Vpliv »Marijine večne brezmadežnosti«

NEKATERI bralci bodo morda presenečeni, celo ogorčeni, ko bodo videli, da se o temi »večne Marijine brezmadežnosti« razpravlja pod skupno temo »Gledišče katoliške Cerkve na spolnost«. Naš namen seveda ni, da bi užalili katolike ali očrnili Marijo. Dejansko jo zelo cenimo kot eno izmed Kristusovih zvestih učenk.

Razen tega se popolnoma strinjamo, da je Marija bila devica, ko je rodila Jezusa. (Matej 1:18—23) Vprašanje pa je, ali je Marija ostala devica ves čas svojega zemeljskega življenja?

Mnogi katoliki so v dvomih

Katoliški priročniki odkrivajo, da katoliški učenjaki dvomijo v to, da je Marija celo življenje ostala devica. Sama Biblija nekajkrat omenja Jezusove »brate in sestre«. (Matej 12:46, 47; 13:55, 56; Marko 6:3; Luka 8:19, 20; Janez 2:12; 7:3, 5) Nekateri katoliki seveda trdijo, da gre tu za »sorodnike«, kot na primer bratrance. Je to res?

V Novi katoliški enciklopediji piše: »Grške besede ..., ki se uporabljajo pri opisovanju sorodstvenih vezi med Jezusom in njegovimi sorodniki, so pomenile krvne brate in sestre v grško govorečem svetu evangelistovega časa in bi jih njen grški bralec tudi tako razumel.« Prav tako Nova Ameriška Biblija, katoliški prevod, v opombi pri Marku 6:1—6; kjer so omenjeni Jezusovi bratje in sestre, priznava: »Vprašanje o pomenu tega se ne bi pojavilo, če ne bi šlo za učenje Cerkve o Marijinem večnem devištvu.«

Biblija jasno pove, da je Marija imela poleg Jezusa še druge otroke: katoliški nauk, ki pravi, da ni imela drugih otrok, je povzročil nasprotnosti. Katoliški pisec J. Gilles, ki je podrobno pregledal biblijske dokaze o tem, je zaključil: »Z jedrnatim in pretehtanim jezikom, ne glede na zvestobo (katoliški) Cerkvi, mislim, da lahko povzamem moje raziskovanje kot sledi ... ŠTIRJE KANONSKIa EVANGELIJI dajejo skladen dokaz ..., da je Jezus imel prave brate in sestre v svoji družini ... Glede na te jasne dokaze izgleda tradicionalni položaj (katoliške Cerkve) ranljiv in krhek.«

Če torej Biblija ne dokazuje »Marijinega večnega devištva«, odkod potem izvira to verovanje?

Izvor verovanja

»V številnih starodavnih religijah«, izjavlja jezuitski duhovnik Ignace de la Potterie, »je devištvo imelo posvečeno vrednost. Nekatere boginje (Anat, Artemis, Antena) so bile imenovane device.« Toda, kaj ima to opraviti z Marijo? Katoliški duhovnik Andrew Greeley pojasnjuje: »Simbol Marije krščanstvo povezuje neposredno s starimi religijami matere-boginje.«

Profesor cerkvene zgodovine Ernst W. Benz komentira to povezavo s starimi poganskimi religijami. »Čaščenje božje matere,« piše The New Encyclopaedia Brittanica, »je dobilo svoj zagon, ko je krščanska Cerkev pod Konstantinom postala državna cerkev in so se v cerkev pričele stekati poganske množice ... pobožna in verska zavest ljudi se je v stoletjih oblikovala s kultom ‚velike matere‘ boginje in ‚božanske device‘, to se je razvijalo vso pot od priljubljenih religij Babilonije in Asirije ... Kljub neugodnim predpostavkam v tradiciji Evangelijev, je kultno čaščenje božanske device in matere v krščanski Cerkvi našlo novo možnost izražanja v oboževanju Marije.«

Kaj je torej navedlo katoliško Cerkev, da je prilagodila in privzela kult »velike matere« boginje in »božanske device«? Kot prvo, so to želele »poganske množice«, ki so prihajale v cerkev; bolj domačno so se počutili v cerkvi, ki je častila ‚veliko mater-devico‘. Profesor Benz pravi: »V Egiptu je Marija, v začetni obliki, že bila oboževana pod nazivom božje matere (Teotokos).« Tako je kult »božanske device« bil sprejet, da bi se prilagodili »poganskim množicam«, ki so prihajale v cerkev.

K čaščenju Marije so prvič spodbudili na prvem ekumenskem koncilu v Niceji leta 325 n. št. Kako? Doktrina o trojici je tam postala uradni katoliški nauk, nicejsko verovanje je Jezusa proglasilo za Boga. S tem je verjetno Marija postala »mati Božja«. In kot je rekel prof. Benz: »Koncil v Efezu (431) je to imenovanje dvignil do dogmatične veljave.« Naslednji korak je bila Marijina »večna brezmadežnost«. To se je zgodilo, ko je na drugem koncilu v Konstantinopolu leta 553 n. št. Mariji bil dan naziv »večna Devica«.

Posledica tega nauka

J. J. Pelikan, profesor z univerze Yale piše: »Širjenje asketičnega vzorca v cerkvi je pripomoglo k podpiranju tega gledišča o Mariji kot zgledu device, ki to ostane celo življenje.« Ta »asketični vzorec« je bil očiten tudi pri razvoju samostanskega življenja in celibata stoletja po Niceji. Stotine tisočev katoliških duhovnikov, menihov in nun se je trudilo — nekateri uspešno, mnogi pa neuspešno — da bi živeli vzdržno življenje, ker je njihova cerkev učila, da sta spolnost in svetost nezdružljivi.

Daljnosežnejši pomen je imelo to, da je vodilna cerkvena osebnost, »Sveti« Avguštin, »poistovetil izvirni greh s spolno pohoto«. Res je, da večina današnjih katoliških teologov ne soglaša s to razlago. Toda, mar nista nauk o Marijinem večnem devištvu in zakon o prisilnem celibatu duhovnikov posredovala vtis, da so spolni odnosi nečisti? In ali ni večkrat ponovljena vatikanska politika glede razvez in kontrole rojstev povzročila probleme milijonom katolikom?

Kakšno pa je biblijsko gledišče o spolnosti?

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 12]

»ŠTIRJE KANONSKI EVANGELIJI dajejo skladen dokaz ..., da je Jezus imel prave brate in sestre.« (Katoliški pisec)

[Slika na strani 13]

‚Simbol Marije povezuje krščanstvo s starodavnimi religijami mater boginj‘