Mladi sprašujejo ...

Zakaj sem tako osamljen?

Sobota zvečer je. Fant sedi v svoji sobi in misli na prijatelje, ki so šli balinat v park. Zbral je ves pogum in se jim poskusil priključiti, pa mu še zdaj zveni v ušesih njihov gromki smeh, ki se ni polegel, dokler niso bili že daleč.

»Kako sovražim konce tednov!« zakriči na lepem. Toda v sobi ni nikogar, ki bi odgovoril. Pobere revijo in se zagleda v sliko mladih na obali. Zažene jo v steno. Potem mu privrejo solze. Grize si ustnico, solze pa kar tečejo. Do kraja poražen se vrže na posteljo in zahlipa v odejo: »Zakaj sem zmeraj izločen?«

ALI se tudi ti kdaj tako počutiš — odrezanega od sveta, nepomembnega in praznega? Se tudi ti kdaj sprašuješ: ‚Zakaj sem tako osamljen in zakaj je to tako boleče?‘

Ne obupaj! Odraščanje je težko. Počutiš se zgubljeno in negotovo. Zato ni čudno, da osamljenost najbolj boli v letih odraščanja.

Čeprav osamljenost ni prijetna, pa vseeno ni smrtna. Neki strokovnjak jo je primerjal s prehladom, ki ga »hitro dobiš, ... redkokdaj se zaradi njega umre, prijeten pa ni nikdar.« So pa načini, da osamljenost premagaš.

Kaj je osamljenost

Osamljenost je, najpreprosteje povedano, opozorilni signal. Lakota te opozarja, da boš moral nekaj pojesti. Osamljenost pa te opozarja, da potrebuješ prijateljstvo, človeško bližino in toplino. Hrano potrebujemo zato, da živimo. Prijateljstvo pa potrebujemo zato, da se dobro počutimo.

Ali si kdaj opazoval temni sijaj premoga, kadar je na kupu? Kaj se zgodi s kosom premoga, ki ga vzameš s kupa? Njegov sijaj zbledi. Ko ga položiš nazaj na kup, pa spet zasije. Tudi ljudje izgubimo svoj »sijaj,« če smo dolgo sami. Želja po družbi je nadvse naravna.

Tudi prvemu človeku, Adamu, se je to dogajalo. Prva Mojzesova knjiga pripoveduje, da je Adam bil postavljen v okolje, ki je zadostilo vsem njegovim osnovnim potrebam. Imel je na pretek hrane, svežega zraka, lahko se je okopal v kristalno čisti reki, imel je zanimivo delo, predvsem pa je bil v tesnem odnosu s svojim stvarnikom. Pa je Bog Jehova vseeno rekel: »Ni dobro človeku samemu biti.« Adam je pogrešal nekoga, ki bi bil tak, kot je bil sam, da bi se z njim pogovarjal in delil z njim svoje občutke. Bog mu je izpolnil to željo in ustvaril Evo. (1. Mojzesova 2:18—23) Potreba po prijateljstvu je torej vgrajena v nas. Ali pa to pomeni, da je človek zmeraj osamljen, če je sam?

Sam, pa ne osamljen

Esejist Henry David Thoreau je zapisal: »Nihče ni tako družaben kot samota.« Ali se strinjaš? »Se,« pravi dvajsetletni Grega. »Rad imam naravo. Včasih sedem v svoj čolniček in odveslam na sredo jezera. Tam sedim ure in ure. V miru premišljujem, kaj bom počel v življenju. Čudovito je.« Štirinajstletni Darko pa pravi: »Trije otroci smo pri nas doma. Miru je komaj kaj. Mlajši bratec je star štiri leta; čisto je podivjan. Včasih si ne želim drugega, kot da bi bil malo sam.«

Angleški pesnik je, v približnem prevodu, zapisal: »Samota je čakalnica pred Božjimi vrati.« Enaindvajsetletni Aleš je podobnega mnenja: »Živim v stolpnici,« pravi »in včasih grem na streho, da sem vsaj malo sam. Malo premišljujem in tudi molim. To me kar nekako osveži.« Da, trenutki samote so nam lahko v globoko zadovoljstvo, če jih le znamo prav izrabiti. Tudi Jezus je včasih užival v samoti: »Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil.« (Marko 1:35) Kako to, da so bili takšni ljudje, kakršna sta bila Thoreau ali Jezus, sami, pa ne osamljeni?

Predvsem zato, ker sta hotela biti sama. Potem pa tudi zato, ker sta bila sama le kratek čas. Jehova namreč ni rekel: ‚Ni dobro, da bi bil človek tudi za trenutek sam.‘ Rekel je, da ni dobro biti zmeraj sam. Dolga obdobja samote rodijo osamljenost. Zato tudi Sveto pismo stvari: »Kdor se hoče ločiti, išče pretveze, z vso prekanjenostjo začne prepir.« (Pregovori 18:1)

Občasna osamljenost

Včasih si samote pač ne izberemo sami. In to zna boleti. Takšno osamljenost največkrat rodijo okoliščine, ki jim nismo kos, ko se na primer preselimo v kak drug kraj, proč od svojih stalnih prijateljev.

Aleš se spominja: »Doma sem imel prijatelja, ki mi je bil bližji kot rodni bratje. Ko smo se selili, sem začutil, da ga bom pogrešal.« Potem premolkne, kot bi podoživljal trenutke slovesa. »Ko sem se vkrcaval v letalo, me je stisnilo v grlu. Objela sva se in potem smo odšli. Zazdelo se mi je, da je minilo nekaj silno dragocenega.«

In kako se je potem privadil novega okolja? »Bilo je hudo,« pravi, »dosti sem imel opraviti, da sem se privadil nove službe. Doma so me imeli prijatelji radi, tu pa so se nekateri sodelavci vedli, ko da nisem dovolj dober zanje. Zalotil sem se včasih, da pogledujem na uro in odštevam časovno razliko, ki naju je ločila s prijateljem, in potem premišljujem, kaj bi ta čas počela. Bil sem zelo osamljen.«

Kadar nam ne gre najbolje, se radi spominjamo boljših časov, ki so minili. Toda Sveto pismo stvari: »Ne govori: ‚Kako to, da so bili prejšnji časi boljši od teh?‘« (Propovednik 7:10, EI) Čemu to svarilo?

Predvsem zato, ker se okoliščine lahko izboljšajo. Zato psihologi govorijo o »občasni osamljenosti.« Aleš je znal premagati osamljenost. Kako? »Če se o svojih občutkih pogovarjaš s človekom, ki te zna poslušati, ti odleže. Ne moreš kar naprej živeti v preteklosti. Prisilil sem se, se spoznal z nekaterimi ljudmi, se zanimal znanje. In uspelo mi je: našel sem nove prijatelje.« Kaj pa njegov prijatelj, ki je ostal doma? »Zmotil sem se. Ko sem se odselil, najinega prijateljstva ni bilo konec. Zadnjič sem mu telefoniral. Kar zagovorila sva se — in se pogovarjala uro in četrt. Medkrajevno!«

Trinajstletni Peter, ki ima samo mamo, se srečuje z drugačno obliko osamljenosti. Takole pripoveduje: »Pridem iz šole in sem sam. Z nikomer se nimam pogovarjati. Ko pa pride iz službe mama, je še slabše. Utrujena je in največkrat gre kar spat.«

Osemnajstletna Darja, ki tudi živi z enim samim staršem, se je morala spopasti še z dodatno težavo: obiskovati je začela drugo šolo. Pa vseeno ni osamljena. Namenila se je poiskati nove prijatelje. »Tako sem se dosti lažje zbrala,« pravi. Osamljenost je minila; bila je samo občasna.

Včasih je vzrok osamljenosti kakšna nesreča. »Vse od svojega enajstega leta sem imel prijatelja Marka,« pripoveduje Samo. »Hodila sva balinat, na pizze, skupaj sva igrala nogomet.« In potem? »Potem so me neke sobote zvečer poklicali,« pravi Samo, »in mi povedali, da je prijatelj utonil. Kar verjeti nisem mogel. Tako sem bil osamljen, da sem včasih samo zavrtel njegovo telefonsko številko. In ko je telefon zazvonil, sem si pravil: ‚Daj no, saj ga ni več!‘ Nisem mogel doumeti. Pri sedemnajstih si vendar še premlad, da bi umrl.«

Sveto pismo pripoveduje o neki ženski po imenu Naomi, ki je tudi doživela podobno izgubo. Drug za drugim so ji pomrli mož in sinova. Ko se je kot vdova vrnila v domovino, je rekla: »Bogata sem odšla in prazno me je Jehova nazaj pripeljal.« (Ruta 1:21, EI)

Ko izgubiš koga najdražjih, žalost pač nikdar ne izgine, osamljenost pa sčasoma mine, ko pridobiš nove prijatelje. Tudi Naomi si je ‚poživila dušo‘, ko so se okoliščine spremenile in si je našla nov dom. (Ruta 4:13—15) Včasih se kdo posveti delu za druge. Jezus je rekel: »Večja je sreča dajati kot prejemati.« (Apostolska dela 20:35)

Kaj pa, če osamljenost ne mine? Če sploh ne nehaš biti osamljen? Kako pride do tega in kaj naj storiš? O tem bomo govorili v enem prihodnjih Prebudi se!.