Kaj pravi Sveto pismo

Ali je praznoverje neškodljivo?

KO JE skupina študentov psihologije na prometni londonski ulici naslonila ob steno lestev, so se pešci znašli pred izbiro: ostati na pločniku in iti pod lestvijo ali pa stopiti s pločnika v gost avtomobilski promet in jo obiti. Od desetih pešcev se jih je sedem lestvi ognilo.

V resnici veliko ljudi v sili pomisli na nekaj priljubljenih praznovernih dejanj. Kaj pa ti? Ali se tudi tebi včasih zazdi, da bi moral potrkati ob les, stisniti pest v figo, vreči ščepec soli preko leve rame? In če te že prime, da bi naredil kaj takega, ali si kdaj pomislil, čemu?

Praznoverja ne jemljemo vsi prav resno. Robertson Davies je zapisal: »Parapsihologijo, neznane leteče predmete, čudežna ozdravljanja, transcedentalno meditacijo, ... vse to obsojamo, praznoverje pa zgolj pomilujemo.«

Veliko je tudi takšnih, ki v praznoverju ne vidijo nič pomembnega in nič resnega. ‚Prizanesimo jim in se zabavajmo z njimi,‘ pravi neka knjiga o praznoverju. Marsikdo tudi res tako naredi. Misli si: ‚Če že ni nič dobrega na njih, pa vsaj škodijo ne.‘ Toda ali res ne škodijo?

Škodljivo ali neškodljivo?

»Vsako vedenje ima svoj pomen,« pravi dr. Alan Dundes, univerzitetni profesor etnologije. »Ljudje ne bi izumili običajev, če ne bi imeli kakšnega pomena za njihovo duševnost.« Praznovanje je po besedah raziskovalcev nič manj kot »okno v duševnost.« Odprimo torej to »okno« in poglejmo, kakšni razlogi ležijo na oni strani.

Psiholog Edward Hornick pravi, da je »vraževerje ena najboljših življenjskih opor.« Ampak ali se ti ne zdi, da je vrednost življenjske opore ali podpore odvisna od tega, na čem je zgrajena? Stol, na katerem sediš v svoji kuhinji s trdimi tlemi, je zagotovo neškodljiva opora. Ali pa bi sedel na ta stol, če bi stol stal na živem pesku? Najbrž ne.

Isto velja tudi za praznoverje, to ‚najboljšo življenjsko oporo‘. Kakšen je temelj praznoverja? Ali je to trden temelj svetopisemskih naukov ali pa je praznoverje nemara zgrajeno na živem pesku lažnih religij?

‚Zdaj pa pretiravate,‘ boš morda pomislil. ‚Če se ognem prislonjeni lestvi, potrkam ob les ali iz navade naredim kaj podobnega, to nima nič skupnega z religijo.‘ Pa vendar ima. Vzemi si za primer to prislonjeno lestev.

Včasih je pametno obiti lestev, da ne pade nate kakšno orodje ali kaj podobnega, pa vendar, ali ni res, da ljudje ne gredo pod lestvijo tudi tedaj, ko na njej ni nič nevarnega, da ne bi »izzivali srečo«? Na čem temelji ta navada? No, ob zid prislonjena lestev tvori skupaj s tlemi in zidom trikotnik. »In trikotnik je bil zmeraj,« kot razlaga Enciklopedija praznoverja, »simbol trojice.« In če greš potem pod prislonjeno lestvijo, je to isto, kot če bi nasprotoval trojici, kot če bi se vrival v posvečene prostore in to bi te, po isti enciklopediji, privedlo »v vražje kremplje.« Toda ali ima nauk o trojici sploh kakšno osnovo v Svetem pismu?

Celo nasprotno, nauk o trojici izvira iz pradavnega poganstva. Božja beseda torej ne podpira zamisli o trojici. Pravi, da je Jehova višji od Kristusa. (Janez 14:28; 1. Korinčanom 11:3) Praznoveren strah pred prislonjeno lestvijo potemtakem izvira iz lažne religije. Tako je tudi z metanjem soli prek leve rame.

Sol, ki varuje živilo, da se ne pokvari, je postala simbol življenja in sreče. Če jo streseš kak ščepec, vsaj tako pravijo, moraš pomiriti satana in demone. In ker so ti zmeraj na tvoji levi, jo moraš vreči preko leve rame. Ali pomirjanje demonov ne pomeni tudi sklepanja kompromisa z njimi? Seveda, in prav zato je celotna zadeva v nasprotju s svetopisemskim svarilom: »Ne dajajte prostora hudiču,« in »da se boste mogli upirati ... hudiču.« (Jakob 4:7; Efežanom 4:27; 6:11) Tudi to praznoverje je torej zgrajeno na verovanju, ki nasprotuje Svetemu pismu.

V kakšnem smislu je praznoverje škodljivo?

‚Morda je vse to res, toda ko obidem lestev ali vržem sol preko rame, še pomislim ne na trojico ali na satana, kaj šele, da bi ju častil,‘ boš najbrž rekel. ‚To je le navada. Kako naj mi navada škoduje?‘ Takole: Če veš, da je praznoverje zgrajeno na lažeh, pa se ga še vseeno oklepaš, je to isto, kot če bi vedel, da je stol, na katerem sediš, postavljen v živi pesek, pa bi si govoril: ‚Niti pomisliti nočem, da je pod menoj živi pesek, torej se ne bom pogreznil vanj.‘ (Razodetje 22:15) Nevarnost je v obeh primerih ista. Zakaj?

Od praznoverja postaneš bolj in bolj odvisen in preden se zaveš, ti že zavlada. Ker pa je praznoverje zgrajeno na laži, postaneš potemtakem služabnik »očeta laži,« satana. (Janez 8:44) To pa sčasoma lahko privede v še drugačno suženjstvo, zgrajeno na lažeh — v spiritizem.

Na prvi pogled je praznoverje resda dokaj neškodljivo, če pa vso stvar pogledaš malo natančneje, ugotoviš, da je praznoverje povsem gotovo nekoristno, še bolj zagotovo pa je škodljivo.

[Okvir na strani 20]

»Nikar tudi ne pozabi, da praznoverje nezrelemu nudi izgovor: za svoj neuspeh zmeraj krivi silo, ki ji ni kos.« Zato smo torej vraževerni!