Zakaj je bil vsiljen celibat?

CELIBAT kot ena izmed zahtev za duhovnika je vse manj in manj priljubljen med katoliki. Ko je papež Janez Pavel II. pred kratkim obiskal Švico, je raziskava pokazala, da je le 38 odstotkov katolikov v tej državi naklonjeno prisilnemu celibatu za duhovnike. V ZDA je Gallupova raziskava pokazala, da se 58 odstotkov rimo katolikov strinja, da bi morala biti duhovnikom dovoljena poroka.

Kljub temu je papež Janez Pavel II. ponovno potrdil zakon o celibatu za duhovnike, kakor je to storil tudi Pavel VI. v svoji znani okrožnici Sacerdotalis Caelibatus (Duhovniški celibat), objavljeni 1967. Zakaj Vatikan stalno vsiljuje ta nepriljubljen zakon, čeprav izgleda, da je proti njihovim lastnim interesom? Ali so celibat duhovnikov zahtevali Kristus in apostoli?

Odkod izvira?

V predgovoru svoje okrožnice iz leta 1967 papež Pavel VI. priznava, da »Novi testament, ki ohranja nauke Kristusa in apostolov ... ne zahteva celibata za svete služabnike.« Podobno piše v Katoliški enciklopediji: »Te vrstice (1. Timoteju 3:2, 12; Titu 1:6) izgledajo usodne za vsako trditev, da je celibat bil za duhovščino obvezen od samega začetka. ... Izgleda, da je ta svoboda izbire trajala v teku celotnega, kakor bi lahko imenovali ... prvega razdobja Cerkvene zakonodaje, (se pravi) vse do časa Konstantina in nicejskega koncila.«

Odkod torej ta obveznost celibata, če je niso postavili Jezus in njegovi apostoli?

»V starem poganskem času se je celibat spoštovalo in častilo«, piše v McClintockovi in Strongovi Cyclopaedii. Drugi priročniki pokažejo, da ti »stari poganski časi« segajo nazaj v stari Babilon in Egipt. The New Encyclopaedia Britannica izjavlja: »Z vzponom velikih starih civilizacij se je celibat pojavljal v različnih sovisnostih.« Bil je, na primer, povezan z oboževanjem Izis, egipčanske boginje plodnosti, kot to opaža enciklopedija Britannica: »Spolna vzdržnost je bila absolutna zahteva za tiste, ki so maševali njene svete misterije.«

Poleg tega Aleksander Hislop piše v svoji knjigi Dva Babilona: »Vsak šolar ve, da je ob vpeljavi oboževanja babilonske boginje Cibele v poganskem Rimu, to bilo vpeljano v svoji primitivni obliki, skupaj z njenim celibatom duhovništva.«

Zakaj je katoliška Cerkev posnemala poganske religije in sprejela zahtevo o celibatu duhovništva?

Zakaj je celibat bil sprejet?

Kot prvo, celibat duhovništva daje moč cerkvenim oblastem, in sicer zato, ker v svojem duhovniškem opravilu nimajo naslednikov, duhovnike se lahko torej postavlja (ali nadomešča) samo s hierarhičnim imenovanjem. Celo Katoliška enciklopedija priznava, da je Rim bil obtožen, da uporablja celibat kot sredstvo »za zagotovitev podložnosti duhovščine osrednji oblasti rimske Svete stolice«.

Gre pa še za več kot le to. Naslednji članek »Zgodovina duhovniškega celibata« pokaže, da je obvezen celibat postal kanonski zakon šele v 12. stoletju n. št. Papež, ki je mnogo storil za njegov privzem je bil Gregor VII. (1073—1085). Zanimivo je, da je zanj rečeno, da je »bolj kot kdorkoli drug jasno videl ogromno povečanje vpliva, ki bo nastal iz povsem celibatnega (samskega) telesa duhovščine.«

Poleg tega, da varuje hierarhični sistem katoliške Cerkve, zakon o celibatu podeljuje duhovništvu premoč nad običajnimi ljudmi. Georges Duby, eden izmed vodilnih francoskih zgodovinarjev, je pred kratkim rekel, da so srednjeveški menihi in duhovniki zaradi svojega celibata »bili hierarhično nad drugimi; imeli so pravico prevladovati nad ostalo družbo.«

Učinki celibata

Glede učinkov prepovedi poroke za svoje duhovnike Katoliška enciklopedija izjavlja: »Ne želimo zanikati ali prikrivati zelo nizko raven, na katero je katoliška duhovščina občasno padla v različnih obdobjih svetovne zgodovine in v različnih deželah, ki so se imenovale krščanske.« Celo danes nemoralnost duhovnikov vpliva na mnenje, ki ga imajo o duhovščini pošteni ljudje.

Zakon o samskem stanu duhovnikov ali celibat, privzet od poganskih bogočastij je prav tako vplival na razvrednotenje poroke, spoštovanja vredne ureditve, ki jo je vzpostavil sam Bog. (Matej 19:4—6; 1. Mojzesova 2:21—24; Hebrejcem 13:4) Nova britanska enciklopedija pravi: »Zamisel o kultni čistosti je povečala težnjo po razvrednotenju poroke in demoniziranjem spolnosti ter je vodila do zahteve, da se morajo menihi in duhovniki držati celibata, kar je povzročilo stoletja dolg boj znotraj cerkve.«

Celibat duhovnikov je bil privzet s prikritimi motivi, kar morda pojasnjuje, zakaj se je obdržal. Pa vendar, dejansko ni koristil niti katoliškim ljudem niti duhovščini. Celo sama cerkev je trpela, saj vlada prepričanje, da je za sedanje pomanjkanje duhovnikov v glavnem kriv ta nebiblijski zakon.

Nadaljnji pogled katoliške cerkve na poroko in spolnost pride na dan ob pregledovanju dogme o večni nedolžnosti device Marije.

[Poudarjeno besedilo na strani 10]

»Novi testament ... ne zahteva celibata za svete služabnike.« Papež Pavel VI.

[Okvir na strani 10]

Zgodovina celibata duhovnikov

Prvo stoletje: »Nikjer v Novem testamentu ne najdemo niti namiga o tem, da je celibat bil obvezen bodisi za apostole ali za tiste, ki so jih oni postavljali v službo.« (Katoliška enciklopedija)

Četrto stoletje: »Najstarejši dokaz o zakonu duhovniškega celibata je kanon 33 koncila v Elviri, (Španija) okoli leta 300 n. št.« (Slovar katoliške teologije, franc.)

»Koncil v Niceji (325 n. št.) je odklonil privzem tega zakona (Kanon 33 iz Elvire) za vso Cerkev.« (Katoliški slovar, angl.)

Do desetega stoletja: »Stoletja je to vprašanje o celibatu bilo predmet stalne borbe znotraj Cerkve. Nenaravni prestopki so se množili med duhovščino; njihovo služenje v devetem in desetem stoletju bi lahko označili kot pooblastilo (dovoljenje) za izpade ... Mnogi duhovniki so odkrito živeli zakonsko življenje, čeprav so koncili stalno izdajali nove odredbe proti njim«. (Cyclopaedia od McClintocka in Stronga)

Enajsto stoletje: »Pariška sinoda (1074) je brez oklevanja objavila, da je zakon o celibatu bil nevzdržen in nerazumen ... V nekaterih deželah pa je zakon zopet dolgo časa v celoti ali pa delno ostal neopazen. V Angliji je sinoda iz Winchesterja leta 1076 menila, da bi bilo vsaj duhovnikom na deželi in v majhnih mestih, pravilno dovoliti, da obdržijo svoje žene.« (A Manual of Church History /katoliške/, avtor F. X. Funk.)

Dvanajsto stoletje: »Končno je leta 1123 na prvem lateranskem koncilu bila sprejeta naredba (bolj določno jo je potrdil drugi lateranski koncil, kanon vii), ki je, čeprav sama po sebi ni bila zelo jasna, objavila, da so vsi zakoni, ki bi jih sklenili poddiakoni ali pridigarji ali kdorkoli višjega reda, neveljavni ... Lahko bi rekli, da je to označilo zmago celibata. (naš kurziv) /Katoliška enciklopedija/

Do šestnajstega stoletja: V latinski cerkvi objava zakona (o celibatu) ni odstranila nasprotnosti. V 13. in 14. stoletju so se mnogi strokovnjaki kanonskega prava in celo nekateri škofje zavzemali za zakonodajo Vzhodne Cerkve, ki je duhovnikom dopuščala ženitev. Imeli so pripravljeno spretno trditev glede zmanjševanja duhovniške in verske morale, ki je bila karakteristična v zgodnjem srednjem veku. Na velikih koncilih v Konstanci (1414—18), Baslu (1431—39) in Trentu (1545—63) so pričujoči škofje in teologi zahtevali preklic zakona o celibatu.« (Encyclopaedia Universalis)

»Na koncilu v Trentu (1545—63) je nekoliko škofov in cesar Karl V. odobrilo olajšave glede pravila (o celibatu). Toda večina glasov je odločila, da Bog ne bi odrekel daru neomadeževanosti tistim, ki zanj molijo in pravilo celibata je tako bilo dokončno in za večno vsiljeno služabnikom rimsko katoliške cerkve.« (Cyclopaedia McClintocka in Stronga) /Kurziv naš/

Dvajseto stoletje: »V povezavi z drugim vatikanskim koncilom (1962 do 1965) je celibat duhovščine ponovno postal vzrok razburjenj v rimski Cerkvi ... Posledica tega koncila je bila, da je število tistih duhovnikov, ki so hoteli oditi in se poročiti naglo naraslo ... Papež Pavel VI. je vseeno izdal okrožnico Sacerdotalis Caelibatus (23. junija 1967) in z njo potrdil tradicionalni zakon o celibatu.« (Encyclopaedia Britanica)