Moja pot med plesne zvezde

SVOJ prvi plesni nastop sem imela v rodnem Rimu (Italija), ko sem ravno dopolnila 12. leto. Pisalo se je leto 1945, takoj po koncu druge svetovne vojne.

Samo pomislite, kaj je pomenilo otroku, ki je videl in občutil posledice tega strašnega prelivanja krvi, povzpeti se na plesni oder in zaplesati! To sem si od nekdaj najbolj želela! Bila sem vsa iz sebe!

Iz plesnega zbora sem se končno prebila do mesta soloplesalke. Posebej sem bila izurjena v afro-kubanskih, orientalskih in havajskih plesih pa tudi razne oblike rumbe, čačačaja, tanga, bugivugija in ostalih plesov, ki so bili tedaj v modi, mi niso bile neznane.

Ples mi je odprl vrata v zame očarljiv, nov svet. V 1950-ih sem na primer plesala v znanih filmih, kot sta Vojna in mir in Quo Vadis. Sodelovati z zvezdami, kot so Elizabeth Taylor, May Britt, Eleonora Rossi Drago, Robert Taylor, Valentina Cortese in Gabriele Ferzetti, je bilo zame doživetje.

Seganje po »uspehu«

Pot k uspehu me je vodila od enega konca sveta na drugega: obiskala sem Aden (Jemen), Cape Town (Južnoafriška republika), London (Anglija), Bangkok (Tajska), Teheran (Iran) in različna mesta v Avstraliji. Končno sem uspela. Že pri 19-ih sem uživala blišč sveta.

Če sem hotela ostati vzdržljiva in ohraniti lepo postavo, sem morala opravljati naporne vaje in se podrejati strogemu redu. Toda misel na pravkar doseženi uspeh in želja, da bi postala še bolj slavna, sta mi dajali voljo, da sem stisnila zobe.

V krogih, v katerih sem se gibala, so se premožni in ugledni ljudje družili s tatovi, prekupčevalci z mamili in mafijci. To je bil nepojmljivo nemoralen svet, svet mamil, alkohola, nemorale in nasilja. Toda s tem si takrat nisem kaj dosti belila glave. Moje življenje se je vrtelo okoli plesa in razkošja, ki so ga ponujali dragi avtomobili, nakit, obleke in izbrani hoteli.

Čeprav sem priplesala mnogo denarja, je večina romala v žep impresarijev. Da bi obdržala življenjsko raven, na katero sem se navadila, sem se čez dan zaposlila kot blagajničarka. Na žalost sem ob tem tudi zanemarila svoja načela in se prepustila razvratu.

Vrnitev domov

Leta 1965 sem se po znatnem uspehu, ki sem ga dosegla v tujini, odločila vrniti v Italijo. Želela sem postati prva dama plesa našega časa. Mislila sem, da mi bodo izkušnje in sloves, ki sem ga dosegla v tujini, doma odprle pot. Vendar sem se bridko razočarala. Videti je bilo, da se je pot k uspehu nenadoma končala.

Sčasoma sem pričela nastopati v bednih nočnih lokalih in diskotekah. Počutila sem se zapuščeno, ujeta sem bila v svetu pokvarjenosti in prisiljena popuščati vsakršnim grožnjam in strastem. Dvakrat sem splavila in skoraj umrla. Kakšna cena za neumno stremljenje po uspehu! Ko sem bila že čisto na tleh, sem našla nekaj, kar je moje življenje naredilo zares uspešno.

Prelomen dan v mojem življenju

Bilo je nedeljsko popoldne leta 1980 in bila sem ravno na poti k plavalnemu bazenu, ki je bil v bližini mojega stanovanja v pokrajini Alessandriji. Tam sem se srečala s prijateljico, ki je imela nenavadno prošnjo. »Ali bi se mi pridružila pri preučevanju Biblije, ki ga imam z eno od Jehovovih prič?« je vprašala.

»Jehova? Kdo pa je Jehova?« me je zanimalo.

»Jehova je Božje ime,« je odvrnila.

Stekel je živ pogovor, zaradi katerega sem popolnoma pozabila na plavanje. Prijateljico sem odpeljala h gospe Jehovovi priči in vprašala, ali se smem pridružiti biblijskemu preučevanju. Pričakovala sem nekakšno skrivnostno ozračje, kjer bo morda kakšen guru ali kak drug sveti človek v navalu razsvetljenja opravljal nenavaden, mračen obred. Toda namesto tega sem se znašla v povsem normalni hiši in pred povsem vsakdanjo žensko, ki naju je zelo spoštljivo sprejela. Preučevali smo knjigo Resnica, ki vodi do večnega življenja, in sicer tretje poglavje, ki nosi naslov Kdo je Bog?

Spoznanje, da ima Bog osebno ime in da se to ime glasi Jehova, je bilo zame nenavadno odkritje (Psalm 83:19, v NW 83:18). Takole sem mislila sama pri sebi: ,Če so cerkve prikrile celo Božje ime, kdo ve, koliko drugega so še prikrile!‘ Vprašala sem Pričo, koliko stanejo njene ure. Bila pa sem zelo presenečena, ko sem izvedela, da so zastonj. V moji družbi ni nihče ničesar naredil zastonj. To me je navdalo z željo, da bi pričela preučevati Biblijo.

Spreminjanje

Zaradi svojega delovnika sem imela malo prostega časa: še vedno sem bila namreč vezana na nastope, ki so bili dogovorjeni v različnih mestih. Vendar pa sem tudi komaj čakala dan, ko bo ta gospa zopet prišla, da bi tako lahko še več izvedela o pravem Bogu, Jehovu. Poleg spoznanja, da ima Bog ime, sem tudi odkrila, da Jezus in Bog nista ista oseba. Nista del trojice. Sprevidela sem tudi svojo veliko zmoto, ko sem menila, da je Bog mrtev! Sedaj pa sem začela spoznavati pravo Osebo, Bog, ki živi in izpolnjuje svoje obljube!

Končno sem spet dobila voljo do življenja! Kako hvaležna sem Jehovu! Pričela sem se udeleževati vseh shodov Jehovovih prič. To mi je pomagalo še bolje razumeti čudovite lastnosti, ki jih ima ta ljubeči in usmiljeni Bog. To me je, če sem pomislila na svoje preteklo življenje, zelo potolažilo. Ob pogledu na neskaljeno vedrino, ki so jo odsevali obrazi navzočih v kraljestveni dvorani, sem spoznala, da sem našla zares čudovit svet, in bila sem odločena, da ga nikdar ne zapustim (Psalm 133:1).

Pričela pa sem spoznavati tudi to, da bom morala pri sebi narediti nekaj velikih sprememb, če bom hotela živeti v tem svetu. Po obisku kongresa Jehovovih prič in ko so mi bila svetopisemska načela jasna, sem se zatrdno odločila, da bom spremenila življenje. Pustila sem ples, ki mi je do tedaj v življenje vnašal veliko veselja. Zapustila sem moškega, s katerim sem preživela preteklih šest let, in popolnoma prerezala vse niti, ki so me vezale na prejšnji način življenja in blišč pokvarjenega zabavnega sveta. Uničila sem tudi vse naslove in spomine na impresarije in takoimenovane prijatelje.

Novo življenje

Nastopil je čas, ko sem ostala brez zaposlitve in dóma, zato pa sem se učila popolnoma zaupati Jehovu. Ker sem se znašla v finančnih škripcih, sem prodajala svoje dragocenosti — avto, krznene plašče, nakit — stvari, za katere sem nekdaj mislila, da so simbol pravega življenjskega uspeha. Dobila sem zaposlitev: prala sem stopnice stanovanjskih blokov in čistila po domovih. Dojela sem, da se pravi življenjski uspeh meri le po tem, ali imamo Jehovov blagoslov, in ne po tem, koliko imamo pod palcem in kje smo na družbeni lestvici.

Leta 1983, 23. aprila, sem se krstila kot Jehovova priča. Tega dne me niso obstopili fotoreporteji, bile so le Sopriče, ki so se veselile, da so lahko pozdravile novo častilko Jehova, ki se je pridružila njihovim vrstam. Kmalu zatem sem odpotovala v Avstralijo, da bi pomagala tudi bratu spoznati te čudovite stvari. Čeprav se brat in njegovi otroci niso pridružili mojemu navdušenju za biblijsko resnico, pa se je moje bivanje v Avstraliji izkazalo za zelo plodno.

Kmalu sem lahko pričela s polnočasno službo kot pionirka in našla sem mnogo avstralskih Italijanov, ki so se zagreli za Biblijo. Sčasoma sem vodila mnogo obetavnih biblijskih preučevanj. Leta 1985 sem se vrnila v Italijo. Sprva sem imela težave glede nastanitve, toda sedaj imam majhno stanovanje, živim pa od pokojnine, ki mi omogoča polnočasno službo in obiskovanje vseh skupščinskih shodov.

Mnogo let sem bolj kot za čemerkoli hrepenela, da bi uspela kot plesalka. Mislila sem, da sta blišč in slava vse. Hotela sem biti podobna znanim idolom. Kako je sedaj vse drugače! Seveda je ples nekaj čudovitega, vendar sem spoznala, da je resničen življenjski uspeh v tem, da drugim pomagamo spoznati enkratne obljube Boga Jehova, ne pa v težnji za lastno slavo.

Z zaupanjem čakam izpolnitev čudovite obljube: »Zaupaj v Gospoda in drži se njegovega pota! In povišal te bo, da boš deželo posedel; vesel boš videl padec brezbožnih.« (Psalm 37:34; 2. Petrovo 3:13) (Pripovedovala je Edvige Sordelli.)

[Poudarjeno besedilo na strani 19]

Plesala sem v znanih filmih, kot sta Vojna in mir in Quo Vadis