Kakšen bo konec zla in trpljenja?

GRENKE izkušnje človeka zagrenijo. Kaj pa če obstaja za človeško trpljenje upravičen razlog? Oglejmo si s tem v mislih nadaljevanje zgodbe o Jobu. Po treh krogih zagrenjenega razpravljanja se oglasi mladi Elihu. Jobu reče takole: »Rekel si: ‚Pravičnost moja je večja nego Boga mogočnega.‘« Seveda, Job je videl le sebe in na sebi ni našel krivice. »Glej,« mu potem reče Elihu, »v tem ne sodiš prav, ti odgovarjam: zakaj Bog je višji nego smrtni človek.« (Job 35:2; 33:8—12)

Bog nam je dal več kot dovolj dokazov, da je dober. (Apostolska dela 14:17; Pismo Rimljanom 1:20) Ali se potemtakem lahko že samo zaradi trpljenja vprašujemo po Božji dobroti? Elihu odgovarja: »Daleč je od Boga, da bi delal hudobno, od Vsemogočnega, da bi ravnal krivično.« (Job 34:10, EI)

Ali je Bog brez moči nad zlom?

Ali je Bog potemtakem res preslaboten, da bi storil karkoli Jobu ali komu drugemu v prid? Ravno narobe! Iz strašnega viharja potem Bog spregovori še zase in z veliko močjo potrdi svojo vsemogočnost. »Kje si bil, ko sem ustvaril zemljo?« sprašuje Joba. (EI) Še zdaleč ni brez moči, saj govori o sebi kot o sili, ki nadzira morja in vlada nebesom in živim bitjem v njih. (Job 38:4, 8—10, 33; 39:9; 40:15; 41:1)

Bog resda Jobu ne pove, zakaj je dopustil, da je trpel. Toda: »Se li bo grajalec še prepiral z Vsemogočnim?« sprašuje. »Hočeš li razveljaviti mojo pravično razsodbo, me obsoditi, da bi ti imel prav?« (Job 40:2, 8, EI) Kako predrzno je vendar obtožiti Boga za vse hudo na svetu ali pa kovati modroslovno obrambo njemu v prid! Job potem tega tudi sam ni hotel storiti, in prav bi bilo, ko bi tudi danes ljudje ‚preklicali‘ svoje nasprotujoče si teorije. (Job 42:6)

Spor, ki ga je treba razrešiti

Job ni vedel, da je pri njegovem trpljenju šlo tudi za nekaj osnovnih spornih vprašanj, ki so se pojavila kmalu po tem, ko je bil človek ustvarjen. Takrat je namreč uporno duhovno bitje, imenovano satan (ali upornik) zapeljalo človeka v greh. Bog je Adamu in Evi ukazal, naj ne jesta od »drevesa spoznanja dobrega in hudega«. Upoštevati sta morala, da ima Bog vso pravico določiti, kaj je zanju dobro in kaj ne. Upornik pa je vcepil v Evo dvom, ko ji je rekel: »Ali vama je res rekel Bog, da ne jejte od vsakega drevesa s tega vrta?« Potem pa je v nasprotju z Božjo zapovedjo rekel: »Nikakor ne umrjeta. Bog namreč ve, da tisti dan, ko bosta jedla od njega, se vama odpro oči in bosta kakor Bog.« (1. Mojzesova knjiga 2:17; 3:1—5)

Satan je s svojim obrekovanjem postavil pomembno sporno vprašanje: Ali se je Bog zlagal, ko je napovedal smrt vsakomur, ki bi jedel od prepovedanega drevesa? Celo če bi se, s kakšno pravico je odvzel človeku neodvisnost in mu vsilil svoja merila? Ali ni bil sebičen, ko je skušal odtegniti človeku tisto, kar je dobro zanj? Ali je neodvisnost od Boga potemtakem res nekaj dobrega?

Če bi Bog vse tri upornike kar takoj uničil, bi to rodilo še več spornih vprašanj. Edini način, da bi se izkazalo, kako je satanova ponudba neodvisnosti le pot v trpljenje, je bil ta, da je Bog dovolj dolgo dopustil takšno neodvisnost in se vanjo ni vmešaval. Kajti »ves svet leži v hudobnem«, pod oblastjo satana hudiča, ne pa v Božji moči. (1. Janezovo pismo 5:19) In ker se je človek odločil za neodvisnost od Boga in tako prišel pod satanovo oblast, je požel le bolezni, krivice, sužnjevanje denarju in srčne bolečine! Kljub tehnološkemu napredku pa je stanje v svetu slabše in slabše — često prav zaradi sodobne tehnologije.

To, da Bog gleda vso to bedo, ga seveda ne dela krivičnega. Ne, človekova krivičnost v resnici »odkriva Božjo pravičnost«. (Rimljanom 3:5) Kako?

Trpljenja bo za zmerom konec!

Saj vemo, da ‚celotno stvarstvo do zdaj skupno zdihuje in trpi bolečine‘, kot pravi apostol Pavel. (Rimljanom 8:22) Tako se je teh 6 000 strašnih let človekove neodvisnosti od Boga izkazalo, da še kako držijo tele Jeremijeve besede: »Nobenemu človeku ni dano, da določi svoje korake na poti življenja.« (Jeremija 10:23, EI) Kmalu se bo zdaj vmešal Bog in bo vzel človeške zadeve v svoje roke.

Zdaj, ko so katastrofalne posledice človekove neodvisnosti od Boga takole razgaljene, bo Bog lahko odstranil vse tisto, kar je povzročalo trpljenje: vojne, bolezni, zločine, nasilje — celo smrt! (Psalm 46:8, 9; Izaija 35:5, 6; Psalm 37:10, 11; Janez 5:28, 29; 1. pismo Korinčanom 15:26) Zgodilo se bo tisto, kar je apostol Janez videl v nebeškem videnju: »Bog ... obriše vse solze z njih oči in smrti ne bode več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne bode več; kajti prvo je prešlo.« (Razodetje 21:3, 4)

Zanimivo je, da je Bog naredil Jobovemu trpljenju konec tako, da mu je vrnil zdravje in vse bogastvo, blagoslovil je njega in njegovo veliko družino. (Job 42:10—17) In tako Sveto pismo obljublja tudi nam: »Trpljenje sedanjega časa (se) ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas. ... da se bo tudi stvarstvo iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo poveličanih Božjih otrok.« (Rimljanom 8:18, 21, JP) Hudobnost bo potem dobesedno izbrisana iz našega spomina! (Glej tudi Izaija 65:17.)

Živeti z zlom

Toda preden bomo doživeli to svobodo, moramo zdržati v tem sprijenem svetu in ne smemo pričakovati, da nas bo Bog varoval pred osebnimi nesrečami. Satan hudič je zbudil lažno upanje, ko je preobrnil besede iz 91. psalma 10. do 12. vrstice in rekel Jezusu, naj skoči s templja. V psalmu namreč piše: »Ne zadene te nesreča nobena ... zakaj angelom svojim zapove zate, da te hranijo po vseh potih tvojih.« Jezus pa niti slišati ni hotel o kakšni čudežni telesni zaščiti. (Matej 4:5—7) Bog je obljubil samo to, da bo varoval naše duhovno blagostanje.

Kristjani se torej ne ‚jezijo nad Jehovo‘, čeprav jih zadene nesreča. (Pregovori 19:3) Kajti »čas in naključje zadeva« tudi njih. (Pregovori 9:11, EI) Brez vse pomoči pa le nismo. Upamo namreč, da bomo za večno živeli v pravičnem novem svetu, kjer zla ne bo več. Kadarkoli se lahko približamo Bogu Jehovi v molitvi, kajti obljubil nam je, da nas bo obdaril z modrostjo, ki jo bomo rabili, da bomo zdržali v vsakršni preskušnji! (Jakobovo pismo 1:5) Podpirajo nas tudi sokristjani. (1. Janezovo pismo 3:17, 18) Vemo pa tudi, da bo Jehova vesel, če ostanemo v preskušnjah zvesti! (Pregovori 27:11)

V nobeni preskušnji pa ni lahko zdržati. Zato takrat, ko koga tolažimo v stiski, ‚jokajmo z njim, če joka‘ — in mu po svojih močeh tudi praktično pomagajmo. (Rimljanom 12:15) Tako so pomagali tudi Ani, ki smo jo omenili na začetku članka, da se je opomogla po nesreči. Tudi ona je Jehovina priča in njeni krščanski bratje so bili več kot pripravljeni pomagati, začasno se je nastanila pri njih. Zgodi se seveda, da je včasih potrta, in takrat najde tolažbo v svetopisemskem upanju. »Vem, da bom ob vstajenju dobila svoji hčeri nazaj,« je prepričana Ana. Njena vera v dobrega Boga je zdaj večja kot kdaj prej.

Če si ravno zdaj v stiski, prosi Jehovine priče, naj ti pomagajo pri tvojih vprašanjih in dvomih. Pri njih lahko dobiš knjigo Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemlji, v kateri boš našel nadvse uporabna poglavja kot »Zakaj Bog dovoli hudobijo« in »Tudi ti si vključen v ta sporna vprašanja«. Za zdaj se vse hudo še zmeraj dogaja dobrim ljudem, toda kmalu bo drugače. Če te zanimajo še kakšne podrobnosti v zvezi s to stvarjo, povprašaj Jehovine priče v tvoji soseščini ali pa pošlji pismo izdajateljem tegale časopisa.

[Sliki na strani 7]

V Božjem pravičnem novem svetu bo zbledel spomin na zlo