Kaj se dogaja s tem, kar poješ?

»LAČEN SEM!« Ko telo postavi to izrecno zahtevo, se le malokdo temu upira.

Ali si se kdaj vprašal, kaj se zgodi s tistim, kar poješ? (Seveda, neglede na to, kar se nabira okrog bokov.) Jezus Kristus je nekoč ugotovil, da vse »kar prihaja v usta, (gre) v želodec in se izloča.« (Matevž 15:17, EI) Toda, kaj se dogaja na vmesni poti in zakaj se to dogaja, je v veliki meri skrivnost — celo za znanstvenike. Kljub temu bomo pobliže pregledali, kaj se po današnjih teorijah dogaja po »napolnitvi« »človeškega mehanizma« z »gorivom.«

Zakaj postaneš lačen?

Rek, »to si, kar ješ« izgleda sicer pretiran, vendar nič manj resničen. Celice tvojega telesa so skoraj v celoti sestavljene iz molekul, ki se izločajo iz zaužite hrane in tekočine. V tvojem telesu se celice stalno oskrbujejo, se proizvajajo, popravljajo ali odmirajo. Uživanje hrane torej izpolnjuje višji namen kot le napolnitev želodca. Oskrbuje gorivo in gradbeni material za nenehni program gradnje tvojega telesa. Stvarnik nas je skrbno opremil z alarmno napravo, ki nam pove, kdaj telo zopet potrebuje hrano.

Mnogi raziskovalci menijo, da del možganov označen kot hipotalamus — in ne želodec — igra veliko vlogo pri zbujanju želje po hrani. Res je, da kdor ima prazen želodec, lahko trpi, kakor pravi Biblija, »silno lakoto« — silovite želodčne krče. (Jeremijeve žalostinke 5:10, EI) Toda večina izmed nas tega še ni doživela. Zahteva po jedi je pogosto sprožena zaradi navade ali psiholoških faktorjev. Kajti, že sam pogled na hrano ali njen vonj lahko povzroči lakoto! Razen tega izgleda, da možgani uravnavajo raven glukoze v krvi, in čim se ta zniža, dobiš občutek lakote. Marsikdo celo verjame, da možgani nadzorujejo na osnovi določenih vrednosti količino tvoje telesne maščobe. Kemični »poslanci« naj bi možgane obvestili o tem, kdaj je stanje maščobe »po mnenju« možganov prenizko. Kot posledico tega čutiš lakoto. K sreči pa te možgani obvestijo tudi o tem, kdaj si dovolj jedel. Toda, če ta sistem ne deluje pravilno (kot izgleda je pri marsikaterem tako), jé človek veliko več kot je potrebno, da bi bil sit. To je lahko eden mnogih vzrokov debelosti.

Potovanje od ust do želodca

Odkar je Bog človeku dovolil jesti ‚vso zelenjavo, ki rodi seme, katera je na površju zemlje‘, jo človek z veseljem uživa. (1. Mojzesova 1:29) Po potopu v Noetovih dneh je bil človekov jedilnik obogaten z drugim važnim prehrambenim sredstvom — mesom. (1. Mojzesova 9:3) Meso in zelenjava vsebujeta važne hranilne snovi, kot na primer beljakovine, maščobe in škrob. Problem pa je v tem, da tvoje telo predeluje samo majhne hranljive molekule, medtem ko so beljakovinske, maščobne in škrobne molekule precej velike. Zato se pri prebavi te dolge molekulske verige zmanjšajo.

Od trenutka, ko poješ okusno hrano, če jo povohaš ali samo pomisliš nanjo, se tvoje telo pripravi na prebavljanje. Predstavljaj si, na primer, da imaš pred seboj okusen obložen kruhek. Že ob pogledu nanj se ti v ustih nabira slina, ali ne? Tvoj želodec že začne izločati prebavne sokove. Sedaj pa ugrizni v to dobroto in sistem tvojega telesa začne delovati s polno močjo. V ustih se hrana segreje (ali ohladi) do prave temperature. Žvečenje ti ne nudi le možnost, da okusiš hrano, temveč jo tako zmelješ v kašo, ki jo zlahka pogoltneš. Slina iz žlez pomaga navlažiti in zmehčati hrano. Encimi v slini prično predelovati kruh s tem, da spremenijo škrob v enostavne sladkorje.

Hrana mora sedaj iz ustne votline potovati do naslednje postaje — želodca. Tam bo lahko hrana prebavljena. Pogoltni torej grižljaj. Z refleksom se tvoj sapnik zapre, tako da lahko hrana spolzi po požiralniku ali esofagusu. V njem se zadržuje le kratek čas. V nekaj sekundah jo mišice s krčenjem potisnejo v želodec. »Krčenje je tako močno«, piše neki avtor, »da je hrana celo tedaj potisnjena naprej, če stoji človek na glavi.« Enosmerni ventil na spodnjem koncu požiralnika, takoimenovani spodnji esofagus, mišica zapiralka, spusti hrano v želodec in preprečuje, da bi prebavni sokovi prišli v požiralnik.

Kdor je že doživel to neprijetnost, bruhanje, ta ve, da je želodec shramba kisline. Hrana je v njem več ur pomešana s kislino (hidroklorovim acidom) in encimi. V njem se hrana premeša, sterilizira in razgradi na beljakovinske molekule, ki jih imenujemo polipeptidi.

Na žalost mnogi ljudje nimajo dovolj kisline in želodčnih encimov. Zato je njihova prebava hudo motena. Čeprav se močno najedo hranljivih živil, vendar nič manj ne trpijo zaradi nezadostne prehrane. Nasprotno pa imajo drugi preveč želodčne kisline in trpijo zaradi zgage ali dobijo celo čire. Prav boš naredil, če paziš na hrano in ne ješ živil, ki ti običajno povzročajo želodčne težave. Pazi tudi na to, kako učinkuje na tvoje občutke. V dneh Joba je mladi Elihu trpel zaradi duševne obremenitve, ko je zatrl svojo željo, da ugovarja. Rekel je: »Glej, život mi je kakor vino, ki nima duška, kakor novi sodi hoče razpočiti.« (Job 32:19) Kdor ima »mirno« ali sproščeno srce, se izogne nepotrebnim želodčnim težavam. (Pregovori 14:30)

Vsrkavanje in razdeljevanje

Po večurnem zadrževanju v želodcu je postala hrana tekoča snov, ki se imenuje želodčna kaša. Tekočina se polagom vbrizga v dvanajsternik, prvi del tankega črevesa. Tam se prebavni proces nadaljuje.

Nato pridejo jetra na pomoč encimom, ki čakajo v črevesju, tako da proizvajajo žolč — svetlorumeno alkalično tekočino. Tvoje telo dnevno proizvede približno 0,5 do 0,8 litra te slane tekočine in jo shranjuje v žolčniku. Ta organ izloča po potrebi dovolj žolča, da razgradi maščobe v drobne kroglice. Ko je to storjeno, lahko encimi neovirano prično s svojim kemičnim čudežem. To kar je ostalo od tvojega obloženega kruhka, je spremenjeno v mikroskopske delčke. Kako pa lahko ti delčki postanejo del tvojega telesa?

Z absorbcijo ali vsrkavanjem. Približno štiri ure traja, da pride prebavljena hrana od tankega črevesa do naslednje postaje — debelega črevesa. Medtem pa sreča milijone drobcenih, prstom podobnih izbočin, imenovanih črevesni kosmiči (vilusi), s katerimi je opremljena notranja stena tankega črevesa. Ti kosmiči vsrkavajo (sprejemajo) hrano — bodisi v limfni sistem ali v krvni obtok. Krvni obtok pošilja sestavne dele v to presenetljivo »tovarno«, jetra. Tam se molekule še nadalje razgradijo. Če je treba tvoje celice popraviti, uporabljajo jetra te surovine, da proizvedejo »nadomestne dele« — aminokisline in beljakovine. Razen tega lahko kopičijo glukozo in jo pozneje oddajajo, da oskrbijo tvoje celice z »gorivom«. Jetra so tudi »shramba«. V kolikor je potrebno popraviti še več celic, dá tvoje telo signal in jetra dajo na razpolago zahtevane odgovarjajoče snovi za popravilo.

Kaj pa se zgodi s hrano, ki se je ne vsrka? Voda potuje končno v ledvice, da se jo pozneje preko sečnega mehurja izloči. Trdni ostanki potujejo v debelo črevo (v večji del debelega črevesa) in so skozi danko izločeni. Ker debelo črevo najučinkoviteje deluje, če je razmeroma polno (in v tem je dokaz za koristnost zdravju), priporočajo mnogi zdravniki hrano, ki vsebuje mnogo vlaken, torej neprebavljive snovi, kot so otrobi, kar prispeva k rednemu izločanju.

»Čudovito narejeno«

Ta kratek pregled človeškega prebavnega sistema je potrditev psalmistovega pojasnila: »Hvalim te (Jehova), da sem tako čudovito narejen, ker čudovita so tvoja dela.« (Psalm 139:14, EI) Kako dobro premišljena in čudovito oblikovana stvarjenja smo! Bog nam ni dal samo za življenje potrebnih snovi in fizičnih sredstev, temveč je poskrbel tudi za navodilo in vodstvo, ki ga potrebujemo, da iz življenja napravimo najboljše. (Janez 17:3)

[Slike na strani 14]