Raziskovanje zla od Avguština do Calvina

AVGUŠTIN, bogoslovec iz petega stoletja, trdi v svoji knjigi De civitate Dei (O božji državi), da je za zlo kriv človek in ne Bog. Avguštin je zapisal takole: »Bog, stvarnik dobrega, ne zlega, je ustvaril človeka pravičnega; toda človek, ki se je po svoji volji spridil in bil po pravici preklet, je rodil sprijene in preklete otroke ... In zato v zlorabi proste volje vzkali vse, kar je zlega.«

Z zlorabo proste volje lahko razložimo veliko zla, ki ga je pretrpelo človeštvo, če ne kar vsega. Toda ali lahko tudi za katastrofo, kakršna se je zgodila v San Ramónu, okrivimo človekovo zlorabo proste volje? Ali se ne zgodi veliko nesreč tudi zaradi vzrokov, na katere človek nima nikakršnega vpliva? In čeprav si je človek sam izbral zlo, kako to, da ga Bog ljubezni dopušča?

Tudi francoski bogoslovec iz 16. stoletja, Jean Calvin, je verjel isto kot Avguštin, da namreč obstajajo ljudje, ki jih je Bog »vnaprej določil za otroke in dediče nebeškega kraljestva«. Toda Calvin je stopil korak dlje in je trdil, da je Bog določil tudi takšne, ki naj »prejmejo njegovo jezo« — ki so torej obsojeni na večno prekletstvo!

Calvinova doktrina je imela strašne posledice! Ali ni to, da je človek trpel kakršnokoli nesrečo, pomenilo, da spada med preklete? Ali ni potem Bog kriv za vsa dejanja teh vnaprej prekletih? Calvin je s tem nevede naredil Boga za stvarnika greha! Rekel je, da »človek greši s privolitvijo nadvse pripravljene in naklonjene volje«. (Institutio Religionis Cristianae, Ustanova Krščanske vere)

Koncepta proste volje in predestinacije sta popolnoma nezdružljiva. Calvin je to brezupno nasprotje lahko edinole prekril, ko je rekel, da »naša nezrela pamet nikakor ne prenese tako veličastne čistosti niti naša majhnost take veličastne modrosti«, kakršna naj bi bila predestinacija ali vnaprejšnja določitev.