Mladi sprašujejo ...

Kako sem lahko srečen, čeprav sem edinec?

»KAKO zelo to sovražim!« tarna šestnajstletna Ana. Toda dve leti starejši Aleš pravi: »Všeč mi je, ker sem edinec«

Seveda imata oba svoje razloge. Toda, kaj če Ana pretirano naglaša slabe strani, medtem ko Aleš v glavnem vidi prednosti? Kako ti, posebno če si edini otrok — gledaš na to zadevo? Ali misliš tako kot Ana ali tako kot Aleš? Ali pa morda delno deliš mišljenje obeh?

Poskusi razumeti zakaj

V svetu seveda ne prevladujejo družine z enim otrokom. Toda število rojstev v nekaterih deželah, posebno v Severni Ameriki in Evropi, je padlo tako nizko, da bodo milijoni otrok, ki se sedaj rojevajo, živeli kot edinci. Na Kitajskem, kjer so leta 1979 pričeli z drastičnim programom omejevanja rojstev, so ugotovili, da ima 35 milijonov družin le po enega otroka. Čeprav se nekateri otroci težko sprijaznijo s tem, pa Eva, mlada ženska, ki je odrasla kot edinka, pravi, da ji je pomagalo, ker je vedela, zakaj je temu tako. »Razumela sem razloge svojih staršev,« pojasnjuje, »in mislim, da je to važno, če želimo, da bi edinec bil srečen in zadovoljen.«

Razlog je lahko socialni status, slabo zdravje ali takšna želja staršev. Morda gre enostavno za gospodarnost. Ali si vedel, da na primer v Veliki Britaniji ali v ZDA znašajo stroški vzgoje otroke do odraslega človeka precej več kot 100 000 ameriških dolarjev? Pomnoži to z dve, tri ali štiri, pa boš lahko razumel, zakaj nekateri starši pravijo, da je ‚en otrok dovolj.‘

Ne glede na razloge pa edinci ne bi smeli biti pretirano zaskrbljeni za svojo bodočnost. Raziskava, ki sta jo leta 1954 objavila vzgojitelja Cutts in Moseley, odkriva, da edinci očitno niso kaj dosti drugačni od ostalih. In pred nedavnim je dr. Alice Loomer zapisala v Parents’ Magazine, da nanj res vpliva to, da je edinec, toda, »pomembnejše od dejstva, da je ‚sam‘, je to, kako se bodo vsi pogoji mladostnikovega življenja združili, da bi nastala takšna edinstvena osebnost.«

Svojih razmer očitno ne moreš spremeniti, zato skrivnost sreče leži v uživanju prednosti edinca, medtem ko zmanjšuješ slabe strani tega. Še bolje bi bilo, da skušaš iz teh slabih strani izvleči korist. Kako?

Negativnosti spremeni v pozitivnosti

POMANJKANJE DRUŽBE: Druženje z brati in sestrami te uči, da je vsakdo drugačen in se mora naučiti spoštovati mišljenje drugih. To ti lahko pomaga tudi v šoli, ker ti omogoči, da lažje pristopiš h drugim. Toda če doma nimaš družbe, jo bodi pripravljen poiskati drugje. V nasprotnem primeru boš osamljen. Lahko bi se zgodilo, da se zapreš vase in postaneš samotar. Temu se moraš ogniti, kajti modri kralj starih dni je zapisal: »Kdor se razdružuje, svojega išče poželenja in protivi se vsemu, kar bi mu bilo v blaginjo.« (Pregovori 18:1)

Dejansko si lahko potemtakem s privolitvijo staršev izbereš svoje »brate« in »sestre.« Aleš v tem vidi resnično prednost in pravi: »Gledam vse te moje prijatelje, ki imajo otročje brate in sestre, med seboj se sovražijo in neprestano pričkajo. Kakšno prerekanje je to!« Seveda ni v vseh družinah tako, vendar pa se to dovolj pogosto dogaja, da gre za upoštevanja vredno točko.

Ker imaš manj družbe, boš imel več časa za preučevanje, razmišljanje ali razvijanje določenih spretnosti. Mnogi edinci so premagali občutek osamljenosti ali pomanjkanje družbe s tem, da so postali goreči bralci. Zato se edince, verjetno ne brez razloga, smatra za prezgodaj zrele otroke, kot take, ki bodo verjetno razvili bogatejši besedni zaklad in se bodo odlikovali na akademskem področju.

PREVEČ POZORNOSTI: »Starša sta mi kot edincu posvečala vso pozornost,« pravi Tomi in gleda na to kot na prednost. Seveda pretirana pozornost staršev ni prijetna, kvari otroka in ga naredi samoljubnega. Lahko postane tudi krut. Toda gledano s pozitivne strani, če misliš, da imajo starši zate premalo časa — in večina otrok misli tako — pomisli, koliko slabše bi bilo, če bi jih moral deliti še z brati in sestrami. Seveda ti nedeljiva pozornost staršev lahko pomaga, da prej odrasteš, se bolje počutiš v družbi odraslih in se lahko z njimi pogovarjaš na njihovem nivoju.

DRUŽABNE VEZI: Ana med ostalim obžaluje, ker je edinka tudi zaradi naslednjega: »Kadar si sam, nimaš z nikomer nobenih vezi ... Težko se je dogovoriti za zmenek. Ven moraš iti z najboljšim prijateljem prijateljičinega fanta, ali nekaj podobnega ... Želim si, da bi imela brate. Starejše brate.« Vseeno je razumno počakati s sestajanjem, dokler nisi dovolj star za poroko. In če si želiš prijateljstva, vedi, da se družabne vezi sklepajo tudi preko prijateljev. Po drugi strani pa pomanjkanje družabnih stikov s pripadniki nasprotnega spola v občutljivih najstniških letih ni nujno slaba stvar. V današnjem svetu, ki nori za užitki in se v njem pretirano poudarja spolnost, lahko to služi celo kot zaščita.

Pomisli na druge

Kot edinec se boš morda strinjal z Jasno, ki pravi: »To je dobro, ker mi ni treba deliti oblek, avtomobila ali česarkoli drugega.« Morda je to dobro, toda dolgoročno gledano, te bo osrečilo, če se boš naučil deliti – tudi takrat, ko ne boš moral. Res je, da nimaš bratov in sester, s katerimi bi nekaj delil, toda verjetno imaš bratrance ali druge sorodnike. Gotovo imaš tudi prijatelje. In kaj bi bilo napačnega, če bi nekaj delil s svojimi starši?

Peter ceni čas, ki ga njegovi starši porabijo, da bi ga naučili nekaj narediti z lastnimi rokami: »Naredil sem veliko raznovrstnih daril, vse, česar sem se domislil,« pravi, »in iz tega sem se naučil, da lahko osrečiš druge, obenem pa še mnogo bolj osrečiš sebe.« Da, splošno priznana resnica »več je sreče v dajanju kot pa prejemanju,« se bo šele dokazala. (Apostolska dela 20:35)

Pazi na potrebe drugih. Ali bi lahko nekomu izrekel nekaj spodbudnih besed? Bi lahko nekomu pomagal v gmotnem pogledu? Ali bi lahko za bolne ali starejše opravil določene posle? Ali bi lahko drugim posredoval biblijsko znanje ali pomagal sokristjanom, da obiskujejo sestanke in jih vključil v krščansko oznanjevanje, če si Jehovina priča?

Slediti pozitivnim zgledom

Sveto pismo omenja mladenko, ki je bila »edinka.« Ali veš, kdo je to bil? Odpri knjigo Sodnikov 11. poglavje od 29. do 40. vrste in preberi poročilo o Jeftejevi hčerki.

Jeftejeva hči očitno ni bila osamljena, saj Sveto pismo pravi, da je imela »spremljevalke.« Očitno ni bila pokvarjen ali samoljuben otrok. Ko se je bilo treba podrediti zahtevi očetove obljube, je bila pripravljena postaviti Božje interese pred naravne želje, kot je poroka in materinstvo. Mnogi mladi danes posnemajo njen zgled.

Vzemimo za primer Thorstena, polnočasnega služabnika v eni izmed evropskih podružnic Skupnosti Stražnega stolpa. On pravi: »Če bi imel brate in sestre se verjetno ne bi srečeval z določenimi problemi. Po drugi strani pa morda ne bi nikdar doživel mnogo srečnih uric v družbi svojih knjig in morda ne bi razvil globokega cenjenja do resnice, bratovščine in do službe, ki jo sedaj opravljam. Še vedno sem občasno rad sam. Vendar nisem osamljen, ker se znam zaposliti. Nič več nisem edinec — vsaj povsem ne.«

Tudi ti lahko, če si edinec, podobno kot Jeftejeva hči in Thorsten najdeš srečo.