Prvobitna vprašanja so globoko v nas

Čemu smo tu? Kam gremo? Ali ima naše življenje sploh smisel? Kako smo pravzaprav prišli sem?

NA ZEMLJI vse vre od življenja. Srečujemo ga na poti iz najtemnejših morskih globin do najvišjih gorskih vrhov. Bohoti se od pomrznjenih polarnih pokrajin do zadušljivega tropskega pragozda. Življenje na sočnih travnikih tekmuje s tistim iz morskih prostranstev. Kljubuje dosti višjim temperaturam od vrelišča in dosti nižjim od zmrzlišča. Ne ustraši se redkega zraka desetine kilometrov nad našimi glavami niti enajst kilometrov debele vodne plasti nad sabo, kolikor znaša največja globina v Marianskem jarku, kjer ploske ribe plavajo pod pritiskom kakšnih enajst ton na kvadratni centimeter.

Življenje se razlikuje tudi po velikosti, začne se pri malodane nevidni bakteriji in konča pri nekaj deset metrov dolgem in nekaj sto ton težkim kitom — že samo njegov jezik tehta toliko kot cel slon. Toda bakterije svojo majhnost nadomestijo s številčnostjo. V eni sami žlici prsti je lahko pet milijard bakterij. Prav te milijarde bakterij v prebavnem traktu termitov in prežvekovalcev pomagajo razgrajati celulozo, sestavino lesa in trav.

Ugotovili so, da v vsakomur od nas živi več mikrobov, kot nas je vseh skupaj na zemlji. »Število vseh mikrobov na zemlji«, pravi neki znanstvenik, »je po zadnjih izračunih dobrih dvajsetkrat večje od števila vseh zemeljskih živali.« Življenja na zemlji se kratko in malo ne da prešteti.

Toda niti bakterije niti kiti niti katerakoli druga oblika življenja si ne zastavlja prvobitnih vprašanj: Zakaj sem tu? Kam grem? Ali ima moje življenje kakšen smisel? Kako sem prišel sem?

Ljudje pa se sprašujejo. Vsa dolga stoletja se kar naprej sprašujejo. Zakaj? Zato ker so drugačni. Zato ker so njihove potrebe drugačne. Med ljudmi in drugimi oblikami življenja je nepremostljiv prepad. Že samo dejstvo, da si samo ljudje zastavljajo ta vprašanja, je dokaz zanj. Peter Medawar je v svojo knjigo The Limits of Science (Do kod seže znanost) zapisal, da ima znanost svoje meje, kajti »odgovoriti ni zmožna na osnovna, skorajda otroška vprašanja o začetku in koncu — na vprašanja, kakršna so na primer: ‚Kako se je vse skupaj začelo?‘ ‚Kaj počnemo tu?‘ ‚Kaj je smisel našega življenja?‘«

Pa vendar se ta prvobitna vprašanja vedno znova vračajo, nočejo potihniti, ves čas z isto vnemo terjajo odgovor. Vcepljena nam je lakota po odgovorih. In znanstveniki nam skušajo odgovarjati. Ali imajo torej odgovor na Medawarovo prvo osnovno vprašanje: Kako se je vse skupaj začelo?