Življenje baletne plesalke, lepo in — surovo

ZAVPILA sem, nato pa se nezavestna zgrudila na tla. Zavedla sem se, ko so me prinesli nazaj na oder, ki sem ga malo prej zapustila. Nekdo je hitro dal na koze za žaganje desko in položili so me na to ‚mizo‘. Name je bil usmerjen velik reflektor.

Ljudje, ki so se zbrali okoli so me prestrašeno gledali. Po obrazu sem bila krvava, in slepil me je reflektor, nad menoj pa se je sklanjal moški in govoril s stisnjenimi ustnicami: »Nič se ni zgodilo, nič! Ali razumete, nič se ni zgodilo!«

Kaj se to ni »nič« zgodilo? Kdo je ta moški in kdo ljudje okoli mene? Zakaj sem tukaj? Kaj se bo zaradi tega zgodilo? Odgovorila vam bom na vsa vprašanja, ampak dovolile mi, da začnem pripovedovati o času, ko sem bila stara tri leta.

Kot vse male deklice, je tudi mene navdušilo, ko sem na televiziji gledala baletno plesalko. Odločila sem se, da bom baletka. Tako je ples postal moj življenjski cilj. Dosegla sem ta cilj, postala sem poklicna baletna plesalka.

Mnogokrat sem tudi nastopila na televiziji kot plesalka ali kadar so me intervjuvali. Tako sem nastopila tudi v predstavi Mika Douglasa (Mike Douglas Show), ko je nastopila tudi izredna Carol Burnett. Šele nekaj dni pred nastopom so nam povedali, da bomo skupaj z gospodično Carol Burnett plesale kankan. Tik pred oddajo pa so nam razložili, da bomo dobre plesalke plesale obrnjene k občinstvu, Carol Burnett pa bo plesala vse narobe v sredini prve vrste plesalk, obrnjena k občinstvu s hrbtom. In seveda se bo na kraju obrnila, da bo občinstvo vedelo kdo ni dobro plesal. Vseeno pa nas je ‚ujelo‘ presenečenje. Niso nam povedali da bo glasba kankana prešla v melodijo pesmi »Najlepše dekle na svetu«! Kakšna sprememba tempa! Dovolili so nam samo dva plesa za vajo in že smo morale nastopiti pred občinstvom. Še vedno ne vem, ali je občinstvo sploh videlo, da smo »dobre« plesalke.

Urjente duha

Med šolanjem so mi globoko vsadili nekoliko stvari: Kot prvo sem morala brez ugovorov poslušati umetniškega svetovalca (ki je bil obenem baletni učitelj in koreograf). Kot drugo: sem morala biti popolnoma podložna ansamblu in popolnoma predana plesni umetnosti; »biti vedno pripravljena«, pa naj se zgodi karkoli. Tretja zahteva pa je bila: Da bi mogla razviti svoj talent, sem morala vse podrediti baletu; jed, spanje in dihanje z baletom — in samo baletom. Takoj, ko sem podpisala pogodbo, so o mojem privatnem življenju, (ki pa sem ga malo imela), odločali drugi.

Naučiti sem se morala tudi to, da se v zadnji minuti spreminja dogovorjeno ali da se nekaj nenadoma spremeni, če to zahteva predstava. Tako se je nekoč zgodilo, ko sem morala zelo hitro preobleči kostim, da mi je garderoberka zapela zadrgo tik preden sem imela stopiti na oder. Toda na drugi strani odra je garderoberka, ki je pomagala moji soplesalki, z mahanjem kazala, da se je pokvarila zadrga. Ni bilo časa za šivanje ali popravljanje. Če bi ena imela kostim zapet, druga pa odpet, bi gledalci hitro ugotovili kaj je narobe. Že sem stopila na oder, ko sem začutila, da so tudi mojo zadrgo odpeli. Takšni sva plesali na odru Akademije za glasbo v Pennsylvaniji, in upali, da ne bova prvi baletni plesalki, ki bova plesalki burleske, preden bo konec! Na srečo sva ostali baletni plesalki.

Ko sem bila stara malo več kot deset let, so bili v modi kratko pristriženi lasje. Moji lasje so bili dolgi. Odločila sem se da bom storila tako, da bo volk sit in koza cela. Lase sem skrajšala za toliko, da bi jih še vedno lahko z gumico ‚ujela‘ v rep in nanj pritrdila odrezane lase kadar bom nastopala. Teoretično je bilo vse lepo in prav, potem pa je bilo drugače. Ko sem se pripravljala na nastop sem porabila kakšnih sto lasnic, da bi si pritrdila odrezan šop las in jih utrdila z lakom. Dobro je bilo vse do tedaj, ko sem se zavrtela v nizu piruet (popoln obrat na prstih ene noge) čez oder. Jaz sem se sicer zaustavila, ampak moji lasje so poleteli — kot leteči krožnik — med občinstvo! Občinstvo se je smejalo na vse grlo, moj učitelj je bil (blago rečeno) ves iz sebe od jeze, jaz pa na smrt prestrašena! Ker si poklicna plesalka ne sme privoščiti, da bi se ji na odru videl kakšen konček vezalke od copat, si lahko zamislite kakšen »greh« je izgubiti lase. Ostali člani ansambla so čutili z menoj in me skrili v omaro dokler se razburjenje ni poleglo.

Urjenje telesa

Moram vam povedati, da vam opisujem šolanje poklicne baletne plesalke, to pa ni tisto, kar morda vi pričakujete, ko želite, da bi se vaš otrok pri urah baleta naučil ljubkosti in plesa.

Šolanje poklicnega plesalca je intenzivno in neprestano urjenje telesa z možnostjo resnih telesnih poškodb. Jaz sem začela, ko sem bila stara sedem let z eno učno uro na teden. Kaj hitro pa sem imela po 2, 3, 4 in nazadnje po 15 ur na teden. Še prej preden sem ‚prišla‘ do ravni poklicne plesalke, sem imela na leto kakšnih osem nastopov.

Ko sem bila stara 16 let je naš ansambl postal profesionalen, število predstav pa se je povečalo na kakšnih 80 na leto. To je bil za nas strahovit napor. Preden sem končala gimnazijo sem delala nepoln delovni čas kot tajnica in to po šoli, zvečer poučevala balet, nato pa smo imeli še skušnje. Nič ni bilo čudnega, če se je kakšna vaja zavlekla do ene ali do dveh zjutraj. Od petka zvečer do nedelje smo običajno imeli dve do tri predstave. Pred vsako predstavo pa se je bilo treba ogreti in ponoviti program. Po mojem sem na teden 35 do 40 ur porabila za vaje, skušnje in nastope. V »prostem« času pa sem koreografirala (sestavljala plese) za glasbene komedije za šole in gledališke skupine; moje stvaritve pa so Music Man, The King and I, Finian’s Rainbow.

Ko sem končala gimnazijo, sem bila poln delovni čas zaposlena kot tajnica, zatem pa sem tedensko še kakšnih 45 do 50 ur porabila za urjenje, skušnje in predstave. Čeprav bi bila lahko živela od tega kar sem zaslužila kot poklicna plesalka, pa sem dodatno delala da bi si prihranila nekaj denarja. Vedela sem namreč, da bom denar potrebovala, če bom hotela priti v kakšen večji plesni ansambl.

Vas zanima, kakšne so noge poklicne baletne plesalke, ker so toliko časa v baletnih copatkah? Ker so copate trde, te najprej odrgnejo do žuljev. Sčasoma se žulji zacelijo, ampak ostanejo ti grobe otrdline, kurja očesa. Pod vsakim kurjim očesom pa se lahko napravi nov žulj. In to se.potem ponavlja v. nedogled. Prsti na nogah pa krvave iz živih ran. Tako so obdobja, ko imaš na nogah polno kurjih očes in obdobja, ko ti noge krvavijo in to je še največkrat.

Kako je pa z nohti na nogah? Moraš biti pripravljen, da jih izgubiš in plešeš naprej dokler ti ne zrastejo novi. Vse to se dogaja v plesnih copatkah, ki so nekaj številk manjše kot čevlji za na ulico. Predstave se nikoli ne odpove, čeprav te bole noge in največkrat te res bolijo. Zdržati moraš, čeprav imaš copate prepojene s krvjo, tudi to se mi je že zgodilo. Rečeno nam je bilo, da pravzaprav nisi poklicen plesalec vse dotlej, dokler naenkrat ne izgubiš vseh nohtov na nogah.

Zaradi poškodb se nikoli preveč ne skrbi. Ko sem bila stara 14 let, sem nekoč malo kasneje prišla k učni uri. Drugi so že končali z vajami za ogrevanje (ko se mišice ogrejejo in razgibajo) in začeli vaditi špago. Ker so bile moje mišice hladne in toge je, ko sem poskusila tudi jaz — tlesknilo! Ne morem vam povedati kako to boli. Ko so matere, ki so bile v prostoru poleg nas slišale hrup, so pritekle gledat kdo si je kaj zlomil. Rekli so nam, da se je raztrgala kita in jaz sem morala sodelovati pri vseh vajah. Jokala sem in prosila milosti, pa so mi rekli, naj ne pestujem nezgode. Ubogala sem in nisem šla k zdravniku.

Po enajstih letih pa sem zaradi posledic te poškodbe morala na teško operacijo. Matere so imele prav. Povedali so mi, da sem imela prelomljeno dno desne medenične kosti. Zato so živci po desni strani poškodovani, pa tudi mišice, dno medenične kosti pa mi do danes ni zaraslo.

Poškodbe so lahko majhne, pa vseeno težke. Ker je plesalčevo telo nenehno v gibanju, tudi male poškodbe preidejo v kronična obolenja, ki se nikoli več prav ne pozdravijo. Dekle v našem ansamblu si je nategnilo nekoliko rebernih mišic, ko je izvedla posebej težak lik. Od tedaj je morala biti vedno povezana, kadar je morala izvesti ta lik. Spomnim se dveh primerov, ko je bilo treba plesalcem, ki so izvajali posebej težak program zaradi bolečin dati kortizon, da bi se predstava lahko nadaljevala.

Iz svojih izkušenj vam lahko povem, da poklicnega baletnega plesalca v 75 do 80 odstotkov primerov nekaj boli, to pa so lahko noge, mišice ali celo kosti.

Na preteklost mislim s solzami

Nekoč je naša mala baletna skupina dobila denarno pomoč. Dobili smo prvo plačo za nekaj, kar smo radi delali! Življenje je bilo čudovito — kakšen teden. Uprava me je izbrala za predstavnika ansambla, ko bi bilo treba z direkcijo razpravljati o nesporazumih, ki bi nastali med plesalci in direkcijo. Imela sem polna ušesa. Čez noč so prijatelji postali tekmeci. Bili so razdraženi in prepirali so se. Besede, ki so jih pri tem izgovarjali pa niso nič kaj pristojale našemu nežnemu in ljubkemu izgledu. Spoznali smo kaj je tekmovanje in v nekaj slučajih pozabili kaj je prijateljstvo. Naenkrat smo živeli v drugačnem svetu, ki pa ni bil prijeten.

Kakšno je bilo moralno razpoloženje? Obdajali so me prešuštniki, homoseksualci, biseksualci in drugi izprevrženci. Neki plesalec je nekoč prinesel fotografijo lepe in pohotne ženske v svečani obleki. Čudili smo se, kaj hoče s to fotografijo, potem pa smo izvedeli, da je to on sam!

S tem ansamblom sem plesala od svojega enajstega leta, rasla sem pod nadzorstvom umetniškega vodje kot pod očetovim okriljem. Bila sem zaupljiva in zvesta in svoje vloge sem zaslužila s težkim delom in talentom. Res je poškodba, ki sem jo prej omenila, upočasnila moje napredovanje, toda sedaj sem že bila solistka. Kot takšna pa sem smela plesati v ‚pas de trois‘ (ples za tri osebe) s prvo plesalko v skupini (primabalerino) in s ‚premier danseurom‘ (prvim moškim plesalcem v skupini) v izvirnem modernem baletu.

Menila sem, da sem dorasla vlogi, ki bi bila koreografirana posebej zame, to je bil pomemben del moje prihodnosti. Zato sem šla k našemu umetniškemu vodju in mu povedala svojo željo, on pa mi je rekel da se strinja in da bo koreografiral zame — pod pogojem da bom z njim intimna.

Zgrozila sem se, čeprav sem najprej pomislila, da se šali. Ko sem videla da resno misli, me je razjezilo. Nisem mogla verjeti, da bi mi lahko on to rekel! Gladko sem ga zavrnila. Poskušal me je pregovoriti, rekel mi je, da sem pravzaprav njemu dolžna zahvalo za vse, kar sera dosegla — za vloge, denar in pogodbe — skratka za vse. Kaj pa trdo delo in talent? To me je zmedlo in ranilo, bila sem ogorčena.

Nov udarec

Kmalu zatem, sem po končni predstavi odšla k avtu na ulici, še preden pa sem odklenila vrata, sta me od zadaj napadla dva mlada moška. Eden mi je zvil roke in me držal za njih, drugi pa me je s pestmi tolkel po obrazu. Naprej pa tako že veste, povedala sem v začetku.

Zakaj so me pretepli? To je bilo proti koncu 1960. let, ko so bili po vseh deželah ZDA rasni izgredi. Belka sem, oni pa so bili črni. Torej sem bila žrtev socialnih nesprazumov.

Ampak zakaj je potem moj umetniški vodja tako vztrajno ponavljal, da se ni »nič zgodilo«? Morda se je bal, da se bo o tem razvedelo in, da ne bomo več dobivali denarne pomoči. Nekdo je vseeno poklical rešilni avto, pa so ga odpovedali. Drugi so hoteli poklicati zdravnika ali me odpeljati v bolnišnico, tudi to so preprečili. Vse zaradi tega, da ne bi izgubili finančne pomoči.

Ko sem ležala tam vsa otrpla, sem se zavedla, da nisem nič več kot kos mesa, ki jim služi denar. Ko je čez nekaj mesecev iztekla pogodba z njimi, sem odšla iz ansambla, toda zapretili so mi, da mi bodo preprečili vstop v kakšno drugo skupino.

Pod menoj se je sesul svet. Zdelo se mi je, da nimam več za kaj živeti. Ker nisem nikomur več zaupala, sem nazadnje lahko le še molila in molila sem vso noč k Bogu Jehovi. Moja mati je namreč prej preučevala z Jehovinimi pričami, o tem pa je poučevala tudi nas otroke, kadar je pač mogla, ker ji je oče ogorčeno nasprotoval. Malo sem torej poznala Biblijo, toda to mi ni dosti pomenilo. Ko pa sem bila obupana sem klicala Jehovo in, ker so bile Jehovine priče prijazne z mojo materjo, sem Boga prosila, naj jih pošlje k meni, če bi mi one lahko pomagale iz obupa.

Drugi dan sem šla v San Francisco, upala sem, da bom lahko začela plesati v drugem baletnem ansamblu. Moja molitev je bila uslišana prej ko v treh tednih. Ko sem se selila v novo stanovanje, sem odkrila, da je gospodinja povezana z Jehovinimi pričami. Nemudoma je uredila, da sem šla na sestanek v Kraljevsko dvorano. Njihova prijaznost mi je posebej dobro dela. Na žalost pa so me priprave za avdicijo pri Baletu (v San Franciscu) tako zaposlile, da so me Jehovine priče našle šele čez nekaj tednov.

Med tem časom pa so se mi zgodili dve stvari. Že prej, predno so me napadli in pretepli sem imela težave z očesom in bila sem že nekajkrat operirana. Po tistem, ko so me pretepli, pa se mi je hitro slabšal vid in oko me je zelo bolelo. Vse kar sem si prej želela je bilo to, da bi lahko zopet plesala; ko sem plesala pri novem ansamblu pa me to ni tako osrečilo kot sem mislila.

Zopet sem bila potrta in razočarana, tedaj pa so me našle Jehovine priče. Pogovorili so se z menoj in mi ponudili dve knjigi. Hotela sem ju plačati, ampak do naslednje plače mi je ostalo le še 50 centrov, to pa sem potrebovala za cigarete, ker sem bila zasvojena z nikotinom. Knjigi sem dobila in začela brati še tisti večer, tudi iz Biblije sem si nekaj prebrala. Tedaj sem našla resnico o Božjih namenih s človeštvom, ‚našla‘ pa sem tudi smisel svojega življenja.

Srečna in varna

Po rednem preučevanju z Jehovinimi pričami, sem se predala Bogu Jehovi in se krstila. Moj cilj je bil postati polnočasni služabnik ali pionir. Bila sem prepričana, da mu ne bi popolnoma služila, če se ne bi vsa predala službi, tako kot sem prej ves svoj čas posvetila plesu in to 13 let. Če bi Bogu sedaj manj služila, bi to pomenilo, da ,ga ne cenim dovolj in, da mu nisem hvaležna za vse kar je zame storil.

Še vedno sem ljubila ples, in ravno ko sem hotela začeti služiti kot pionir, mi je neki baletni ansambl ponudil vlogo Sladke vile v baletu The Nutcracker. Obljubili so mi celo, da bodo čas skušenj prilagodili tako, da bom lahko nemoteno obiskovala sestanke v skupščini. Večina baletnih ansamblov ne bi storilo kaj takega! Kako vabljivo!

Molila sem in razmišljala o vsem, kar se mi je zgodilo prav zaradi mojega poklica in zakaj sem se pravzaprav obrnila k Jehovi. Nisem mogla spregledati, kakšen mir imam od tedaj. Tisoč noč sem se odločila, da bom zavrnila ponudbo in da ne bom več plesala baleta v tem sestavu stvari.

Kako se počutim sedaj? Prav sem se odločila. Imam ljubečega moža in vseh 14 let odkar sem nehala z baletom sem vztrajala v polnočasni službi. Trenutno z možem služiva v svetovni centrali Jehovinih prič.

Eno oko sem izgubila, da bi se mi obvaroval vid drugega. Toda predstavljajte si mojo radost, ko mi je ena od prvih oseb, ki sem jim želela pomagati na pot življenja rekla, da je ravno to iskala; tako je lahko videla, da se lahko smejem in kljub vsemu s prepričanjem govorim o dnevu, ko bom spet dobro videla. Da, Bog namerava z zemlje očistiti vso nemoralnost in hudobijo in jo spremeniti v raj. Tedaj bodo vsi ljudje telesno, čustveno in duhovno popolni in bodo večno živeli.

Kako je sedaj z mojim plesom? Nisem se ga popolnoma odrekla, samo nekaj časa ne bom plesala. Sedaj imam namreč važnejše delo, drugim moram povedati, da bo zemlja kmalu spremenjena v raj. Potem pa bom imela dovolj časa — vso večnost — da se bom naplesala, brez bolečin in razočaranj, ki so me doletela v tem sestavu stvari. Menim, da bom veliko plesala, tako kot kralj David, ko je bil posebej vesel. (2. Samuelova 6:14) In upam, da boš tudi ti tam in da boš tudi ti plesal z menoj. (To je pripoved Elizabeth Balnave)

[Poudarjeno besedilo na strani 28]

Občinstvo se je smejalo na vse grlo, moj učitelj je pobesnel, jaz pa sem bila na smrt prestrašena.

[Poudarjeno besedilo na strani 29]

Iz svojih izkušenj vam lahko povem, da poklicnega baletnega plesalca v 75 do 80 odstotkov primerov nekaj boli.

[Poudarjeno besedilo na strani 30]

Obdajali so me prešuštniki, homoseksualci in drugačni izprevrženci.

[Poudarjeno besedilo na strani 30]

Moja molitev je bila uslišana prej ko v treh tednih.