Odgovori na druga vprašanja

Odgovor na vprašanje, od kod izviramo, odloča tudi o odgovorih na vprašanja: Zakaj smo tu? Kam gremo? Ali ima naše življenje kakšen smisel?

PO SVOJI naravi evolucija teče, hočeš nočeš, brez smotra in cilja. Če smo torej njen proizvod, potem smo tu brez vsakršnega razloga, naša pot ne vodi nikamor in naše življenje nima smisla.

Na vso srečo evolucijska teorija ne drži. Evolucija se ni nikdar začela, kaj šele, da bi tekla do danes. Znanstveni dokazi kažejo vsi v eno samo smer. Živa celica z vsemi svojimi tisoč smotrnimi dejavnostmi ni mogla nastati brez načrta, sama od sebe. Ta stvar postane povsem jasna, ko razum zmaga nad evolucionistovimi željami. Ali kot je rekel Francis Crick: »Če je človek pošten in oborožen z vsem znanjem, kar ga danes premoremo, lahko samo pritrdi, da se je življenje pojavilo tako rekoč v trenutku, kot čudež.« Tudi profesor H. S. Lipson, član Kraljeve Družbe (vrsta akademije znanosti, ustanovljena leta 1662), je moral priznati: »Stopiti moramo za korak naprej in priznati, da je ustvarjenje edina sprejemljiva razlaga.«

Takšna odkritost pa je med evolucionisti silno redka. Večina se jih običajno drži dogmatizma in pravi: »Evolucija je dokazano dejstvo. Nič več je ni treba dokazovati. Noben pomemben znanstvenik ne dvomi vanjo. Priznavajo jo vsi izobraženci. Samo nevedneži jo zavračajo.« V neki televizijski oddaji je Stephen Jay Gould izjavil, da znanost »velikokrat odraža bolj ali manj nezavedno pristranost tistih, ki v njej sodelujejo.« Dve minuti kasneje se je pokazala njegova lastna pristranost, ko je rekel, da je Darwin s tem, ko je »ustanovil evolucijo kot dejstvo,« naredil za človeštvo več kot kdorkoli drug.

Darwin je verjel, da je v začetku »stvarnik vdihnil življenje v nekaj oblik ali pa celo v eno samo obliko«. Njegovo prepričanje v postopno dedovanje sprememb zdaj izgublja svojo težo. Na cedilu so ga pustili fosili, na katere se je zanašal za dokaz. Gould je vse te Darwinove predpostavke opustil, ker jih pač ni mogel dokazati. Teorijo je potem reševal tako, da je prišel od predpostavke o počasnih spremembah na domnevo o hitrih skokih od ene življenjske vrste do druge. Pa tudi za to ni dokaza. Gre samo za samovoljen manever, ki naj bi odpravil potrebo po fosilnih veznih členih, ki jih v izkopaninah ni najti. Ne le, da znanost evolucije ne podpira, celo podira jo.

Poslednje sredstvo, ki se ga posluži evolucionist, je, da svoje pisanje zasuje s pravo zastrašilno propagando. S to taktiko so evolucionisti pod svojo pridigarsko streho spravili že na stotine spreobrnjencev z izpranimi možgani. Ker jim manjka podpore dejstev, se zatekajo k isti tiraniji in oblastništvu, kakršno so zganjali obupani farizeji nad Jezusom:

»Ko so se služabniki vrnili k velikim duhovnikom in farizejem, so jih ti vprašali: ‚Zakaj ga niste privedli?‘ Služabniki so odgovorili: ‚Še nikoli noben človek ni tako govoril.‘ ‚Menda se niste dali tudi vi zapeljati?‘ so jih zavrnili farizeji. ‚Je mar kdo izmed voditeljev in farizejev sprejel vero vanj? Prokleta ta drhal, ki ne pozna postave!‘« Ko se je eden izmed njih zavzel za Jezusa, so se mu posmehnili: »Kaj si tudi ti iz Galileje?« (Janez 7:45–52, JP) Tudi danes evolucionisti ožigosajo za nesposobnega vsakega znanstvenika, ki zavrne evolucijo, in ga zasujejo z jedkim posmehom, če si drzne pritrjevati ustvaritvi!

Ustvarjenje je daleč bolj znanstveno kot evolucija. Z njim se da razložiti smotrnost in načrtnost, ki ju je videti v vesolju to na zemlji, v rastlinah in živalih, v našem telesu in v čudovitih možganih. Informacije, zapisane v DNK gotovo pričajo o delu strašne inteligence. Einstein ni maral boga, kakršnega je ustvarilo krščanstvo, globok vtis pa sta nanj naredila »skladnost in naravni zakon, ki odkriva tako veličastno inteligenco, da je sistematično razmišljanje in delovanje človeka le njen nepomemben in bled odsev«.

Nauk o ustvaritvi dopušča tudi možnost za odgovore na prvobitna človeška vprašanja.

Čemu smo tu?

Jehova je na to vprašanje odgovoril, ko je ustvaril prva dva človeka. »Naredimo človeka po svoji podobi,« je rekel Logosu (ki je kasneje prišel na svet kot Jezus), »nam sličnega; naj gospoduje ribam morja in pticam neba, živini in vsem zverem zemlje in vsej laznini, ki lazi po zemlji.« Bog je ustvaril tudi edenski vrt in potem »vzel človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval«. Prvemu paru pa je potem še naročil, naj »rodita in se množita ter napolnita zemljo«. (1. Mojzesova 1:26, 28; 2:8, 15)

Kot potomci Adama in Eve smo na zemlji zato, da jo poselimo, da skrbimo zanjo in jo obdelujemo in da negujemo njene rastline in živali. Bog nam je dal sposobnost za to opravilo, ker smo ustvarjeni po njegovi podobi — to kajpak ne pomeni zunanje podobnosti z njim, ampak pomeni, da smo obdarovani z nekaterimi njegovimi lastnostmi, na primer z ljubeznijo, modrostjo, močjo, pravičnostjo, potrebo po smiselnih opravilih in po zadoščenju, ko ta opravila dokončamo. Prav ta podobnost z Bogom je vzrok za tako veliko razliko med nami in živalmi in prav zaradi nje se ubadamo s prvobitnimi vprašanji, s kakršnimi se ne ukvarja nobeno drugo živo bitje na zemlji.

Ateisti seveda menijo, da nismo ustvarjeni po Božji podobi, ampak da smo po svoji podobi sami ustvarili Boga. Pa ni tako. Bogovi, ki jih je ustvaril človek, so podobni soncu, mesecu, zvezdam, drevesom, blisku, gromu, goram, živalim, vladarjem, denarju, spolnosti, polnemu želodcu in vsemu tistemu pač, čemur je človek pripravljen pripisati božanskost. (Rimljanom 1:25; Filipljanom 3:19) Človekova podoba ne odseva vseh Božjih lastnosti. Naša padlost nas prej sili, da bi se povrnili k njegovi podobi. (Kološanom 3:9, 10) Evolucija ne razloži strašnega prepada med človekom in živalmi niti iz nje ne more zrasti in se obdržati naša notranja potreba po odgovorih na prvobitna vprašanja. Trditev, da smo ustvarjeni po Božji podobi, pa to razloži.

Kam gremo?

Tega ne sprašuje nobena žival. Živali se ne zavedajo časa, preteklosti in prihodnosti. Človek se pa vsega tega zaveda. Bog sam je s to zavestjo še poglobil prepad med človekom in živaljo; v Propovedniku 3:11 o tem beremo: »Tudi večnost jim je položil v srce.« (EI) človek se potemtakem zaveda minulih tisočletij in ve, da se čas ne bo ustavil. In ni mu vseeno. Kaj bo z njim, ko bo umrl? Ali ima nesmrtno dušo, ki bo živela še naprej? Ali bo prišel v nebeški blišč, v peklenske muke ali pa bo pozabljen obležal v grobu? Ali pa se bo nemara prerodil v kakšno drugo obliko življenja?

Pomisel na večno izginotje mu zagotovo ni ljuba. Človeka potre, ko pomisli, da se bo čas nadaljeval v neskončnost brez njega, da bodo zemlja in ljudje na njej obstajali tudi brez njega, sam bo pa obsojen na večno pozabljenje. Iz te neljube misli se rešuje z idejo o nesmrtni duši – z idejo, ki je ni najti nikjer v Svetem pismu. (Ezekijel 18:4)

Sveto pismo pravd, da se človek ob smrti povrne v prah. »Isti dan minejo vse misli njegove.« Mrtvi ničesar več ne vedo.« (Psalm 146:4; Propovednik 9:5, EI) Toda vse te milijarde ljudi imajo možnost vstajenja od mrtvih: »Pride ura, v kateri bodo slišali njegov glas vsi, ki so v grobeh, ... in bodo vstali k življenju.« Vsi, ki ljubijo Boga in svojega bližnjega, bodo zaslišali besede kralja Jezusa Kristusa: »Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!« (Janez 5:28, 29; Matej 25:34, JP)

Od samega začetka je Jehova namenil človeški družini, da bo za večno živela v raju. Zdaj se je približal čas, da poslušno človeštvo podeduje obljubljeno Kraljestvo, opisano v Razodetju 21:3, 4: »Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegovo ljudstvo in Bog sam bo z njimi. In obrisal bo solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več.« (JP)

Tjakaj je zdaj namenjeno poslušno človeštvo. Nepopravljivi hudobneži pa bodo za zmeraj zaspali. »Še malo,« piše psalmist, »in ne bo več hudobneža; in če se boš ozrl po njegovem prostoru, ga ne bo več. Toda krotki bodo deželo posedli in se veselili obilnega miru.« (Psalm 37:10, 11, EI; Rimljanom 6:23)

Ali ima naše življenje smisel?

Na milijarde ozvezdij je v našem vesolju in na milijarde zvezd v vsakem ozvezdju. V neskončni prostranosti vesolja je naše ozvezdje samo pikica in zemlja v njem mikroskopsko majhna. Pet milijard ljudi na njej splahni v manj kot nič. Toda sami sebi se ne zdimo nepomembni le zato, ker smo v primerjavi z vesoljem tako zanemarljivo majhni. Življenje se nam zdi brez pravega smisla tudi zato, ker smo v neskončnosti vekov tako zelo minljivi. Toda naš um terja smisel. S to potrebo smo bili ustvarjeni.

Morda smo res manj kot mikroskopsko majhni v tem širnem vesolju in morda smo res le bežen hip v neskončni reki časa, toda vseeno smo edinstveni na tej zemlji in s svojim življenjem smo posegli v najpomembnejšo stvar v vsem vesolju. Pri tem ne gre le za to, da nas je sam Bog Jehova postavil sem, ampak nam je ta Stvarnik vesolja dal tudi delo: napolniti zemljo, skrbeti zanjo, dobrohotno vladati rastlinam in živalim na njej. In še nekaj pomembnejšega moramo delati: sodelovati moramo pri oznanjevanju Jehovinega kraljestva pod vlado Kristusa, ki bo svet očistilo zla, opravičilo Božje ime in njegovo besedo in končalo oblast demonov nad zemljo.

Takšno življenje ima smisel. Trajalo bo vso večnost. Bog ima svoje ljudstvo za punčico svojega očesa. (5. Mojzesova 32:10) Pomirjeni smo, kajti prvobitna vprašanja globoko v nas so našla svoje odgovore.