroško bolnišnico v Toronto, ker so upali, da bodo tam zdravniki pripravljeni sodelovati. Toda namesto operacije so ji tiste noči dali transfuzijo krvi. Naslednje jutro, 25. oktobra, so od sodišča zahtevali nalog, da bi lahko vsilili ta način zdravljenja. Sodnik David R. Main je zadevo sprejel s pridržki. Za Lisino odvetnico je določil Sarah Mott-Trille. Razprava je bila v ponedeljek, 28. oktobra 1985.

Sodni proces

Sojenje je trajalo pet dni, potekalo pa je v sobi bolnišnice. Liso so vsak dan na njeno zahtevo na postelji pripeljali v to sobo. Čeprav je bila hudo bolna, je hotela biti zraven pri odločitvi, ki je vključevala njeno vero.

Razprava se je pričela z zdravnikovim predlogom zdravljenja. V obrazložitvi sodbe je sodnik Main zapisal: »Zdravljenje, ki so ga predpisali zdravniki, ki so pričali pred tem sodiščem, je intenzivno in nasilno in lahko traja precej časa. Pričakovati je, da bodo za ohranitev pacienta pri življenju potrebne transfuzije krvi.« Opazili so tudi mnogo hudih učinkov kemoterapije.

Drama se je zaostrila četrtega dne. Lisa je sedla, da bi se lahko neposredno obrnila k sodniku. Vsi v sodni dvorani, tudi Lisa, so videli, da bo umrla, vseeno če bo dobivala transfuzije krvi ali ne. Za to vrsto levkemije, ki jo je imela, ni zdravil.

Lisina odvetnica jo je spraševala skrbno in z občutkom. Le malo oči se ni orosilo, ko je Lisa pogumno spregovorila o svoji bližnji smrti, svoji veri v Jehovo in svoji odločitvi, da ostala poslušna njegovemu zakonu o svetosti krvi. Dejala je, da se bo nepopustljivo in z vso močjo zoperstavila vsem poskusom, da ji dajo transfuzijo krvi. Njena enostavna in neustrašna izjava je vsem segla v srce.

»Dejala si nam, da verjameš v Boga,« je dejala njena odvetnica. »Ali nam lahko poveš, če je on zate stvarnost?«

»Da, on je kot prijatelj,« je odvrnila Lisa. »Včasih, ko sem sama, se lahko pogovarjam z njim ... kot prijateljem; če me je strah, ga prosim za pomoč in se pogovarjam z njim, kot da je v sobi poleg mene.«

»Lisa, če bi te nekdo vprašal, kaj je zate najpomembnejše v življenju, kaj bi odgovorila?«

»Moja poslušnost do Boga Jehove in moje družine,« je odgovorila Lisa.

Odvetnica jo je vprašala: »Lisa, ali bi na to gledala kako drugače, če bi vedela, da ti sodišče določi transfuzije krvi?«

»Ne, ker bom še vedno ostala zvesta svojemu Bogu in bom upoštevala njegove zapovedi, ker je Bog višji od vseh človeških sodišč.«

Lisa je pojasnila svoje stališče od transfuzije krvi, ki jo je dobila na silo: »Počutila sem se kot pes, ki so ga uporabili za preizkus, ker nisem mogla ničesar storiti. Samo zato ker sem majhna, ljudje mislijo, da lahko z menoj počno, kar hočejo, jaz pa mislim, da imam pravico vedeti, kaj se mi bo zgodilo in zakaj me tako zdravijo brez privolitve mojih staršev.«

»Ali si tisto noč zaspala?« jo je vprašala odvetnica.

»Ne, nisem.«

»Kaj te je skrbelo?«

»Skrbelo me je to, kaj si bo o meni mislil Jehova, ker vem, da ne bom dobila večnega življenja, če bom ravnala proti njegovi volji in bilo mi je slabo, ker sem v telo dobila kri nekoga drugega, kajti vedno obstoja možnost, da se okužiš z AIDS-om, hepatitisom ali kakšno drugo boleznijo in vso noč sem strmela in gledala v to kri.«

»Lisa, ali se lahko spomniš kakšne primerjave, s katero bi sodniku pojasnila, zakaj je sprejem krvi v nasprotju s tvojo voljo?«

»No, spomnim se lahko posilstva, ker ... je posilstvo nekaj, kar je bilo storjeno proti tvoji volji, in to je prav temu podobno.«

Odločitev

Peti dan je predstavljal vrhunec. Od samega začetka je sodnik Main bil pošten in uravnotežen. Se bo njegova dobrota odrazila pri njegovi odločitvi? Zaključil je: »Otrok Lisa Doroty K. naj se vrne v varstvo, oskrbo in nadzor svojih staršev.«

Sodnik Main je zelo podrobno razložil razloge za takšno odločitev. Med ostalim je dejal: »Lisa sedaj in od dne, ko je izvedela za svojo bolezen, meni, da ne želi nobene kemoterapije niti transfuzije krvi. Tega stališča ni zavzela le zato, ker zadeva njeno versko prepričanje in v to sem prepričan, temveč tudi zato, ker ne želi doživljati bolečin in trpljenja, ki je povezano s tem načinom zdravljenja. ... Ne bom izdal nobenega ukaza, ki bi od otroka zahteval, da gre skozi vse to. Predlog njenega zdravljenja je povsem nesprejemljiv.«

O tajni, prisilni transfuziji krvi, ki jo je Lisa dobila ponoči, pa je sodnik Main dejal: »Ugotavljam, da se je (Liso) zapostavilo glede njene vere in starosti v skladu s členom 15/1 (Kanadske listine o pravicah in svoboščinah). Ker ji je bila dana transfuzija krvi, je bila glede nedotakljivosti njene osebe prekršen 7. člen. Četudi bi se lahko reklo, da je otrok in potrebuje zaščito, pa se ta zahteva mora vseeno zavrniti v skladu s 24/1 členom Listine.«

Na koncu je sodnik Main izrazil svoje osebno občudovanje Lise: »Lisa je čudovita, izjemno inteligentna, jasna, spodobna, občutljiva, in kar je najbolj pomembno, pogumna oseba. Za svoja leta je zelo razsodna in zrela in mislim, da lahko brez tveganja rečem, da ima vse pozitivne lastnosti, ki jih sleherni roditelj želi videti pri otroku. Ima dobro premišljeno, čvrsto in jasno versko prepričanje. Po mojem je nobeni nasveti od kogarkoli niti pritiski od strani staršev ali kogarkoli drugega niti ukaz sodišča, ne bi mogli omajati ali spremeniti njeno verovanje.«

»Prepričan sem, da je Lisi K. potrebno dati priložnost, da se dostojanstveno in duševno mirna bori proti bolezni. To pa se lahko doseže le s sprejetjem načrta, ki ga je sama predložila skupaj s svojimi starši.«

Neoporečna do konca

Lisa je skupaj s starši še isti dan zapustila bolnišnico. Lisa se je res dostojanstveno in duševno mirna borila proti bolezni. 17. novembra 1985 je v miru umrla doma, v ljubečih rokah svoje matere in očeta.

Med razpravo je Lisa povedala, kaj sta se pogovarjali z mamo, potem ko so ugotovili, da ima levkemijo: »Z mamo sva razpravljali o vseh možnostih, ki jih imam. Skupaj sva brali Biblijo in druge knjige naše vere. Dejala sem ji, ... ‚Če bom umrla, te bom videla v novi ureditvi. Zagotovljeno mi bo upanje, da te bom videla in večno živela v raju na zemlji.‘«

Pouk za bolnišnice in zdravnike

L. E. in F. A. Rozovsky, Kanadčana, ki pišeta o medicinsko pravnih zadevah, sta v Canadian Health Facilities Law Guide zapisala: »Iz te odločitve se lahko bolnišnice pa tudi zdravniki, nekaj naučijo. Še posebej bi morali paziti, pri zdravljenju otrok, ko le-ti ali njihovi starši ugovarjajo. Paziti bi morali, da ne bi vsiljevali načina zdravljenja, ki je v členu 15/1 Listine označen kot ‚diskriminacijski‘, sem pa spadajo starost, spol, vera ali etnično poreklo.«

Pa vendar, kako naj bodo zdravniki »skrbni« in se izogibajo takšnemu verskemu razlikovanju? Pisca Rozovsky predlagata uravnoteženo rešitev: »Spomniti se je treba, da ni osnovna dolžnost zdravstvenega osebja biti pacientov sovražnik. Njihova naloga je, da storijo, kar je za pacienta najbolje. V tem primeru je sodišče ugotovilo, da bi bila najboljša alternativna oblika zdravljenja.«

Kadar je pacient Jehovina priča, bi se mu očitno najbolj ustreglo, če bi njegova družina in zdravniki sodelovali in bi poskrbeli za nadomestek namesto transfuzije krvi. Zdravniki, ki so tako ravnali niso zanemarili dobre medicinske oskrbe. Strokovnjaki za pediatrijo v bolnišnici M. D. Anderson v Texasu, poročajo:

»Terapija s transfuzijo ni tako pogosto potrebna, kot se jo uporablja. Pri tem zdravstvena oskrba številnih pacientov, ki so imeli raka in z njim povezane bolezni ni trpela na račun odklonitve transfuzije.«

Posledice Lisinega primera so daljnosežne. Po vzoru kanadskega sodišča kalifornijski sodnik ni hotel izdati naloga za prisilno zdravljenje nekega štirinajstletnega dekleta. Poleg tega je 11. februarja zdravstveno združenje Britanske Kolumbije izdalo vsem upravnikom navodilo ravno na osnovi Lisinega primera: »Ta primer predstavlja novi precedens.«

Na področju pravne in medicinske zmede ta primer predstavlja svetlo točko. Pravičen je in pošten. Prihodnost bo pokazala koliko zdravnikov, bolnišnic in sodnikov bo upoštevalo humano in zelo občutljivo vodstvo, ki sta ga dala sodnik David R. Main in Lisa.

[Poudarjeno besedilo na strani 26]

Le malo oči se ni orosilo, ko je Lisa pogumno spregovorila o svoji bližnji smrti

[Poudarjeno besedilo na strani 27]

»Ta primer predstavlja novi precedens.« — Medicinsko združenje Britanske Kolumbije

[Slika na strani 27]

Dvanajstletna Lisa je ohranila svojo neoporečnost kljub močnemu nasprotovanju