Lahko cerkve združijo svet?

»OČE naš, ki si v nebesih! Posvečeno bodi tvoje ime«, je skandirala množica. Skoraj vsak šolarček pozna te besede, tako pogosto so jih ponavljali, recitirali in peli, da so se neizbrisno vtisnile v spomin milijonom ljudi. Ob tej priliki pa so bile te besede, kot je izgledalo, še posebej ganljive.

Predvsem zato, ker je bilo tam 3500 ljudi, ki so se zbrali k službi božji pod pisanim cirkuškim šotorom, bili pa so različnih ras in narodnosti. Vsakdo je molil v svojem materinem jeziku, tako je bila ustvarjena jezikovna zmeda, ki je enega od navzočnih navedla, da je zašepetal: »V jezikih govorimo.« Verjetno pa je bilo še pomembnejše dejstvo, da ljudje zbrani k božji službi niso bili enake vere. Skupaj so molili anglikani, luterani, metodisti in celo katoličani.

»Lima Liturgy« (limški verski obred) pa je bogosloven (teološki) kompromis, ki so ga sprejeli samo nekaj mesecev pred tem.a Nominalni kristjani raznih sekt so lahko sedaj ‚odložili‘ vse, kar jih je stoletja ločilo in bili pri skupnem ‚svetem obhajilu‘. Toda rimokatoliki in člani Vzhodne in Orientalne pravoslavne cerkve so odklonili sodelovanje v sami obhajilni službi, vsi skupaj so le peli in molili. Zato je za mnoge bil velik vtis, ko so recitirali molitev Oče naš v tolikih jezikih. Tako so verniki jokali, se objemali in poljubljali. Za kratek trenutek je izgledalo, da so odpravljene rasne, verske in politične ovire.

Mnogi so imeli to službo božjo za višek 18-dnevne skupščine svetovnega Ekumenskega svèta cerkva (WCC), ki je bila od 24. julija do 10. avgusta 1983 v Vancouverju, v Kanadi. Mnogim se je zdela kot žarek upanja, kot glasnik končne zmage ekumenizma, gibanja za združitev krščanskih cerkva. Nekateri so jo celo imenovali »Nove binkošti«. ‚Bi lahko iz tega nastalo kaj več?‘ sprašujejo mnogi. Navsezadnje je bila religija tista, ki je dolga stoletja razdvajala, ločevala ljudi. Če bi sedaj cerkvam nekako uspelo premagati ovire, ki so jih stoletja ločevale, mar ne bi tedaj tudi narodi storili podobno?

Komaj kdo, ki je razumen, bi mogel zanikati, da je enotno človeštvo najbolj zaželjeni cilj. Toda ravno to se jim zdi najbolj nemogoče; ker človeške napore v tej smeri spodkopava stoletno sovraštvo, sumničavost in dvomi. Ali pa lahko vseeno sedaj cerkve pripravljajo pot za svetovno sodelovanje? Ali potem, pod močnim vplivom enotne cerkve ne bi morda bili tudi politični vladarji jedrskega orožja?

Toda do kod so dejansko prišli? ‚Poglejmo‘ si malo to nedavno skupščino Ekumenskega svèta cerkva (WCC).

[Podčrtna opomba]