Lahko ekumenski svet cerkva — združi svet?

SKORAJ tisoč delegatov se je julija 1983 zbralo na univerzitetnem zemljišču Britanske Kolumbije v Vancouverju (Kanada). Ti delegati so prišli z vseh koncev, tudi najbolj oddaljenih, da bi zastopali kakšnih 300 protestantskih, pravoslavnih in koptskih cerkva, ki štejejo — zaokroženo 400 milijonov ljudi. Prisotni so bili seveda, čeprav niso člani tega gibanja, tudi rimokatoliki, muslimani, judaisti in severno ameriški Indijanci.

Osemnajst dni so ti živobarvno oblečeni delegati razpravljali o vsem mogočem, od atomske razorožitve, do predpisov za otroško hrano, o načrtovanju in popravljanju političnih izjav, govorili so in poslušali govore, vmes pa so jim predstavili drame, plese in koncerte. Te raznolike teme in dogodke so poskušali ‚povezati‘ z motom shoda: »Jezus Kristus — življenje sveta«.

Od tega zasedanja so veliko pričakovali. V uvodniku vancouverskega časopisa Sun, so pisali, da se je ta skupščina sestala ravno »v kritičnem času zgodovine religije«. Takole so pojasnili: »Še nikoli doslej ni bila možnost uničenja celotnega človeštva tako velika in še nikoli se ni toliko ljudi balo, da se »lahko zgodi prav to«. Očitno so upali, da bodo cerkve kako pomagale, da se prepreči takšno katastrofo. Dejansko je pred tem rekel govornik Ekumenskega svèta cerkva (WCC) novinarjem, da je »glavna tema zasedanja« razpravljanje o »atomski razorožitvi in cerkvenem naprezanju za svetovni mir«. (Naš kurziv)

Dogovori in nesoglasja

Kmalu pa se je boleče pokazalo, da Ekumenski svèt cerkva ni sposoben za zagovornika miru. Delegati so se prepirali o vprašanju, kaj naj bo jedro zasedanja. Geslo »Jezus Kristus — življenje sveta« je izhlapelo v hudih razpravah o političnih vprašanjih. Delegati iz dežel takoimenovanega Tretjega sveta so zahtevali, da bi se morali namesto o atomski razorožitvi, pogovarjati o vprašanju človekovih pravic. Sestavljalci končne formulirane izjave zasedanja so imeli zato težavno nalogo, ker je oboje enako pomembno.

Nadaljnji vzrok neenotnosti je bila, kot je poročal časopis Globe and Mail, »težnja« WCC »k obsojanju ravnanja Zahodnih držav, ... medtem ko so državam vzhodnega bloka komajda kaj očitali«. Kar je rekel WCC o vmešavanju ZDA v zadeve Latinske Amerike, se je nekaterim zdela ostra kritika. Medtem pa so drugi trdili, da je bil WCC nenavadno »mehak« do vmešavanja Sovjetske zveze v Afganistan. Generalni tajnik WCC, Philip Potter pa je trdil, da bi lahko góvori proti Sovjetski zvezi ogrozili odnos Ekumenskega svèta s Sovjetsko vlado, ki je doslej ruski pravoslavni cerkvi dovoljevala, da je njihov član. V uvodnem članku vancouverskega časopisa Province je bila ta politika označena kot »dvojna morala«.

»Resna ovira«

Toda delegati niso bili neenotni samo zaradi politike. ‚Ženske niso pripravljene še eno stoletje čakati na pravico‘ — je opozorila Jean Skuse, namestni vodja diskusije osrednjega odbora Ekumenskega svèta. Sklicevala se je na »vroče vprašanje« mašniškega posvečevanja žensk in trdila, da bodo ženske trumoma zapustile cerkve, če ženske duhovnice ne bodo kmalu priznane. Toda za Ekumenski svèt cerkva je to težaven problem, ker so pravoslavne, rimokatoliške in anglikanske cerkve, skupaj z nekaterimi evangelijskimi skupinami — razločno — če ne nespremenljivo — proti mašništvu žensk. To sporno vprašanje je, kot je pojasnil nadškof iz Canterburya, Robert Runcie, »resna ovira za cerkveno enotnost«.

Drugi pa se bojijo, da bi lahko prodor enotnosti povzročil popuščanje v naukih. Delegati, ki so opazili v nekaterih diskusijah težnjo po »univerzalizmu«, so zaskrbljeno izjavili, da ne bi smeli Jezusa Kristusa izločiti kot »edinega Rešitelja«. Dejansko je neki novinar celo vprašal: »Kako pa uskladijo udeleženci diskusije medverski pogovor z besedami Jezusa, da je on pot, resnica in življenje.«

So cerkve proti vojni?

Kljub temu je delegatom uspelo soglasno skleniti, da se zavzemajo za zamrznitev atomskega orožja. Svèt je celo priporočal članom cerkva, »da podpirajo tiste, ki jim vest ne dopušča sodelovati v vojni ali vojnih pripravah, da naj poskusijo najti nenasilne oblike protestiranja, kar vključuje ‚civilno neposlušnost‘.« S tem so kot izgleda cerkve naredile osupljiv preokret, kajti kot je izrazil uradnik Svèta Dirk Mulder, je »zgodovina cerkve — zgodovina vojn in množičnih umorov«. Dodal je, da je »religija še vedno olje, ki se vliva na ogenj vseh sporov sveta«. Zato se je treba vprašati, koliko se bodo cerkve, posebno v vojnem času, držale sklepov Ekumenskega svèta cerkva.

Zanimivo je, da bi lahko to spremenjeno stališče pravzaprav delovalo proti WCC, kajti doslej je religija bila v precej dobrih odnosih s posvetnimi vladavinami. V uvodnem članku časopisa Sun je pisalo: »Nova aktivnost cerkva je zadeva, ki se je žele sodobne države na vsak način izogniti; cerkve in države si ne žele ‚pogledati v oči‘«.

Verska enotnost?

Torej je jasno, da politična in posvetna vprašanja prevladujejo in delijo Ekumenski svèt cerkva. Toda kako je glede složnosti, do katere je prišlo v Limi in ki smo jo že omenili? Katoliški zgodovinar je, kot je zapisal kanadski tisk, dejal, da je ta složnost ‚največjega pomena‘ v napredku na poti h krščanski enotnosti«. Nadškof iz Canterburija, Runcie, ki je vodil ekumensko božjo službo, je pravtako rekel, da pokazuje »na popolno krščansko enotnost«.

Ampak, ali je res tako? Res je, da so v cerkvenem obredu v Limi enako sodelovali protestantski, pravoslavni, anglikanski in rimskokatoliški teologi. Vendar na tem novem cerkvenem obredu, kakršen je bil tedaj prvič v Vancouverju, niso hoteli sodelovati pri obhajilu rimskokatoliški, Vzhodni in Orientalski pravoslavni delegati. Zakaj ne? Ker jim njihov cerkven nauk prepoveduje sprejeti obhajilo od koga drugega razen od njihovih duhovnikov. Ubranost dosežena v Limi pravtako ne more rešiti drugih problemov deljene cerkve, kakor na primer nauk v apostolsko nasledništvo in glede papeževe nezmotljivosti.

Čeprav je spektakel, ko so delegati skupaj molili in peli, verjetno vznemiril občutke, je v resnici velika razlika, ki je nastala v času reformacije, danes večja kot kdajkoli prej. Tako je neki novinar dejal: »Če se prepirajo o tolikih stvareh med seboj, lahko tedaj cerkvam zaupamo, da nam pojasnijo, ali celo poskrbijo za dober odnos med ljudmi in Bogom?«

Skupščina v Vancouverju se torej lahko vpiše na seznam ljudskih neuspehov. Ker želijo delegati delovati po političnih sestavih, se v cerkvah samih najde enaka pokvarjenost in razcepljenost, ki je pripeljala svet na rob uničenja. V Bibliji piše, da bo prišel čas, ko se bodo politične sile naveličale vmešavanja religij in bodo za vedno odstranile njihov vpliv. (Razodetje 17. poglavje.)

Neuspešnost cerkev, da bi dosegle enotnost se pravtako kaže v njihovih naporih, da bi pospešile evangeliziranje po svetu. V naslednjem članku piše o tem.

[Poudarjeno besedilo na strani 5]

»Če se o tolikih stvareh med seboj prepirajo, lahko tedaj cerkvam zaupamo, da nam pojasnijo ali celo poskrbijo za dober odnos med ljudmi in Bogom?« (The Province, Vancouver, Kanada, 28. julija 1983.)

[Slika na strani 5]

Mašniška posvetitev žensk — sporna zadeva