Kako se je življenje na zemlji začelo?

Kako je nekdo iskal odgovor na vprašanje

SPRVA sem odgovor poznal. Življenje je ustvaril Bog. Straši so me tako naučili iz Svetega pisma. Potem sem rastel in opazoval življenje okrog sebe. Očaralo me je. Vsemu temu se nisem mogel načuditi.

Poletno cvetje je na jesen zvenelo, toda za sabo je pustilo seme, iz katerega je na pomlad spet zraslo in zažarelo v vseh barvah. Drevesni sok je poniknil v zemljo, mesece kasneje pa se je vrnil in oblekel gole veje v pomladansko zelenje. Svizci so se po svojih podzemnih prebivališčih pred zimo zvili v klobčiče, prespali ledene dni in se vrnili, ko je spet posijalo toplo sonce. Lastovičji par, ki je gnezdil pod našim napuščem je jeseni odletel na jug, spomladi pa se je vrnil v isto gnezdo in si ustvaril novo družino. Strmel sem v račjo eskadriljo, ki je v obliki črke V letela na jug in iz katere se je ves čas slišalo nepretrgano gaganje — pa sem se spraševal, o čem neki se tako vneto menijo.

Bolj ko sem spoznaval življenje, več spretnega oblikovanja sem videl v njem. In več oblikovanja ko sem videl v njem, bolj se mi je potrjevalo, kar so me učili starši: na vsak način mora živeti tudi vrhunski Oblikovalec vsega tega.

Noben oblikovalec ni potreben?

Potem so mi v šoli povedali, da stvarnika sploh ni bilo treba: ‚Vse skupaj je nastalo samo od sebe. Kemične spojine v prvotni zemeljski atmosferi so obstreljevali električni bliski in ultravijolični žarki, atomi v njih so se premešali in tvorili bolj zapletene spojine, iz vsega tega pa je na koncu nastala celica. Celice so se množile, se spreminjale, po stotinah milijonov let pa so se izoblikovale v vse te neskončne oblike življenja. Človek je nastal nazadnje.‘

Evolucija je bila videti tako preprosta. Nemara preveč preprosta, Oklepal sem se svoje vere v ustvarjenje, lahkoveren pa vseeno nisem hotel biti. Hotel sem logiko, za vse sem bil dovzeten, hlepel sem po resnici. Začel sem brati znanstveno literaturo. Naučil sem se mnogih stvari. Oči so se mi na široko odprle, da sem ugledal še več čudežev narave kot kdajkoli prej. Več ko sem vedel, bolj sem strmel. In več ko sem videl pri vsem tem oblikovanju, manj je moja pamet verjela v silovite spremembe in v slepo naključje, ki naj bi ustvarila vse tisto, kar genialni možje v svojih laboratorijih ne morejo ponoviti — niti najpreprostejše bakterije ne morejo narediti, kaj šele cvetico, lastovko ali račjo eskadriljo.

Ko sem obiskoval srednjo šolo in tudi kasneje na univerzi, sem segal po vsej znanosti, ki mi je bila dosegljiva – po kemiji, fiziki, biologiji, matematiki. Potem sem prebiral še knjige in članke, ki so jih pisali evolucionisti. Vseeno me to še ni moglo prepričati. Izjave evolucionistov so silno gostobesedne, preveč gostobesedne, ko jih enkrat primerjaš z njihovim bistvom.

To je bilo pred leti. Zdaj smo v osemdesetih. Morda je zdaj več dokazov in manj predvidevanj. Morda bi bilo vse skupaj treba še enkrat pregledati. Omejil sem se na eno samo vprašanje: Kako se je življenje na zemlji začelo? Kajti če nauk o razvoju ne zna dokazati nastanka prve žive celice, s čim potem hrani svojo teorijo o nastanku milijard celic – tudi vaših in mojih, ki jih vsak ima približno sto trilijonov?

Pri iskanju tega odgovora sem izbral najnovejša dela znanstvenikov z vsemi priporočili — vsi so evolucionisti. Držal se bom Jezusove metode za preiskovanje lažnih religij: »Po svojih besedah boš namreč opravičen in po svojih besedah boš obsojen.« (Matej 12:37) Moja raziskava se bo držala osnovnih evolucijskih stopinj na poti do življenja: (1) prabitna atmosfera, (2) organska juha, (3) proteini, (4) nukleotidi, (5) celična kislina, imenovana tudi DNK in (6) membrana.

Domneve o praatmosferi

Najprej je bila potrebna atmosfera, ki bi v sivi davnini na zemlji ob udarcih strele in ob ultravijoličnih žarkih ali kakšni drugačni vrsti energije proizvedla preproste molekule, ki so potrebne za življenje. 1953. leta je Stanley Miller poročal o takšnem poskusu. Ustvaril je umetno atmosfero, bogato z vodikom, spuščal skoznjo razelektritve in pridobil dve preprostejši aminokislini izmed dvajsetih, kolikor jih je potrebnih za beljakovinsko (proteinsko) molekulo.¹ Nihče kajpada ne ve natančno, kakšna je bila praatmosfera.² Zakaj je torej Miller izbral ravno takšno? Priznal je, da se je vnaprej odločil za poskus v takšni atmosferi, kajti edino v njej »se utegnejo zgoditi sinteze (umetno ustvarjanje spojin), iz katerih nastanejo spojine, zanimive za življenje«.³

Odkril sem, da poskusi velikokrat šele s prevaro dajo zaželene rezultate. Znanstveniki po večini priznajo, da tisti, ki dela poskuse, lahko ‚povsem prikroji rezultat preskusa‘ in da lahko ‚s svojo pametjo prejudicira (predvidi potek) eksperiment.‘⁴ Millerjeva atmosfera je bila v rabi tudi pri kasnejših poskusih, pa ne le zato, ker bi bila takšna atmosfera najbolj podobna prvotni in najbolj logični, ampak tudi zato, ker je »pri evolucijskem eksperimentiranju plodna« in ker jo »uspehi pri laboratorijskem delu sami priporočajo«.⁵

Evolucionisti pa kljub temu pozdravljajo Millerjevo mojstrstvo in ga imajo za velikanski prodor. Kasneje so tovrstne poskuse še ponavljali in pri delu uporabljali različne vire energije in različne spojine v umetni atmosferi. Znanstveniki so v svojih strogo nadzorovanih laboratorijskih poskusih z dokajšnjo mero manipulacij in brez povezave s pogoji, kakršne najdemo v naravi, priskrbeli še nekaj dodatnih organskih spojin, ki so nujne za življenje. Tako jim je uspelo iz Millerjeve muhe narediti slona. Odprla pa se jim je tudi možnost, da je nekdaj v oceanih obstajala organska juha, polna gradbenih elementov življenja. Ali pa je res obstajala?

Organska juha je le mit

Millerjevo muho je odpihnilo in tako je splahnel tudi njihov slon. Miller je z električno iskro razdrl enostavne kemijske spojine v svoji atmosferi in nastale so aminokisline. Toda iskra prav tako hitro in enostavno lahko razgradi tudi aminokisline! Miller je zato svoj poskus priredil: v laboratoriju z umetno atmosfero je zgradil še past, v katero naj bi se ujele aminokisline takoj, ko bi nastale, in se tako obvarovale pred novimi iskrami. Znanstveniki pravijo, da so v praatmosferi aminokisline pred bliski zbežale v morje, tam jih niso dosegli niti ultravijolični žarki. Tako so evolucionisti sedaj hoteli zadržati juho.

Toda tudi ta juha jim zaradi različnih vzrokov niti malo ne koristi. Aminokisline v vodi niso obstojne in v praoceanih bi jih bilo itak zanemarljivo malo. Če bi organska juha res kdaj obstajala, bi njene sledove našli v usedlinah, toda po dvajsetih letih raziskovanja so dognali, da »prakamenine ne skrivajo v sebi prav nobene sledi organske juhe«. »Toda obstoj te juhe je bistvenega pomena.« Zato jih »kot nekakšen šok zadene dejstvo, da za organsko juho ni niti najmanjšega dokaza«.⁶

Verjetnost tvorjenja beljakovin

Dopustimo zdaj vseeno možnost te prajuhe, ki je narava ni dopustila. Milijoni in milijoni aminokislin so v tej juhi na stotine različnih vrst, približno pol levosučnih in pol desnosučnih. Ali se bodo zdaj te aminokisline spojile v dolgo verigo in tako oblikovale beljakovinsko molekulo (proteine)? Ali se bo kar samo združilo ravno tistih dvajset posebnih, ki so za beljakovino potrebne? In ali bo vseh teh dvajset spet po naključju ravno levosučnih, kakršne najdemo v vseh živih organizmih? In potem se bodo te posebne aminokisline vezale med seboj v takem redu, da bodo tvorile ravno takšno in ne drugačno beljakovino z natančno določeno obliko?⁷ Vse to bi se kajpak lahko zgodilo le s čudežem.

Beljakovina ali protein ima okrog sto aminokislin in vsebuje nekaj tisoč atomov. Celica v svojem življenju porabi kakih 200 000 beljakovin. Izmed teh je dva tisoč encimov – posebnih beljakovin, brez katerih celica ne bi preživela. Kakšna je verjetnost, da bi se encimi spontano tvorili v tej juhi – če bi juha kajpada obstojala? Verjetnost je enaka eni proti 10^{40 000}. To je enica in 40 000 ničel in če bi jih vse zapisali, bi zapolnili 14 strani tegale časopisa. Povejmo to še drugače: ta verjetnost je enaka verjetnosti, da bi 50 000 krat zapovrstjo vrgli kocko in vsakič dobili šestico. In to velja samo za tistih 2 000 izmed 200 000 beljakovin, ki jih potrebuje živa celica.⁸ Potemtakem bi morali 5 000 000 krat zapovrstjo dobiti šestico!

Že zdaj se mi je zdelo, da po nepotrebnem trošim čas. Pa sem vseeno nadaljeval. Če sem že predpostavil, da je prajuha bila in da je dala beljakovine, kaj pa potem nukleotidi? Leslie Origel iz Salkovega instituta v Kaliforniji trdi, da so nukleotidi »eden osnovnih problemov prabiotične sinteze«.⁹ Potrebni so za tvorbo nukleinskih kislin (DNA, RNA), ki jih imamo še zmeraj za velikanski problem. Stvar pa je taka, da se beljakovine ne morejo vezati med seboj brez nukleinskih kislin, nukleinske kisline pa ne nastajajo drugače kot v beljakovinah.¹⁰ Gre torej za staro uganko, tokrat odeto v kemijo: Kaj je bilo prej, kokoš ali jajce?

Pa pustimo zdaj to goro ob strani in dajmo besedo Robertu Shapiru, profesorju kemije na univerzi v New Yorku in specialistu za raziskave DNK, ki nam bo povedal nekaj o verjetnosti nastanka nukleotidov in nukleinskih kislin v prvotnem zemeljskem okolju.

»Ko se vežeta dve aminokislini, se zmeraj sprosti molekula vode. Ko iz potrebnih sestavin nastane nukleotid, se sprostita dve molekuli vode, nekaj vode pa se sprosti, ko nukleotidi tvorijo nukleinske kisline. Žal je tvorba vode v okolju, ki jo je že itak polno, po kemijski plati isto, kot če bi v Saharo nosili pesek. Tak proces pa ni ugoden in troši veliko energije. Takšni procesi tudi zelo neradi stečejo sami od sebe. V resnici raje tečejo v obratni smeri. Voda napada velike biološke molekule. Nukleotide zvabi narazen, razgradi sladkorno-fosfatne vezi in loči baze od sladkorjev.«¹¹

Zdaj pa še zadnja stopinja, ki sem si jo zastavil na začetku: membrana. Brez nje bi celice ne bilo. Obvarovana mora biti pred vodo in za to skrbijo maščobe v membrani, ki se ne vežejo z vodo.¹² Membrana pa lahko nastane le s pomočjo »proteinskega sintetičnega aparata«, ta pa deluje le, če je obdan z membrano.¹³ Spet problem kokoši in jajca.

Molekularni biologiji poje navček

Evolucionist je zmeraj sanjal, da bo odkril superpreprosto prvo celico. Njegove sanje so se sprevrgle v moro. Michael Denton je molekularni biologiji, sam je sicer specialist zanjo, pozvonil z navčkom:

»Molekularna biologija je dokazala, da je tudi najpreprostejši sistem življenja na zemlji, celica bakterije namreč, zelo zapletena stvar. Čeprav je drobcena celica bakterije res neverjetno majhna, saj tehta manj kot 10¹² grama, je vsaka zase prava pravcata tovarna, v kateri deluje na tisoče natančno izdelanih delcev zapletenega molekularnega mehanizma in je sestavljena iz sto tisoč milijonov atomov, zato pa je mnogo bolj zapletena kot katerikoli stroj, ki ga je zgradil človek in v neživem svetu kratko in malo nima vzporednice.«

»Molekularna biologija je tudi odkrila, da je osnovna oblika celice enaka v vseh živih organizmih na zemlji — od bakterije do sesalca. V vseh organizmih imata DNK in mRNKa isto vlogo. Tudi pomen genetskega zapisa je v vseh celicah isti. Velikost, zgradba in sestava beljakovinske sintetične aparature je v vseh celicah praktično ista. Kar se tiče osnovne biokemične sestave, ne moremo nobene celice v primerjavi z drugimi sistemi, imeti za primitivno ali predhodno, med vsemi neverjetno različnimi celicami na zemlji pa tudi ni najti niti najmanjšega izkustvenega dokaza o kakšnem evolucijskem zaporedju.«¹⁴

Zato ni čudno, da je Harold Morowitz iz univerze v Yalu izračunal verjetnost spontanega nastanka najpreprostejše bakterije: ta je ena proti enkis sto milijard (100 000 000 000) ničlami. »To število je tako ogromno,« pravi Shapiro, »da bi porabili nekaj sto tisoč knjig, če bi ga hoteli izpisati.« Znanstvenike, ki so predani kemijski evoluciji življenja, obtožuje, da zapirajo oči pred zmeraj trdnejšimi dokazi in da so »iz nje naredili mitologijo, ker jo predstavljajo kot nezmotljivo resnico, v katero se ne sme dvomiti«.¹⁵

Neka znanstvenica, ki se je specializirala za celično biologijo, pravi, da je pred milijoni let »ena sama celica zmogla narediti orožje, pridobiti hrano, jo prebaviti, se znebiti odpadkov, se premikati, graditi hiše, se enostavno ali nenavadno spolno združevati. Taka bitja živijo tudi danes. Enoceličarji — popolni in celostni organizmi, čeprav le iz ene same celice, z mnogimi sposobnostmi, toda brez tkiva, brez organov, brez srca in brez pameti — imajo v resnici, vse kar imamo tudi mi.« Ta znanstvenica pripoveduje o eni sami celici, v kateri vre od »sto in tisoč spontanih kemičnih reakcij, imenovanih življenje«.¹⁶

Kakšen neverjeten blodnjak kemijskega prometa v mejah mikroskopsko majhne celice, vendar brez prometnih zamaškov! Tu brez inteligentnega Stvarnika pač ne gre. Informacija, zapisana na delčku DNK, ki tehta vsega skupaj »manj kot nekaj tisoč milijonink grama«, zadostuje za »izgradnjo organizma, zapletenega kot je na primer človek«.¹⁷ Informacija v eni sami celici bi, »izpisana, zapolnila tisoč knjig s po 600 stranmi«.¹⁸ Neverjetno! Življenje na zemlji je kratko in malo moral začeti um, ki daleč presega naše spoznavne zmožnosti.

Zato je po vsem tem moj zaključek naslednji: Brez prave atmosfere ni organske juhe. Brez organske juhe ni aminokislin. Brez aminokislin ni beljakovin. Brez beljakovin ni nukleotidov. Brez nukleotidov ni DNK. Brez DNK se celica ne more razmnoževati. Brez membrane celica ne more obstati. In brez inteligentnega stvarnika in oblikovalca ni življenja na zemlji.

In prav znanost je naredila vsem, ki verujemo v ustvarjanje, veliko uslugo. Njena dognanja o življenju veličastno podpirajo mojo vero v ustvarjenje; zdaj z veliko globljim razumevanjem berem besede iz Pisma Rimljanom 1:20, 21, 28: »Zakaj od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z razumom spoznati iz ustvarjenih bitij: njegovo večno mogočnost in božanskost. Zato so ti ljudje neopravičljivi. ... postali so v svojih mislih prazni in nespametno srce jim je otemnelo. ... In ker se jim ni zdelo vredno, da bi živeli skladno s svojim spoznanjem Boga, jih je Bog prepustil njihovi blodni pameti.« (JP)

Moje iskanje me je prepričalo, da so imeli moji starši prav: samo v Bogu Jehovi je »studenec življenja«. (Psalm 36:9) (Napisal član uredništva časopisa Prebudi se!.)

Uporabljena literatura

1. Robert Shapiro, Origins, A Sceptic Guide to the Creation of Life, 1986, str. 105; Francis Clark, Life Itself, 1981, str. 77

2. Origins, A Sceptic’s Guide, str. 96, 97

3. Stanley L. Miller, Leslie E. Orgel, The Origins of Life on the Earth, 1974, str. 33

4. Origins, A Sceptic’s Guide, str. 103

5. Technology Review, april 1981, članek R. C. Cowena na str. 8; Science 210, R. A. Kerr, 1980, str. 42 (oba citata povzeta po knjigi The Mystery of Life’s Origin: Reassessing Current Theories, 1984, str. 76)

6. Michael Denton, Evolution: A Theory in Crisis, 1985, str. 260, 261, 263; Origins: A Sceptic’ Guide, str. 112, 113

7. Evolution: A Theory in Crisis, str. 234—238

8. Fred Hoyle, The Intelligent Universe, 1983, str. 12—17

9. Origins: A Sceptic’s Guide, str. 188

10. Evolution: A Theory in Crisis, str. 238; Origins: A Sceptic’s Guide, str. 134, 138

11. Origins: A Sceptic’s Guide, str. 173, 174

12. Isto, str. 65

13. Evolution: A Theory in Crisis, str. 268, 269

14. Isto, str. 250

15. Origins: A Sceptic’s Guide, str. 32, 49, 128

16. L. L. Larison Cudmore, The Center of Life, 1977, str. 5, 13, 14

17. Evolution: A Theory in Crisis, str. 334

18. National Geographic, September 1976, str. 357

[Slika na strani 11]

Kaj je bilo prej?

Jajce pride od kokoši, toda kokoš pride iz jajca

Beljakovine se ne morejo oblikovati brez nukleinskih kislin, toda nukleinske kisline se ne morejo oblikovati brez beljakovin

Membrana se ne more oblikovati brez beljakovinskega sintetičnega aparata, toda ta aparat se ne more oblikovati brez membrane

[Slika na strani 13]

Na stotine tisočev kemičnih reakcij se istočasno dogaja v vsaki živi celici — in to brez prometnih zamaškov!

[Slika na strani 14]

Podatke iz ene same celice bi spravili v tisoč knjig s 600 stranmi.

[Podčrtna opomba]

1 — informacijsko RNK (mRNK, m po angl. besedi »messenger«)

2 — ribosomsko RNK (rRNK)

3 — prenašalno RNK (tRNK)